Skrivnost Šimnove smrti

Mile Pavlin je leta 1971 napisal vojni roman Skrivnost Šimnove smrti.

Skrivnost Šimnove smrti
Avtor	Mile Pavlin
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Založnik	Državna založba Slovenije
Datum izida	1971
Subjekt	slovenska književnost
Žanr	2. svetovna vojna, partizanski roman, vojni roman, vohunski roman
Vrsta medija	tisk
Št. strani	427, 16 poglavij
Klasifikacija
COBISS ID	799006
UDK	821.163.6-311.6

Zgodba

Dogajanje romana je postavljeno v čas po 2. svetovni vojni. Prvoosebni pripovedovalec je mlad vojak, ki je preživel mladost v partizanih. Službuje v vasici blizu Zagreba, vsak vikend pa se brez dovoljenja komandanta, skupaj s tovariši, vrača domov, v Ljubljano. Na enem izmed obiskov Ljubljane sreča znanega moškega majhne postave, predolgih rok, ploščatega obraza in z vzboklino na hrbtu. Zaradi grbe ga pripovedovalec imenuje Grbavec, njegov uradni vzdevek pa je Šimen. Njegovega pravega imena ne izvemo. Spoznala sta se že med vojno, saj sta bila oba partizana, čeprav je imel Šimen višji čin. Pripovedovalca, nekaj dni po pogovoru s Šimnom, pokličejo na zaslišanje o Šimnovem samomoru. Ker mu je vse skupaj sumljivo, hoče razložiti razloge za Šimnovo dejanje.

V roman so vključeni različni pripovedovalci, večinoma so to ljudje, ki imajo s Šimnom slabe izkušnje. Od njih izvemo, da je imel občutke manjvrednosti, zaradi katerih je postajal čedalje bolj nasilen in neusmiljen do drugih. V partizanih je bil komandant. Večji del 2. svetovne vojne je deloval na Pohorju. Šimen si je močno želel ženske, vendar so ga zaradi grbe in surovega vedenja zavračale. Ženske so bile njegova šibka točka, kar so izkoristili Nemci. Podtaknili so mu nemško vohunko Ireno, ki ga je izkoriščala za pridobivanje informacij iz partizanskih štabov. Tako je nehote postajal izdajalec slovenskega naroda. To spoznanje ga je še bolj potlačilo, čeprav je izvedel, da je tudi Irena, njegova ljubezen, postala žrtev nemškega nasilja in izsiljevanja. Nemci so jo ubili, kar ga je močno prizadelo in je zaradi tega postal depresiven. Nadaljeval je z iskanjem ženske, ki bi nadomestila ljubeznivost izgubljene Irene. Misel nanjo je bila stalno prisotna in tako močna, da je bil pri vojaških akcijah popolnoma nezbran in je deloval nezainteresirano, kar je zbudilo sum njegovih tovarišev. Pripovedovalci trdijo, da je bil on kriv za vrsto partizanskih neuspehov. Še naprej je deloval kot nemški agent, saj se je bal, da ga bodo ubili, če ne bi izpolnjeval njihovih ukazov. Krmaril je med dvema ognjema in se večkrat močno opekel. Zaradi svoje paranoje je pobijal soborce in pristaše.

Po vojni so ga oblasti, zaradi njegove nepredvidljivosti in problemov z ženskami, neprestano selile iz kraja v kraj. Vedno je imel pomembno funkcijo v državnih ustanovah, saj je bil izobražen in zelo inteligenten. Svoje delo je vedno opravljal vestno in v zgled drugim. Kljub temu so se ga sodelavci izogibali, saj je bil zelo surov in do vseh nezaupljiv. Njegov največji strah so bili Nemci, za katere je bil prepričan, da se bodo vrnili in mu še naprej grenili življenje. Bal se je razkrinkanja in posledično zaporne kazni. Prav zaradi teh strahov je postajal tudi sam sumljiv. Deležen je bil neprestanega nadzora. Zanemarjal je delo in zapil vse, kar je zaslužil. Vse bolj se je kazala njegova naivnost.

Pripoved se popolnoma spremeni, ko jo pripoveduje Šimen sam. Kljub temu se pokaže, da pripovedovalci niso lagali, saj so dogodki, ki jih Šimen opisuje, natanko taki kot tisti, o katerih pripovedovali. Šimen pojasni svoje razloge za dejanja in se mu niti ne sanja, da je bil v očeh drugih popolnoma drugačen, kot bi si želel, da bi bil. V svojih pripovedovanjih se prikaže kot intelektualec, v skrbeh za druge, predvsem za narod. Mestoma deluje shizofreno, saj v opisovanju svojih doživetij pogosto omenja, da se ni prepoznal. Včasih je zmožen ljubiti in sovražiti naenkrat. Boji se samega sebe in velikokrat razmišlja o samomoru, ampak ko se postavi pred dejstvo in dejanje želi izvršiti, iz njega izhlapi »slabič«. Spozna, da kljub vsemu še vedno ljubi življenje. Komunistične oblasti mu podtikajo ženske, spet na drugi strani mu tuji vohuni poleg žensk ponujajo tudi dobro plačo. Znova se pokaže njegova razdvojenost, ki ga vedno bolj uničuje. Misli na samomor so vedno pogostejše, na koncu se pa njegovo usodno dejanje le izvrši. S svojo smrtjo odpre nova vprašanja in raziskovanja smiselnosti ukrepov takratnega sistema.

Roman zastavlja vprašanja o manjvrednosti, družbeni nesprejetosti in samomoru.

Kritika in literarna zgodovina

O romanu Skrivnost Šimnove smrti ni bila najdena nobena kritika.