Samo še nekaj dni...

Samo še nekaj dni
in zacveteli bodo
podleski nežni, bledo modri
pod brezami, pod grmi in pod hrasti.

In veter strasten, on začel bo krasti
cvetove, listje. – Zlati kodri
zaplapolali bodo
kot pesem davnih dni
nad žalostno prirodo.

Analiza

Pesem govori o minljivosti in spominih, tak je tudi njen naslov Samo še nekaj dni … Že sam naslov spominja na neko minljivost, kar lirski subjekt tudi sam naprej pove. V prvi kitici prevladuje nežno, pomladno vzdušje; narava se prebuja, začenja se nova ljubezen. V drugi kitici sledi nenaden preobrat, pride »strasten veter« in začne te na novo vzcvetele cvetove in liste »krasti«, ljubezen izgine ali pa se pokaže še v drugačni luči, saj lahko prinese tudi bolečino. S tem vsem pokaže, da je vse na svetu zapisano minljivosti. Preobrat v zadnji vrstici – narava je kar naenkrat žalostna, saj je zaznamovana s preteklostjo. Lahko opazimo tudi carmino figurato, od začetka in do konca je neko stopnjevanje, ki je zarisano tudi z verzi. Vrh tega stopnjevanja je v koncu prve kitice in začetku druge kitice. Pesem je sestavljena iz dveh kitic. Prva je štiri-, druga pa petvrstična. Rime v pesmi pravzaprav ni, če pa pesem pogledamo kot celoto, opazimo tako shemo: v prvi kitici je rima abcd, v drugi pa se obrne (dcab), na koncu pa sledi še dodaten verz. Torej: abcd dcab + b. Zasledimo ponavljanje (dni, bodo), ki je hkrati tudi paralelizem besed. Ritem in verz sta svobodna. V drugi kitici najdemo poosebitev: strasten veter bo začel krasti cvetove in listje. Prisotna je tudi primera (kodri zaplapolali bodo kot pesem davnih dni). Prisotnih je precej okrasnih pridevkov: nežni (podleski), bledo (modri), strasten (veter), zlati (kodri), davnih (dni), žalostno (prirodo) in obrnjen besedni red (podleski nežni, veter strasten). V tej kitici najdemo tudi miselni prestop (on začel bo krasti/ cvetove, listje. Zlati…)

Literatura

• Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976.
• Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.