Rimska književnost

Rimska književnost je nastala in se razvijala v močni odvisnosti od grške. Leta 240 pr. n. št. je Grk Livij Andronik prevedel Odisejo v latinščino, kar je prvi evropski prevod. To delo pomeni začetek rimske književnosti. Rimski avtorji so prevzeli v lastno književnost vse najpomembnejše zvrsti. Poleg zvrsti so od Grkov prevzeli tudi mitologijo, snovi, motive, stil. Edina zvrst, ki so jo razvili samostojno in je postala značilno rimska, je satira. Vendar so tudi v drugih vrstah grške vzore sprejeli izvirno, v skladu s svojo posebno kulturno tradicijo. Zato se v marsičem razlikuje od grške književnosti. Njena glavna poteza je ta, da je manj spontana in bolj racionalna. Deli se na 4 obdobja:

• Arhaična doba (240-81 pr. n. št.),

• Zlati vek (81 pr. n. št.-14 n. št.),

• Srebrni vek (14-117 n. št.) in

• Obdobje poznega cesarstva (117-476 n. št.).

Arhaična doba je prinesla prve epske poskuse, prve tragedije in komedije, vrh rimske komedije, začetek satire, zgodovinske in filozofsko-moralistične proze. Zlati vek je trajal do Avgustove smrti. Prinesel je najprej razcvet govorništva in zgodovinopisja, filozofsko-didaktične poezije, nato pa vrh lirike in elegije, satire, bukoličnega in pripovednega pesništva, zlasti epa. Srebrni vek je gojil tragedijo, filozofsko in moralistično prozo, zgodovinopisje, epiko, satiro, roman, basen v verzih in epigram. Obdobje poznega cesarstva je doba upada rimske književnosti. Poleg romana je to obdobje zapustilo še nekatere vidnejše primere lirskega in epskega pesništva.

Dramatika je poleg starih ljudskih zvrsti(atellana, mimus) gojila zlasti obe od Grkov prevzeti obliki visoke drame, tragedijo in komedijo. Tragediji se je posvečalo veliko avtorjev, vendar se je v celoti ohranilo samo 9 tragedij filozofa in moralista Seneke(ok. 4 pr. n. št.-65 n. št.). Vse njegove tragedije (Besneči Herkul, Trojanke, Medeja, Feničanke, Fedra, Ojpid, Agamemnon, Tiest, Herkul z Ojte) so nastale po grških zgledih, zlasti po Evripidu. Bile so bolj bralne kot odrske,v snoveh so poudarjale krutost, v slogu pa retorični patos. Še pomembnejše za razvoj evropske dramatike so bile komedije Plavta in Terencija, ki sta po skromnih začetkih rimske komediografije ustvarila njen vrh. Njuna delča so nastajala po predlogah nove atiške komedije, zlasti Menandrove, večinoma kot predelave. Vsebinsko so bile prilagojene rimskim razmeram.

Rodil se je ok. 224 pr. n. št. v Umbriji. Pripisovali so mu 130 iger, ohranilo se jih je 21. Od teh so najpopularnejše: Amfitrion, Komedija o oslih, Komedija o loncu, Ujetniki, Komedija o skrinjici in Dvojčka. Večina teh iger so predelave Menandrovih iger in komedij drugih helenističnih piscev. Plavtova izvirnost je v tem, da je izvirnike spremenil v pestre spevoigre, komičnost je združil s tipično rimsko, bolj grobo in burkaško šaljivostjo. V dobi renesanse je bil poleg Terencija glavni spodbudnik nove evropske komedije, po njegovih igrah so nastajala nova komediografska dela. Komedija Amfitrion z mitičnim motivom Jupitrove ljkubezenske intrige z Amfitrionom in njegovo ženo Alkmeno je bila predloga za mnoge igre z istim naslovom. Igra Dvojčka je dala snov Shakespearjevi Komediji zmešnjav.

Je med najbolj priljubljenimi Plavtovimi komedijami. Je tipičen primer nove komedije z zamenjavami oseb, zmešnjavami in nesporazumi. Zaplet je zasnovan na motivu dvojčkov: Usoda ju v otroštvu loči, ko sta odrasla ju zaradi podobnosti zamenjajo, dokler se zmešnjava ne razplete.

Bil je rojen v Kartagini. V Rim je prišel kot suženj. Bil je osvobojen. Napisal in uprizoril je 6 del, ki so se vsa ohranila: Deklica z Androsa, Samomučilec, Evnuh, Formion, Brata in Tašča. Te igre se držijo grških predlog, zlasti Menandrovih. So manj komične od Plavtovih, bližje meščanski drami in moralistični igri, vzgajati hočejo k življenjski modrosti.

Rimski ep je začel nastajati po grškem vzoru, vendar je že od začetka kazal posebne poteze. Prvi epi so nastali kot verzificirane mitološko-zgodovinske kronike Rima od njegovih začetkov do prvih punskih vojn. Novost v primerjavi z grško epiko je zgodovinski značaj motivike. Prvi ep te vrste je napisal Gnej Nevij: pesnitev O punski vojni, ki se ni ohranila. Sledil mu je Kvint Enij z epom Letopisi, ki prav tako opeva rimsko zgodovino od Eneja do druge punske vojne. Ohranjen je samo v fragmentih.

Rodil se je blizu Mantove ok. 70-19 pr. n. št. v podeželski posestniški družini. V Rimu je postal glavni pesnik Avgustovega kroga. Njegova glavna pesniška dela so Bukolika, Georgika in Eneida. Bukolika so zbirka 10 pastirskih pesmi, nastalih ok. leta 40. Nastale so po Teokritovem zgledu, vendar z novostmi. Niso opevale več pastirskega življenja na Siciliji, postavljene so v Severno Italijo, pastirji so preoblečeni pesnikovi sodobniki, prijatelji in on sam. Georgika so didaktična pesnitev. Opevajo poljedelstvo, sadjarstvo, čebelarstvo in živinorejo, vsebujejo hvalnice kmetu, preprostemu življenju, pa tudi Italiji.

S tem epom je Vergilij ustvaril po homerskih pesnitvah drugi najpomembnejši epski vrh antike. Ni je dokončal. Ep povzema tradicijo prejšnjih rimskih epov, opeva mitično zgodovino Rima. V motiviki se opira na Iliado in Odisejo: prvih 6 spevov opeva Enejeve vožnje po morju, v drugem delu s 6 spevi opeva boje Trojancev z italskimi domačini, ep se konča tako, da Enej v boju ubije glavnega nasprotnika Turna. Novost v primerjavi s Homerjem je ljubezenska motivika in novo pojmovanje zgodovine. V primerjavi s Homerjem je ep bolj racionalen in umeten, njegovi junak, zlasti Enej, so abstraktno idealizirani, v slogu je več subjektivnosti. V ospredju so moralne ideje. Velja za največji rimski ep. Imela je velik vpliv na srednji vek.

Sem spada razvoj pesniških zvrsti: filozofsko-didaktične pesnitve, ljubezenske pesmi, elegije, satire, ode in epigrami.

Živel je v Rimu. Ukvarjal se je z filozofijo, sledil Epikurjevi atomistiki in jo opesnil v obsežni filozofsko-didaktični pesnitvi O naravi sveta. Filozofski nauki se prepletajo z lirskimi opisi narave.

Rodil se je v Veroni in živel v Rimu. Pripadal je krogu mlajših pesnikov, t. i. neoterikov, ki so se zgledovali pri grških helenističnih avtorjih, zlasti pri Kalimahu. Zgledoval se je tudi pri grških lirskih klasikih, npr. pri Sapfi. Glavna značilnost Katulove poezije je neposredna nazornost. Zapustil je zbirko Pesmi, v kateri sledijo kratkim ljubezenskim in pivskim pesmim epiliji po Kalimahovem zgledu, kratke elegije in zlasti epigrami. Osrednje pesmi so povezane z motiviko Katulove ljubezni do Klodije. Ta lirika je prvi primer izrazito osebne evropske lirike.

Horacij (65-8 pr. n. št.) se je rodil v južni Italiji. Študiral je v Rimu in Atenah. S svojimi deli si je pridobil vstop v Mecenatov krog. V svoji poeziji se je od začetnega republikanstva približal Avgustovim socialno-moralnim idejam. Glavna značilnost njegove poezije je ta, da se je odvrnila od helenističnih zgledov in začela zavestno posnemati grške pesniške klasike. S tem je Horacij postal utemeljitelj rimskega klasicizma. Stremel je k popolnosti, k trdni obliki, hkrati pa v vsebini gradil ravnotežje med razumom in čustvom. Zato njegove pesmi niso več neposredno čustvene, ampak pretežno racionalne. Prvo pesniško delo so Epode v 4 knjigah, nastalih do leta 30 pr. n. št., napisane po Arhilohovem zgledu. Nato je napisal 2 knjigi satir Sermones. Leta 20 in 13 pr. n. št. je objavil 2 knjigi Poslanic, verznih pisem s temami življenjske modrosti in morale. Najznamenitejše je zadnje Pismo Pizonom, ki je kratka verzificirana poetika. Pesnike poučuje o namenu pesništva in o pravilih za pisanje epov in dram. Glavno lirsko delo so Ode, ki jih je objavil v 4 knjigah med letoma 23 in 13 pr. n. št. To je najobsežnejša antična pesniška zbirka 104 pesmi, ki po zgledih Sapfe, Alkaja in ostalih opevajo prijateljstvo, vinom ljubezen.

Posvetila sta se zgolj gojitvi elegije. Ta se je vsebinsko spremenila v ljubezensko elegijo, v subjektivno. Glavna tema je postala pesnikova nesrečna ljubezen do dekleta. Tibul je objavil 2 knjigi ljubezenskih elegij, posvečenih Deliji. Ljubezen povezuje z idiličnim opevanjem preprostega podeželskega življenja. Propercij je pripadal Mecenatovemu kogu. Objavil je 4 knjige elegij. Te so večinoma ljubezenske, posvečene Cintiji. Njegova lirika je obložena z mitologijo.

Ovidij (43-18 n. št.) se je rodil v Sulmoni v Abrucih, posvetil se je samo pesništvu in postal zelo popularen. Začel je s 5 knjigami ljubezenskih elegij Ljubezenske pesmi, posvečenih večidel Korini, sicer pa oprtih na lahkotno erotiko. V delu Heroide je objavil fiktivna ljubezenska pisma junakinj iz grških mitov. Konec njegove erotične elegije pomenita zbirki Umetnost ljubezni in Zdravila ljubezni, ki sta šaljivo poučen prikaz sredstev ljubezenskega zapeljevanja. Nato se je posvetil opesnjevanju grške in rimske mitologije. Prva mu je dala snov za obsežno delo Preobrazbe v 15 knjigah, kjer je združil 246 prikazov grških bajk. Med temi so najbolj znane Piram in Tizba, Nioba, Orfej in Evridika. Podobno je v napol dokončanem delu Fasti opeval bajke, združene s prazniki v rimskem koledarju. Zanji Ovidijevi deli sta zbirki elegij Žalostinke in Pontska pisma, ki jim je edina tema tožba nad izgnanstvom in ločitvijo od Rima in družine. Šele s temi deli je antična elegija postala dokončno žalostinka v današnjem smislu.

Epigramu iz grške helenistične poezije, ki ga je prevzela rimska književnost, je dal dokončno obliko kratke satirične pesmi s priostreno poanto. Rodil se je v Španiji, živel v Rimu. Zapustil je približno 1200 epigramov z različno vsebino, največkrat povezano z osebnimi napakami in škandali takratnega Rima.

Rimska proza zlatega in srebrnega veka, pa tudi pozne dobe obsega predvsem polliterarne zvrsti zgodovinopisja, moralističnega, filozofskega, poučnega in podobnega spisja. Šele proti koncu se jim za nekaj časa pridruži roman. Pravi začetnik rimske proze je Mark Tulij Ciceron s svojimi sodnimi in političnimi govori, z deli O govorniku in O republiki, z retoričnimi in filozofskimi spisi Brut, Govornik, itd., zlasti pa s številnimi pismi. Julij Cezar (100-44 pr. n. št.) je zapustil zgodovinska opisa O galski vojni in O državljanski vojni.

Rimska književnost je roman prevzela iz grške helenistične proze. V prvih stoletjih našega štetja so nastajale predelave grških izvirnikov, ob njih pa tudi dvoje pomembnih del, ki predstavljata pomemben prispevek rimske književnosti k razvoju evropskega romana: Satiriko in Zlati osel.

Avtor romana je Petronij. Od tega romana so ohranjeni samo fragmenti. Najobsežnejši je pojedina pri Trimalhionu, satiričen opis bogastva in vulgarnosti bogataša. Celota, od katere je ohranjena morda samo desetina, je pripoved v prvi osebi, snov so pustolovščine mladih klatežev v južnoitalskih mestih, motivi drzno erotični. V glavno pripoved so vložene erotične zgodbe iz grških izvirov in verzi. Delo razlagajo kot parodijo na Odisejo ali na grške pustolovsko-ljubezenske romane. Delo je prvi veliki satirično komični evropski roman in velja za najboljši antični roman.

Avtor je Apulej (ok. 123- ok. 180) doma iz Numidije. Polegdrugih del mu pripisujejo roman Preobrazbe ali tudi Zlati osel, nastal po krajši grški predlpgi, vendar izviren po ideji in celotni izdelavi. Sodi v zvrst fantastično pustolovskih romanov z versko-misterijsko tendenco. Junak Lucij pripoveduje v prvi osebi, kako se je s čarovnijo pomotoma spremenil v osla, doživljal najbolj nenavadne prigode, s pomočjo boginje Izide postal spet človek, s tem pa posvečenec Izidinega kulta. Delo je hkrati versko tendenčno, zabavno, opisuje vsakdanje življenje pozne rimske dobe. V glavno zgodbo so vložene številne pravljice, pripovedke in novele, najbolj znana je mitološka pravljica o Amorju in Psihi, druge so čarovniške ali drzno erotične.

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.