Joža Vombergar: RAZVAL - tipkopis. Buenos Aires 1980 [1]

Obnova

uredi

OSEBE: ANA. ANDREJ, VINKO, njena sinova. REZKA, Vinkova žena. CILA, Andrejeva žena, komunistična okrajna sekretarka. ŽANE, Cilin polbrat. TONČEK, Vinkov sinček. IRMA, učiteljica. PETER, četni vodja. Dva vojaka. V 3. delu neme osebe: Kristus, Množica poveličanih, Glas iz višav. – Kraj: Vinkova in Anina domačija. Čas: od začetka maja 1945 do začetka julija 1945.

PREDIGRA: Vinko, domobranski častnik, se poslavlja od noseče žene in sinka, s svojo četo se umika no Koroško. Prepričan je, da se kmalu vrne z zavezniki (Angleži) in skupaj z njimi premaga komuniste. Žena pa je polna težkih slutenj negotovosti.

SLIKA: Cila fanatično zagovarja partijska stališča, Žane je ostro kritičen; namigne, da ve za Cilina dejanja, ki jih je kot partijska funkcionarka zagrešila v nemškem taborišču. Cila je negotova, polna sovraštva, Žane pa ji zaničljivo vrže svojo partijsko izkaznico pred noge in odide. Sledi razgovor med Andrejem in Cilo, ki pokaže, da je bil Vinko - ta je pobegnil z morišča in se menda skriva v gozdovih - Cilina prva, neuslišana ljubezen, Cila pa možu očita svojo partijsko tekmico Irmo. Andrej je izgubil zaupanje v poslanstvo Partije, ogorčen je nad poboji domobrancev, o katerih so širijo govorice, nad nasiljem, ki ga povsod zganja oblast. Ženi izvije obljubo, da bo Rezko rešila iz zapora; ko hoče Cila izvedeti, ali bi brata naznanil, če bi se ta zatekel domov, Jo ogorčeno zavrne.

Ana pride povedat, da Vinkova hčerkica, ki je ostala brez matere, umira in prosi naj vendar pomaga. Ko Cila izve, da Ani nagajalo Irma in njena skupino, sklene, da bo Rezko rešila, svoje tekmece pa uničila z Žanetom vred, saj ga dolži, da tudi spada mednje. Med neprijetnim razgovorom Ana pretrpi hudo srčno slabost, kar opazi edini Žane in jo odpelje v svojo sobo. - Tedaj vstopi Vinko, raztrgan in izmučen. Andrej ga sprejme, čeprav s strahom, sprejme go tudi Cila, v kateri je za trenutek zagorela njena prejšnja ljubezen. Ko pa Žane prevzame vso odgovornost za ubežnika in ga odpelje k sebi, se Cilo odloči Vinka izrabiti, da bi pogubila Žaneta in rešila sebe. Po zapletih, ki zvečujejo napetost, pride še Irma in namiguje na sumljive obiske. Ko odhaja, plane Cila s samokresom za njo. - Ana umira, poslavlja se od Andreja, ko se zunaj zaslišijo streli in Vinkov krik. Cila se vrne v hišo čudno razburjena, za njo Žane, hi pove, do jo ona streljala na Vinka in ga ranila. Andrej je zgrožen nad svojo ženo-morilko. A že je tu vojaška straža, v Vinkovem žepu je našla Andrejevo izkaznico, ker je Žane po pomoti dal Vinku Andrejev suknjič. Cili se s težavo posreči, da odvrne sum s sebe in Andreja, edini krivec ostane Žane. A tedaj se pojavi Irma in obtoži zakonca, obenem pa se odkrije, da je Cila v taborišču ljudi izdajala Gestapu. Straža odpelje vse, Irma uživa v maščevanju nad Andrejem in Cilo, Ana pa sama in zapuščena izdihne.

POVELIČANJE: V bleščeči svetlobi se veselo srečata Ana in Vinko, prihajajo vsi njuni dragi in dolga vrsta blaženih. Množica srečno prepeva alelujo. (VARIANTNA KONCA: V Cili se zbudi vest, zlomljena prizna, da Vinka še zmeraj ljubi, hotel je vse žrtvovati in z njim pobegniti, a jo je odbil; zato je streljala nanj in na Žaneta, ki pa ga ni zadela. Prizna, da je v taborišču ljudi izdajala Gestapu, sama se obsodi za zločinko in morilko. Pred poveljnikom straže prevzame nase vso krivdo, z orožjem izsili izhod in se ustreli.)

Opombe

uredi
  1. Obnova citirana po: Alenka Goljevšček: Joža Vombergar. Taras Kermauner, Sveta vojna: Dramatika slovenske politične emigracije 1. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1997. 31 in 32.

Taras Kermauner, Sveta vojna: Dramatika slovenske politične emigracije 1. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1997.

Predloga:OTRS