Pripovedka o Soncu in Nasti

Pripovedka o Soncu in Nasti (tudi Deklica lastovica) je slovenska ljudska pripovedka, ki izvira in dolnje Štajerske. Zapisal jo je Matija Valjavec, ilustrirala pa Kamila Volčanšek. Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga, v Ljubljanji leta 1989.

Za pripovedko je značilno, da pripoveduje o čudovitih in nenavadnih dogodkih (letanje lastovke za soncem), kraj (neka vas na svetu, Sončev dom v vesolju) in čas (nekoč) sta nedoločena. V njej nastopajo ljudski junaki (neka lepa deklica, personificirano Sonce), ki imajo nadnaravne lastnosti (življenje v vesolju). Natančneje gre za razlagalno pripovedko, ki poskuša z izmišljeno zgodbo razložiti naravne pojave, ki so bili preprostim a radovednim ljudem neznanka. Človeška domišljija je tako poskušala odgovoriti na vprašanja v zvezi z nastankom gora, jezer, živali, rastlin… Danes se je največ takšnih pripovedk ohranilo pri avtohtonih ljudstvih (ameriški staroselci, afriški domačini, avstralski domorodci). V Pripovedki o Soncu in Nasti so si naši predniki poskušali razložili nastanek ptice lastovke (prebiva med zemljo in nebom), in njeno za tiste čase nerazumljivo navado, da neprestano leta za soncem; jeseni na jug, poleti pa nazaj na sever.

Takšne pripovedke so tudi danes zanimive za otroke, ki še ne morejo razumeti zapletenih zakonitosti sveta, ki jih obdaja. Razlagalna pripovedka pa lahko vsaj delno poteši njihovo radovednost.

Analiza pripovedke

Kratka vsebina pripovedke

Nekoč je živela deklica Nasta, ki je bila najlepša na svetu. Ko jo je videlo Sonce, se je zaljubilo vanjo in zato ostalo dan in pol na mestu od koder jo je lahko opazovalo. Ko se je vrnilo domov, ga je mati vprašala kje je bilo, Sonce pa ji je priznalo, da je opazovalo deklico. Mati ga je okregala, saj je greh, da se je zagledalo v zemeljsko deklico. Sonce pa je reklo materi, da brez deklice ne more živeti, zato se je mati omehčala in mu svetovala, naj spusti v dekličino vas zlato gugalnico. Ko bo deklica sedla nanjo, da bi se zibala, pa naj jo potegne gor. Sonce je naredilo kot je predlagala mati in zvečer ujelo deklico, ki se je prišla zibati s prijateljicami. Deklica je opazila, da se je ujela v past, zato je Soncu zamerila in se pretvarjala, da je nema, čeprav je ubogala in storila vse ostalo, kar so ji ukazali. Sonce se ji večkrat zasmililo, vendar je vztrajala v tišini, zato se je Sonce razjezilo in reklo materi, naj jo pošlje k teti Mori, da bi jo ta ubila. Mama je deklico res poslala k Mori s prošnjo, naj si pri njej sposodi sito. Deklica je ubogala in šla k teti Mori. Medtem, ko je čakala, da se teta vrne s sitom iz kamre, je k deklici prišla miška, in jo posvarila naj hitro zbeži, saj si je šla teta Mora brusit zobe, da bi jo pokončala. Svetovala je deklici naj vzame Morin glavnik in ogrinjalo, ter ju vrže pred Moro, ki jo bo lovila. Deklica je poslušala nasvete in zbežala, Mora pa jo je zasledovala. Začela jo je dohitevati, zato je deklica pred njo vrgla glavnik in zrasel je gozd. Ko jo je Mora že skoraj ujela, pa je deklica odvrgla še ogrinjalo, ki se je spremenilo v jezero, čez katerega Mora ni mogla. Ko se je Nasta vrnila v Sončev dvor, je bila tam že druga deklica, ki je prepevala, zato ji je Nasta rekla, da je prekmalu začela prepevati. Sonce se je razveselilo, da je Nasta spregovorila, zato se ji je začelo prilizovati. Nasta pa je pobegnila in se skrila v kot, kar je tako razjezilo Sonce, da je deklico preklelo z besedami: »Od sedaj naprej nisi več Nasta, temveč lasta.« Tako je Sonce spremenilo deklico v lastovico, da bi za vedno ostala v njegovi bližini in prebivala tako na Zemlji kot na nebu.

Za podrobnejšo vsebino pripovedke glej Wikivir, kjer je zapisano celotno besedilo:
Pripovedka o Soncu in Nasti

Notranja zgradba knjižnega dela

• Dogajalni prostor: dekličina vas, nekje na zemlji, Sončev dvor v vesolju
• Dogajalni čas: neznan (»Nekoč je živela…«)
• Pripovedovalec: tretjeosebni, vsevedni
• Perspektiva dogajanja: panoramska
• Snov: nastanek neke živali (lastovka), razlaga njenega vedenja (selitev ptic na jug)
• Motivi: Sončeva zaljubljenost, motiv ukane, ugrabitev lepe deklice, dekličina užaljenost, Sončevo maščevanje, motivi gugalnice, sita, glavnika, ogrinjala, …
• Književne osebe:
- glavne: deklica Nasta, Sonce,
- stranske: Sončeva mati, miška, teta Mora,
- samo omenjene: dekličini sovaščani in prijateljice, druga deklica v Sončevem dvoru
• Jezik: preprost, razumljiv, brez odvečnih besed
• Slog:
- pomanjševalnice (deklica, majhna miška)
- poosebitve (Sonce, Mora, miška)
- metamorzofija (deklica se spremeni v lastovico)
• Konec: kompromis med zahtevami Sonca in Naste, katero Sonce spremeni v ptico lastovico, ki živi »med nebom in zemljo«. S tem se delno izpolni dekličino vztrajanje, da domuje na Zemlji, pa tudi Sončeva želja po dekličini bližini, saj bo prisiljena letati po nebu in slediti Soncu.

Značilnosti ljudskega slovstva v povezavi z obravnavano pripovedko

• Anonimnost – avtor pripovedke je neznan, poznamo le zapisovalca
• Ustno izročilo – besedilo se je prenašalo iz roda v rod s pripovedovanjem in se pri tem spreminjalo
• Pravljična bitja – Sonce in njegova mati, čarovnica Mora
• Osebe nimajo imen – Sonce (ime zvezde, simbol božanstva), sončeva mama, teta/čarovnica Mora (ime simbolizira njeno krutost, grozljivost: »kot nočna mora«), deklica Nasta (ime se piše podobno kot »lasta« ~ lastovica), miška, vaščani in Nastine prijateljice nimajo imen.
• Čudežna dejanja - iz glavnika zraste gozd, iz ogrinjala nastane voda, deklica se spremeni v ptico
• Posamezne slogovne značilnosti:
- pomanjševalnice (deklica, miška)
- okrasni pridevki (lepa deklica, majhna miška, zlata gugalnica, zemeljska deklica
- personifikacije (Sonce, Sončeva mati, teta Mora govorijo in čustvujejo, miška govori)

Liki

Sonce – je glavni lik v pripovedki, čeprav je bolj negativen, kot pozitiven. Je poosebljeno bitje, ki razmišlja, čustvuje in reagira kot človek. Živi s svojo materjo v dvoru na nebu. Oče ni omenjen. Ko se zaljubi v deklico, s svojo odločnostjo prepriča mater, da mu svetuje, kako naj ujame Nasto. Je zelo krut (pošlje deklico v smrt, spremeni jo v ptico) in nestanoviten v ljubezni (ugrabi drugo deklico).
Nasta – je zemeljska deklica, drugi glavni lik, v katero se zaljubi Sonce. O njej ne izvemo prav dosti, razen to, da živi v vasi s svojimi prijateljicami. Je sicer lepa, vendar naivna kot vsi drugi vaščani (se guga). Ob ugrabitvi je užaljena in trmasto vztraja v molčečnosti, čeprav se ji Sonce včasih zasmili. Kljub temu pa je pred avtoriteto pokorna saj dela kar ji ukažejo. Njena naivnost se kaže tudi pri čakanju na Moro. Z miškino pomočjo ubeži smrti. Kasneje se odloči, da se bo postavila zase, kar ji ob srečanju z enakomernim nasprotnikom (drugo deklico) uspe, pred avtoriteto (Soncem) pa se spet ukloni. Na koncu je obsojena na življenje ptice – lastovice.
Sončeva mati – nima imena, nima moža, le sina edinca, do katerega je zelo zaščitniška in ga očitno razvaja (izpolni vse njegove želje). Izkaže se za zvito, ko sinu svetuje ukano z gugalnico, pa tudi, ko deklico pošlje po sito (čeprav je bila Sončeva ideja). Po tem v pripovedki ni več omenjena.
Teta Mora – je stranska književna oseba in je negativen lik. Je Sončeva teta, torej sestra Sončeve matere. Gre za zlobno čarovnico, h kateri Sončeva mati pošlje deklico pod pretvezo, da naj si od nje sposodi sito, v resnici pa je materin namen, da Mora pokonča deklico. Ker deklica to izve in zbeži, jo Mora zasleduje vendar ne ujame, saj ji to prepreči voda.
Miška – pomaga Nasti, z nasveti ji reši življenje. Živi v bližini Morinega dvora, ker pride k Nasti, medtem ko slednja čaka, da se Mora vrne s sitom. Miška dobro pozna Moro, saj ve, da je šla v kamro z namenom nabrusit zobe in ne poiskati sito. Očitno se spozna tudi na magijo, saj ve katere predmete mora Nasta vzeti Mori, in kako jih mora uporabiti, da se bo obranila pred Moro.
Vaščani in Nastine prijateljice – so v zgodbi le omenjeni, ko se gredo gugati na zlato gugalnico, ki jo je v njihovo vas spustilo Sonce.

Interpretacija po psihoanalitični teoriji (B. Bettelheim)

Sonce – je sin edinec, matere (samohranilke), ki ga razvaja in v vsem uboga. Egocentričnost je poledica tega, da je razvajen, edini moški in božanstvo. Kot moški je do ljubljene ženske (Nasta) posesiven in od nje zahteva pokornost v vsem, če ne jo lahko kaznuje. Je edini moški predstavnik v pravljici, saj nima očeta. Gre za namig, da so vsega slabega krive ženske, saj se pripovedovalec vseskozi trudi, da bi vso Sončevo krivdo prenesel na njegovo mamo, čeprav je mama le ubogala Sončev ukaz naj deklico pošlje v smrt. Sonce je tudi predstavnik božanstva (kult Sonca), saj je njegov dvor na nebu, torej nad svetom, ki ga na vsakodnevnem obhodu nadzoruje. Oblast ima celo nad mamo, ki ga brezpogojno uboga. To pojasnjuje njegovo pravico do ugrabitve deklice, v katero se zaljubi. Morda se deklica uklanja tudi zaradi strahospoštovanja do Sonca kot božanstva.
Deklica – s svojo lepoto in naivnostjo, simbolizira dekličino dobroto (lepa = dobra) in nedolžnost. Trma in užaljenost pa bi bila lahko posledica njenega pretiranega čustvovanja zaradi odraščanja (puberteta). Kljub temu pa se pokorava avtoriteti (Soncu in njegovi materi), ko izpolnjuje ukaze. Uklanjanje pred avtoriteto lahko izvira iz Sončevega božanskega porekla (kult Sonca), ali pa strahospoštovanja do tašče. Podrejenost je verjetno povezana s prepričanjem o ženski dolžnosti, da je »pokorna možu«. Kasneje, ko se zave sebe in postane zrelejša, se temu nepisanemu načelu ne upa postaviti po robu, kljub temu pa moževih (Sončevih) zahtev ne uboga popolnoma, zato je kaznovana z njegovo jezo in kletvijo. V celoti deklica simbolizira odraščanje dekleta, ki je ujeto v podrejenost moškemu, zato nikoli popolnoma ne odraste.
Sončeva mati – zaščitniška tašča, ki sinu edincu izpolni vse želje. Najprej ga poskuša odvrniti od zaljubljenosti, takoj za tem pa mu že svetuje, kako naj si prisvoji deklico (zvitost). Tudi kasneje, ko ji Sonce naroči, naj Nasto pošlje v smrt, ga brez pomislekov uboga. S tem se krutost dejanja in negativnost lika prenese nanjo (stara ženska = hudobna), čeprav je le posrednik Sonca, čigar krivda se popolnoma prikrije. Po tem dejanju se Sončeva mati ne pojavlja več, kar pomeni, da je nepomembna in služi le za to, da nase prevzame krivdo in grehe sina. Poraja se še vprašanje, kje je mož – Sončev oče, ki ni niti omenjen.
Vaščani in Nastine prijateljice – predstavljajo Zemljane in se gugajo na zlati gugalnici, ki jo je v njihovo vas spustilo Sonce. To njihovo dejanje kaže veliko naivnost, saj ne razmišljajo, kaj/kdo je ne drugem koncu gugalničinih vrvi. Seveda je očitna tudi nezrelost, saj jih gugalnica privlači zaradi guganja, kot otroka privlači igrača. Pri tem mislijo le na užitek ob guganju in ne na potencialno nevarnost. Po drugi strani jih lahko gugalnica privlači tudi zaradi svoje barve, saj je »zlata«. To lahko razumemo kot namigovanje na človeški pohlep po bogastvu, ki predstavlja past, saj ima negativne posledice. Sončeva mati pozna človeške želje po bogastvu, uživanju, zato ni naključje, da sinu predlaga prav »zlato« gugalnico.
Simbol ugrabitve lepe deklice – zelo star motiv (že v mitologiji), gre za prisvajanje tujega bitja (predvsem lepe deklice), brez njegovega odobravanja. Simbolizira posilstvo (psihično in fizično) in prepričanje o večvrednosti, ki daje ugrabitelju (Sonce) pravico do lastništva nad šibkim bitjem (deklica).
Gugalnica – predstavlja igračo, ukano za človeško naivnost, bogastvo (»zlata«) kot skušnjava za človeški pohlep. Ker gugalnica niha od ene skrajnosti k drugi, bi jo lahko povezali z nestanovitnostjo, saj se podreja zunanjim silam, fizikalnim silam, torej zakonom narave.
Sito – predstavlja zahrbtno zvijačo, izgovor Sončeve matere, prošnja teti Mori, ki bi deklici prinesla gotovo smrt. Nekoč so s sitom ločevali moko od otrobov. Je hotel pripovedovalec simbolno pokazati, kako je hotela Sončeva mati »presejati« deklice (njegove potencialne partnerice) in tako ločiti »moko« (ubogljive deklice) od »otrobov« (neubogljive deklice – Nasta) ?
Teta Mora – zlobna čarovnica, katere naloga je moriti in pojesti deklice (brušenje zob v kamri), ki jih pošilja Sončeva mati. Drugače si ne moremo predstavljati, kako bi lahko vedela skrivni namen Sončeve matere, ko je ta poslala deklico po sito. Je bilo sito šifriran ukaz za usmrtitev? Morina odločenost izpolniti svoje poslanstvo je očitna iz zasledovanje in lovljenja deklice, dokler je slednja popolnoma ne omogoči (ne more za deklico čez vodo). Mora kot čarovnica pooseblja zlo, uničevalnost, smrt. Simbolizira Nastine notranje strahove, travme, katerih pa ne pozna zato se jih ne boji (čaka, da se Mora vrne). Ko deklica po miškini zaslugi spozna v kakšni nevarnosti je, začne bežati, saj se boji, zato se izogiba soočenju z njimi. Šele ko jo ta notranja kriza skoraj ohromi (ko jo Mora skoraj ujame), deklica spozna, da se mora s strahovi spopasti če hoče razrešiti krizo, zato vrže glavnik
Miška - Po Bettelheimu žival predstavlja nagone (instinktivno zadovoljevanje potreb, predvsem seksualnega nagona). Dobro pozna Moro in njene navade, saj živi v bližini. Gre za simboliko povezave notranjih strahov in nagonov (strah pred živalskim delom Jaza). Ker pa miška Nastji pomaga, je očitno, da se s to povezavo ne strinja (nagonskost ni vedno slaba).
Glavnik – predstavlja prvo rešitev za deklico, saj iz njega zraste gozd, ki ovira teto Moro pri lovljenju Naste. Po Bettelheimu glavnik simbolizira željo po lepi in urejeni pričeski, katere namen je zadovoljitev nezavedne želje po spolni privlačnosti. Gre za namigovanje, da se mora Nasta, če se hoče osvoboditi svojih strahov (teta Mora), najprej zavesti svoje spolne privlačnosti.
Gozd – po Bettelheimu simbolizira kraj, kjer se soočimo z notranjo temo in se prebijemo skoznjo. Tu se razreši gotovost o tem, kdo smo, in kjer spoznamo, kdo želimo biti. Nasta se ob begu skozi gost sooči s svojo notranjo temo in strahovi (Mora) ter se odloči, da se spopade z njimi. Pri tem spoznava sebe, in se zave, kaj hoče biti.
Ogrinjalo – predstavlja dokončno rešitev Naste pred Moro, saj ji slednja ne more slediti čez vodo, ki je nastala iz ogrinjala. Tu se kaže Nastina odločnost, da enkrat za vselej premaga svoje strahove (Moro) in opravila s preteklostjo, zato odvrže ogrinjalo, ki se spremeni v vodo, prek katerega čarovnica ne more. Ogrinjalo kot del obleke simbolizira tudi mejo med zasebnostjo in javnostjo. Že sama beseda »ogrinjalo« kaže, da je njegov namen nekaj ogrniti, zagrniti, prikriti. Gre za namigovanje, da se mora deklica zavedati svoje intimnosti in jo prikriti pred drugimi. To ji bo dalo moč, da premaga svoje strahove, saj ji bo ogrinjalo nudilo zaščito pred pogledi, torej bo obranilo in ohranilo njeno intimnost.
Voda – po Bettelheimu simbolizira prehod v nov začetek na višji ravni obstoja (v krščanstvu je to krst). Voda ločuje dva bregova, tako predstavlja tudi ločitev med dvema osebama (teto Moro in Nasto) ali pa dvema obdobjema v otrokovem razvoju (nezrelemu obdobju sledi zrelejše). Nasta torej mora prerasti svojo nezrelost, saj jo bo le to dokončno rešilo pred njenimi strahovi (teta Mota). Svojo zrelost (ni več tako podredljiva, konformna) pokaže že pri vrnitvi v Sončev dvor, ko protestira proti prezgodnjem petju druge Sončeve deklice.
Tekmovalnost med vrstniki istega spola – deklica ob vrnitvi vidi, da ima Sonce že drugo deklico, ki poleg tega še prepeva. Spozna, da je nadomestljiva, kar jo tako razjezi, da spregovori v navzočnosti Sonca. Deklici reče: »Oh ti, deklica, si pa prezgodaj pričela prepevati«. Pri tem gre najprej za nekakšen poziv na boj, saj deklici sporoča, da se sama še ni vdala in se namerava boriti za Sonce in svoje mesto v dvoru. Po drugi strani pa s temi besedami tudi kritizira dekličino takojšnje sprijaznjenje z ugrabitvijo in izpolnjevanje Sončevih želja.
Ljubosumnost – Nasta se počuti prevarano, zato je ljubosumna, saj ji dejstvo, da jo je Soncu z lahkoto nadomestila druga deklica, povzroči dvome o lastni lepoti in vrednosti. V jezi prelomi svoj sklep o hlinjenju nemosti. S tem prvič izda sebe in se vrne na prejšnjo, nezrelo stopnjo.
Pobeg pred Sončevim prilizovanjem – je posledica ljubosumja, ki v Nasti povzroči užaljenost in jezo na Sonce. Hkrati pa namiguje tudi na Nastin strah pred Soncem kot avtoriteto. Na neki način mu sicer kljubuje, saj ne nasede njegovemu prilizovanju, kljub temu pa se mu ukloni, ker raje pobegne in se skrije, namesto, da bi se z njim soočila in spopadla. Tako se ponovno izda in ne ostane zvesta svoji odločitvi za zrelost (prečkanje vode), ampak se spet podredi Soncu.
Sončevo prilizovanje – Sonce se razveseli, da je deklica končno spregovorila, saj je bila ona njegova prva ljubezen, druga deklica pa le poskus, da bi jo nadomestila. Sonce se začne Nasti hinavsko prilizovati, saj si jo želi nazaj, hkrati pa občuti krivdo nad svojimi dejanji (ugrabitev z Zemlje, posredno jo pošlje v smrt k Mori). Dekličin odziv (pobegne in se skrije v kot) ga seveda dokončno razjezi, saj se čuti že drugič zavrnjenega, tega ponižanja pa njegov moški ponos ne more prenesti, zato jo obsodi na stalno razpetost med Zemljo in njim.
Sončevo prekletstvo deklice – delna zmaga fizično močnejšega moškega (deklico obsodi na letenje po nebu - vezanost na njegovo bližino), in delna zmaga psihično močnejše ženske (deklica vseeno živi na zemlji, kot je hotela od začetka). Prekletstvo je mogoče razumeti tudi kot kazen za Nastino izdajstvo same sebe. Pred Soncem je zbežala in se skrila, namesto, da bi se z njim spopadla in ohranila svoje dostojanstvo. To je nazadovanje v razvoju, saj se je ob prečkanju vode odločila odrasti in se postaviti zase, po vrnitvi pa se je spet podredila. Slednje je mogoče razložiti tudi kot ujetost v neki vzorec obnašanja, ki ga ne more opustiti.
Lastovka – je simbol ptice, ki je razpeta med nebom in zemljo. Gnezdi sicer na Zemlji, če pa hoče preživeti, se mora dvigniti v zrak in si tam poiskati hrano (insekte). Zaradi nagona po preživetju se prav tako vsako jesen seli na jug za soncem. V sebi čuti tudi željo po svobodi, ki jo v polnosti zadovolji le letenje (svobodno rojene ptice ujete v kletke pogosto poginejo zaradi nezadovoljene psihične potrebe po svobodi). Nastina preobrazba v lastovico simbolizira dekličino poraženost, saj je želela živeti samo na Zemlji. Hkrati gre tudi za poraženost Sonca, ki a si je želel, da bi jo imel vedno pri sebi. Tako je njegova kletev prinesla kompromis med željama obeh: kot ptica, je deklica živela deloma na Zemlji, deloma pa na nebu, v bližini Sonca. Ker pa je Sonce med svojim potovanjem prek zemljine oble (takratno zmotno prepričanje, da Sonce kroži okrog Zemlje) spreminjal svojo pot, mu je morala deklica-lastovica jeseni slediti na jug, spomladi pa se vračati nazaj na sever.

Motivno-tematske povezave

• Motiv lastovice – O. Wilde: Srečni princ, H. C. Andersen: Palčica
• Motiv ugrabitve lepe deklice - Zevsove ugrabitve Europe, Lede in Danae(mitologija), Parisova ugrabitev lepe Helene (mitologija)
• Motiv razlage nastanka/lastnosti živali - Od kdaj ima zajček kratek rep (slovenska), Zakaj teče pes za zajcem (Odranci-Prekmurje), Skopa ženska in žolna (norveška), Zakaj ima medved kratek rep (norveška), Kako je zajec postal bel (indijanska)
• Motiv razlage nastanka cvetlice - Mamica Dravica (koroška), Zlatorog (slovenska ljudska)
• Motiv razlage nastanka Sonca/Lune/zvezd – Sonce in Luna (arabska), Zakaj sonce in Luna živita na nebu (afriška), Kako so nastale puščave (arabska), Nova Luna in stara Luna (afriška)
• Motiv razlage nastanka gore/vode – Rabeljsko jezero (koroška), Drava, Sava in Soča (koroška), Zlata ribica (Ribnica na Dolenjskem)
• Motiv razlage nastanka naravnega pojava – Kako so ljudje dobili ogenj (indijanska)

Izdaje

Pravljica je izšla kot samostojna knjiga, večkrat pa je bila izdana tudi v zbirkah ljudskih pravljic.

Slovenska ljudska pravljica: Deklica Lastovica; zapisal Matija Valjavec, ilustrirala Kamila Volčanšek; založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989
Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi; zbrala in uredila Kristina Brenkova, ilustirala Ančka Gošnik-Godec; založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1973 (ponatisi: 1980, 1982, 1984, 1987, 1992, 1996, 1998, 1999, 2001, 2005, 2006)
Babica pripoveduje (zvočni posnetek): slovenske ljudske pripovedi; založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998

Viri

Slovenska ljudska pravljica: Deklica Lastovica, zapisal Matija Valjavec, ilustrirala Kamila Volčanšek, založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989

Literatura

Bruno Bettelheim: Rabe čudežnega, Ljubljana: Studia humanitatis, 1999