Pripovedka

V deželi bajni, tam, kamor nihče ne pozna ne pota in ne ceste, tam, kjer kamen ni kamen, ampak je kamen pogača, živi dična kraljična.

Ta kraljična je lepa kakor rožni cvet in mila kakor sončni žarek. Odeva jo kraljevski plašč, nogi ji tičita v zlatih šolničkih, na glavi ima krono. Ta krona pa ni od zlata in dragih kamenov, kakor so krone drugih navadnih kraljev in carjev, ampak je trnjeva. Namesto dragih kamenov in biserov so na njej krvave kaplje. In ima to lastnost ta trnjeva krona, da vselej, kadarkoli je kak podložnik te kraljične v stiskah in nadlogah, oživijo krvave kaplje na kroni, se ločijo od trnjev in polzijo lepi kraljični po lepem licu. In tedaj ukaže kraljična svojim ministrom in svetovalcem, naj poiščejo in nemudoma pripeljejo pred njo onega, ki je v nadlogah in trpljenju, da mu po svoji kraljevski moči pomaga. Ko se to zgodi, se krvave kaplje na kroni posuše in kraljičin obraz je zopet bel in svetal kakor samo solnce.

A ta dežela je bajna, in kamen tam ni kamen, ampak je kamen pogača in nihče ne pozna tja ne pota ne ceste.

Vsebinska analiza

Pripovedovalec pripoveduje o bogati deželi, kjer živi lepa kraljična s trnovo krono. Ta trnova krona vsebuje kaplje krvi, ki začnejo vsakič, ko je kdo od prebivalcev dežele v stiski, polzeti kraljični po obrazu. Takrat kraljična k sebi pokliče tistega, ki je v stiski, mu pomaga in kaplje krvi se posušijo. Besedilo je pripovedno, glede na literarno vrsto jo avtorica imenuje pripovedka, ko jo tako že naslovi. Za pripovedko je značilno, da so liki in dogodki nestvarni, vendar so povezani s konkretnim socialnim in vsakdanjim okoljem. Čeprav je pisateljica delo naslovila kot Pripovedko, pa ima tudi veliko prvin pravljice, zato je celo še bolj od pripovedke verjetno, da gre pri tem delu za pravljico. Pravljica je krajša prozna pripoved o čudežih ali fantastičnih dogodkih, predmetih in zmožnostih, brez časovne ali krajevne opredelitve. Etnična osnova pravljice je kar se da enostavno in pregledno nasprotje med dobrim in zlim, pri čemer je za konec zlo kaznovano in dobro nagrajeno. Tudi v tej Pripovedki pisateljica pripoveduje zgodbo o kraljični, ki pooseblja dobroto in pomaga pomoči potrebnim ljudem (pripeljejo pred njo onega, ki je v nadlogah in trpljenju, da mu po svoji kraljevski moči pomaga). Ti ljudje v nadlogah predstavljajo konkretno socialno in vsakdanje okolje tistega časa. Tema Pripovedke so torej nadloge in trpljenje ljudi, glavna ideja pa, da je treba ljudem v težavah pomagati po svojih najboljših močeh. Liki so zelo plastični in črno-beli, kot je to značilno za pravljice. Kraljična je dobra, prijazna, vedno pomaga ljudem v stiski. Ljudje, ki pa predstavljalo zlo oz. bedo življenja se vedno znajdejo v težavah iz katerih jim lahko pomaga le kraljična. Ena od prvin pravljice je tudi, da se na koncu vedno vse dobro izteče, kraljična pomaga ubogim in tako dobrota premaga zlo oz. v tem primeru težave in bedo ljudi. Skozi besedilo nas vodijo različni motivi, kot so kamen, pogača, kaplje krvi idr. Glavni motiv pa je trnjeva krona, ki je svetopisemski motiv in nas spominja na Jezusa, ki je prav tako nosil trnjevo krono. Ravno tako kot je bil Jezus odrešenik svojega ljudstva, je tudi kraljična rešiteljica oz. dobrotnica svojega ljudstva, saj jim venomer pomaga v njihovih težavah. Tako kot je Jezus nosil grehe vsega človeštva, tudi kraljična občuti vse tegobe, ki prizadenejo njen narod, to pa se odraža v simbolu kapelj krvi, ki v takšnem primeru polzijo po kraljičinem licu.

Stilna analiza

Pripovedovalec je v tem besedilu tretjeosebni ali vsevedni. Avtorica pripoveduje pripovedko o kraljični in njeni trnjevi kroni. Ima pregled nad celotnim dogajanjem. To dokazuje uporaba tretje osebe (odeva jo, nogi ji tičita, pripelje pred njo…). Gre za zunanjo fokalizacijo, ker avtorica govori zgodbo od zunaj, z zunanjega gledišča. Opisuje zunanje značilnosti (Ta kraljična je lepa kakor rožni cvet in mila kakor sončni žarek. Odeva jo kraljevski plašč, nogi ji tičita v zlatih šolničkih, na glavi ima krono.). Nikjer v besedilu se ne poglablja v notranjost glavne figure. Avtorica je v razmeroma kratkem besedilu uporabila veliko primer ali komparacij, z njimi je želela poudariti kraljičino lepoto (ta kraljična je lepa kakor rožni cvet in mila kakor sončni žarek; in kraljičin obraz je zopet bel in svetal kakor samo solnce) in posebnost, drugačnost krone (ta krona pa ni od zlata in dragih kamenov, kakor so krone drugih navadnih kraljev in carjev). Že v tej primeri o kroni izvemo, da je ta kraljična drugačna od drugih kraljev. Na začetku in na koncu besedila uporabi isto metaforo, s katero pove, da v deželi, kjer vlada kraljična iz pripovedke, ni revščine (V deželi bajni, tam, kamor nihče ne pozna ne pota in ne ceste, tam, kjer kamen ni kamen, ampak je kamen pogača, živi dična kraljična. (začetek) A ta dežela je bajna, in kamen tam ni kamen, ampak je kamen pogača in nihče ne pozna tja ne pota ne ceste. (konec) ). Pripovedka izhaja iz te metafore, ta metafora je kot nekakšna teza, ki jo pisateljica v jedru besedila utemelji. Na koncu pa jo še enkrat ponovi (ponovi jo v spremenjenem vrstnem redu - paralelizem), da to potrdi. Zasledimo tudi okrasne pridevke, s katerimi pisateljica oriše razliko med bogastvom (rožni cvet, sončni žarek, kraljevski plašč, zlati šolnički, lepi kraljični, lepem licu …) in revščino (krvave kaplje, trnjeva krona…). S poosebljenjem in personifikacijo krvavih kapelj na kroni (kaplje oživijo), prikaže odziv na stisko ljudi, ki jih v besedilu poimenuje podložniki. Glavni simbol je trnjeva krona s krvavimi kapljami, ki predstavlja ljudi v nadlogah in trpljenju. Pripovedka ima globlji pomen, saj nas opozarja, da je treba tistim, ki so v težavah, trpljenju in stiski pomagati. Sploh tisti, ki so bogatejši. Glede na to, da je besedilo nastalo po vojni, je ta ideja toliko bolj aktualna. S tem ko pomagamo vsi živimo dobro in ni revščine. Zanimivo je, da si je avtorica za izražanje te ideje izbrala žensko, saj to v tistem času ni bilo nekaj običajnega. Ker je bilo to objavljeno v ženskem glasilu, ki je bil namenjen vsem ženskam in je obravnaval najrazličnejše tematike, od gospodinjskih opravil, kuhanja, šivanja, pa do osveščanja žensk in boja za politične pravice žensk, je to eden od prikazov, ki naj bi ženskam pokazal, da so lahko tudi one dobre voditeljice. Da lahko ženska samostojno skrbi za narod in ga vodi skozi tegobe ter pri tem ne potrebuje moškega. S tem so verjetno hoteli prebuditi ženske, da bi zahtevale svojo volilno pravico in verjele v to, da so tudi one zmožne nekaj narediti na političnem področju. Napisano pa je v obliki pravljice, saj ima simboličen pomen, ki ga je treba iz same Pripovedke šele razbrati in si ga lahko vsak interpretira tako, kot je njemu najbližje. Ker je možnih več interpretacij, bi lahko kraljična simbolizirala ne samo voditeljico, ampak tudi mater ljudstva, ki reže pogačo (…, in kamen tam ni kamen, ampak je kamen pogača…) ter tako skrbi za svoj narod kot za svoje otroke. Verjetno je avtorica hotela opozoriti ženske, da lahko tudi one kaj naredijo za dobro ljudi. Zato je to besedilo prav lepo vpeto v to glasilo.

Vir

Ljudmila Prunk (Utva) : Pripovedka. "Ženski svet". II/4 (april 1924). 84.