Povest brez naslova
| Povest brez naslova Šr. |
| |||||||||
[[Kategorija:Dela-Napaka skripta: Modul »String« ne obstaja.]]
Bil je majhen deček in Janezek mu je bilo ime. Tako lepa je bila vas, v kateri je živel, sam bog vedi, da je ne more biti lepše pod milim nebom. Kje še bi moglo solnce vzhajati s toliko krasoto, kje še bi mogle poljano pokrivati tako pisane cvetlice in bi mogle ptice od rane zore do tihega mraka popevati tako milo, tako v srce segajočo pesem, kakor so jo pele po logih, po katerih je mali Janezek stikal za gobami in nabiral suhljad, nad njivami, po katerih je pobiral za plugom, in po tratah, po katerih je pasel neubogljivo, neugnano živino? Saj ni mogoče, da bi še kje bila dežela, v kateri bi se kakor v tej s prav vsakega vrha belila cerkvica, cerkvica vrh gore, cerkvica bela, in bi iz vsake doline, iz vsake kotlje sem gor kipelo zvonenje večernih zvonov! V samo lepoto je bila Janezka posadila usoda in zato mu je bila duša mehka in nežna: ves dan bi posedal po parobku in s sanjavim očesom lovil metulje, ki so se tod naokrog izpreletavali po solnčnočistem zraku, dokler mu očesa, v dišave. kjer kraljuje svetloba in tajnostna spokojnost, ni dvignil žvrgoleči škrjanec ali mu ga v dolino prizvalo neveselo, zategnjeno pevanje na s senom teško obloženih vozovih zleknjenih koscev. Ves dan bi posedal in sanjal. – Tako lepo je bilo, kedar je sanjal! Vse tisto, kar so mu pravili o žalostni njegovi zgodbi, vse tisto je izginilo iz srca, mir se je take hipe naselil v njegovo srce, objela ga je nekakšna utrujenost, ki je bila tako sladka, da bi si želel, da bi je ne bilo konec. Tu gori v samoti je bil mir in je bila sreča; tiha in nevesela sicer, pa tako mamljiva. Doli na vasi pa je bila neprijaznost doma. Zazeblo je Janezka, kadar je umrl poslednji jek večernega zvona in mu je bilo korake nameriti doli v vas, kajti tam so bivali objestni in brezsrčni ljudje. Če je prišel in jih z zvestim očesom in s tihim, ponižnim glasom naprosil: »Lačen sem, mati so šli z grajskimi praprot žet, košček kruha prosim!« – so zarežali nad njim: »Kaj treba otrok takim, ki jih ne morejo preživljati? Če ti mati ne da, pojdi za očetom v Ameriko! Mi te nismo klicali v življenje, kaj nam do tebe!« In postavili so ga pred prag in sedli pred polne lonce, pred sklede, ki so jih bili napolnili s sadežem, katerega je bila rodila zemlja, ki je nekdaj bila last njegovih dedov. In če je prišel in zaječal ves ponižen in lepo proseč: »Naj vam jaz odženem živino na pašo. Vajen sem je in pozna me. Saj je bila nedavno še naša, vsedotlej, dokler nam je niso prodali, ko so oče odšli v Ameriko. S koscem suhega kruha bom zadovoljen,« – so ga zbodli s pogledom, ki je v srce zarezal huje, nego je sedmero mečev moglo zarezati v Marijino srce, in ga odslovili: »Ne potrebujemo te. Dosti je naših lastnih otrok. Ni treba, da bi roke držali križem. Bodo že ti opravili. Če ne izlepa, pa izgrda. Saj je bog tudi brezovkam velel rasti po teh livadah!« Kako bi jih mogel ljubiti, ki so tako neprijazni bili z njim? Kako se življenja med njimi veseliti, ko je moral za vsak drobec, katerega je pobral za njimi, uklanjati hrbet in za drobtino, ki jim je bila odpadla brez škode, delati tlako, če so ga le zalotili, da jo je pobral. Mati mu je sicer bila pravila o tem, da ima dosti sorodstva, tudi bogatega in vplivnega. Toda mali Janezek od tega svojega sorodstva še ni prejel, vsaj ne, da bi se tega spominjal, kaj drugega nego lepe pozdrave. In kaj bo beseda lačnemu želodcu?!
In tako se je bilo v njegovem srcu porodilo trdno prepričanje, da mora biti sveta in neutajljiva resnica, da mora biti istina, in ne samo izmišljena povest, kar mu je bil tisti tihi večer, ko je bila luna na nebu in vsenaokrog vse tiho in je tudi mati tam pred ognjiščem jokala in točila bridke solze, pravil njegov oče. Tisti večer ga je bil videl poslednjikrat. Poslej mu je mati, kedar je vpraševal po očetu, pravila, da je šel daleč tja preko meja v tujo deželo sreče iskat. Resnično mora biti, kar mu je bil tisti večer pravil oče in kar se je Janezku tako živo utisnilo v spomin: Ko je bil novorojeno dete, prvič zavekal, so v hišo k njegovi zibeli stopile tri belo oblečene žene. Mlade so bile in lepe, bele in rdeče in ogledovale Janezka in mu sodile. Prva je dejala: »Deček naj se razvija in raste. Mehko mu bodi srce, a roka mu bodi jeklena. Sanjava mu bodi duša, da bode laglje prenašal, kar mu je dodelila usoda!« –Pristopila je druga in je dejala: »Trnjeva naj bode njegova pot v življenju. Veselje mu bodi tuje in hlapčuje naj in se uklanja vse svoje dni.« Tretja pa, najmilejša po svojem obrazu, je pristopila in dejala: »Zgodi se, kakor ste mu sodile. Ali ko enkrat doraste, naj se zave, vzravna naj se mu hrbet in krepka njegova dlan naj prime za lasten plug, naj ga vodi no lastni grudi, katero mu naj tepta lastna žival. In takrat naj pade v njegovo dušo prvi žarek radostne in neizkaljene sreče!« Teh očetovih besedi Janezek ni mogel pozabiti. Ni jih sicer razumel, toda čudežna uteha je bila v njih in rad si jih je klical pred dušo. Prišla je zima in prihajal je božič. Koliko vrvenja je bilo na vasi! Iz mesta so se vračali študentje. Bog, kako jim je Janezek zavidal njihovo srečo! Saj bi se tudi on tako rad, tako rad učil. Ali ko je bil nekoč nekje izrazil to svojo srčno željo, jo izrazil tako pohlevno, kakor so bile pohlevne vse njegove prošnje, kako so ga bili nagnali! »Kaj ti, da bi rad v šolo? Kaj tebi treba šole! Kako se nastilja prašičem in kako se za žanjicami pobira klasje, bos že izvedel brez šole! Šole so za nas, za naše sinove, ki jih je bog za to postavil v svet, da mu nekoč gospodarijo. Za berača pa je bolje, da ne izve, kakšno je življenje drugod!« – Študentje so se vračali iz mesta in v vas prinesli šumnega veselja vse polno. In niso se menili o drugem nego o tem, kako lepo je v mestu in kako veselo je tam življenje in besedovali hude borbe o tem, kdo bode lepše nakitil jaslice in bogateje obložil mizo pred njimi. In tedaj se je Janezku storilo še huje. Saj je vedel, da na njegovem domu niti jaslic ne bode. Povešal je glavo in še bolj se izogibal družbi, v srcu noseč globoko, razjedajočo žalost.
Končno je prišel božični večer. Janezek se je stiskal v kot za pečjo in jokal v gluhi mrak. Skozi okno se je zabliščalo: pri sosedovih so prižgali lučke pred jaslicami. — Sam bog vedi, kako se je zgodilo, da se je Janezek naenkrat znašel pod sosedovim oknom, se vzpenjal do njega, stiskal žgoča svoja lica k hladnemu steklu in v srcu čutil samo eno željo: »Bog daj, da bi vsaj za hip odšli iz sobe in bi mogel to krasoto videti prav od blizu!« Vroča ta želja ga je prevzela tako, da ni čutil pekočega mraza. Prežal je in prežal in ni čutil, da mu otrpevajo udje. — In glej, nada in želja se mu hočeta izpolniti: v sobi se razvrščajo v dolg sprevod, spredaj so se postavili hišni oče z lučjo, mati so se vstopili tik njih, v roki ponev, iz katere se dviga žlahten dim, najstarejša hči škropi po sobi z blagoslovljeno vodo, ostala deca in služinčad moli – in ves sprevod se pomakne skozi vrata venkaj, blagoslavljat hišo in hlev in shrambe in prosit božjega blagoslova. Hip na to se Janezek znajde pred jaslicami. Bog, kako vse to žari in blešči, kolika krasota! In tamle v hlevcu leži sam Jezušček, novorojenček, — Bog ve, ali bode tudi Jezušček kaj zavekal in bog vedi, če bodo tudi k njemu pristopile one tri bele žene…? One tri bele žene, ki so sodile njemu in katerih ena mu je obetala, da pride končno tudi njemu sreča… Tako svečano mu je postalo krog srca, sam ni vedel kako in kaj, toda moral je poklekniti in z zaupanjem, kakršnega je zmožna le tako nežna in dovzetna duša, je zaprosil: »Zlati moj Jezušček, ki tamle ležiš, ozri se doli na svojega Janezka in daj mi, da postanem močan, močan tako, da jih uženem vse, ki mi grene moje življenje, daj, stori, da se zavem, da koj zdajle dorastem in da s krepko dlanjo primeša za lastni plug, daj, stori, da se izpolni, kar mi je obljubila ona bela žena, ki je bila najmilejša po svojem obrazu, da se izpolni, predno sem omagal pod težo žalosti, ki mi jo dajejo dan na dan.« Molil je Janezek in ko so se njegove orosele oči zaupljivo ozrle v Jezuščka, saj se ni motil, saj je prav natančno videl, kako ga je Jezušček pogledal s tolažečim pogledom in prav na glas dejal: »Bodi potolažen, Janezek, ustani in ne dvomi. Zgodilo se bode, ker krivična je tvoja usoda!«
Šr.