Kako se je Zoran loteval reči: Razlika med redakcijama

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Med mojim priporočenim branjem seMeni večkrat znajdepriporoči tudiv katerabranje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal je za teZoranove objave vedelve, ker je bil tudi Zoran prijavljen na Academia.edu in je tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (postavljendelovati je bilzačel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, danaj tudi sami izkoristijo možnost razširjanarazširjajo svojihsvoja strokovnihstrokovna spoznanjspoznanja prek tega kanala.

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. PisecUporabnik je pri svojem internetnem ponudniku sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je ta dodelil uporabnikominternetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse naložene posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sesem se nekaj časa trudil plasiratis svojekopiranjem spletnesvojih objaveobjav prina dLibudLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisecpisci jesmo enostavnonamreč tja lahko brez tehničnega uvozilznanja vanjoizvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ...

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrivarazkrival profitni značaj tega spletišča in mu očitaočital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov (Fuchs 2014). Iz protesta svojih objav tam neni ponujaponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja svojih uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino.

Zoranovo objavo [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige naštevamsem navedel njegovo disertacijo ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' (2010) medskupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so si za izhodišče svojega raziskovanja izbralivzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.