Kako se je Zoran loteval reči: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 97:
skalco, ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo. Sin Gorazd jo je prebral na pogrebu v Brdih, jaz pa sem pri svojcih izprosil dovoljenje za postavitev na Wikivir.
 
==Disertacija==
==Zoranova disertacija==
 
Za svežo generacijo doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu (O šolskem Prešernu, ''Gorenjski glas'' 1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor "ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v 2300 opomb. Avtor se v njej ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je avtor preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja.
 
Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: "Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo."
 
Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljalcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen kandidatov predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov.