Kako se je Zoran loteval reči: Razlika med redakcijama

Spletišče Academia.edu, kjer sem prijavljen, mi dnevno pošilja obvestila o tem, kdo me je citiral, mi priporoča v branje to ali ono objavo na portalu, me vabi, naj kaj recenziram in ali celo napišem za njihov novičnik (Letter). Med priporočenim branjem se večkrat znajde tudi katera od Zoranovih objav ali oznanilo, da me je citiral. Portal je za te objave vedel, ker je bil tudi Zoran prijavljen na Academia.edu in je tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (postavljen je bil nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, da tudi sami izkoristijo možnost razširjana svojih strokovnih spoznanj prek tega kanala.

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Pisec je pri svojem internetnem ponudniku sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki ga je ta dodelil uporabnikom, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse naložene posameznikove dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam se se nekaj časa trudil plasirati svoje spletne objave pri dLibu in preizkušal Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisec je enostavno uvozil vanjo besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ...

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkriva profitni značaj tega spletišča in mu očita, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov (Fuchs 2014). Iz protesta svojih objav tam ne ponuja v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja svojih uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega.

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor Silva Torkarja. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenotavljenih ponatisov klasike:

npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo. Sam navajam nek drug </blockquote>