Urškin Jožek: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{Infopolje Knjiga | name | author ='''Miran Hladnik''' | title_orig = '''Urškin Jožek''' | language = slovenski | subject = slovenščina | genre = Recenzija knjige Urške Perenič ''Josip Jurčič (1844–1881): Pripovednik svojega in našega časa'' | media_type = | udk = | image = | predmetne-oznake = | cobiss = }} *Objave Hladnik...
 
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 5:
| language = slovenski
| subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre = Recenzija knjige [[:w:Urška Perenič|Urške Perenič]] ''Josip Jurčič (1844–1881): Pripovednik svojega in našega časa''
| media_type =
| udk =
Vrstica 15:
*[[Objave: Miran Hladnik|Objave Hladnik]]
 
Josip Jurčič ni oseba, ki bi jo bilo treba publiki na novo odkrivati, saj se z njegovim imenom seznanijo otroci že v osnovni šoli, spomin nanj pa obujajo poimenovanja po njem (ulic, nagrade, šol, društva), ponatisi njegovih del, razstave, simpoziji, dokumentarni film (npr. Romanje z Jurčičem, 2021; v njem nastopa tudi avtorica knjige), zborniki in monografije. Leta 1951 je Jože Pahor napisal biografski roman o Jurčiču z naslovom ''Pot Desetega brata'', leta 1981 je Jurčiča v krajši brošuri predstavil Gregor Kocijan, za zbirko Znameniti Slovenci je njegovo biografijo leta 1986 pripravil Štefan Barbarič, leta 2009 je sledila knjiga Matjaža Kmecla ''Josip Jurčič: Pripovednik in dramatik''. Ob vsem tem monografije o pisatelju v zbirki Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer bi jo moral kot eden od štiridesetih slovenskih klasikov dobiti, niti ne pogrešamo preveč.
 
Kaj naj stori literarni zgodovinar dobro desetletje pozneje, ko obletniška priložnost pokliče k pisanju nove monografije, saj so starejše že zdavnaj pošle in si jih lahko sposodimo le v knjižnici, kaj na stori, če noče samo ponavljati prežvečenih dejstev za svojimi predhodniki? Urška Perenič, ki se je na Jurčiča navezala že ob svojih prejšnjih raziskavah, objavah, radijskih in televizijskih nastopih, se je odločila za vrnitev h gradivu. Podala se je v Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice in se zakopala v Jurčičevo zapuščino, v njegove težko čitljive beležnice, dokumente, fotografije, pisma in korespondenco, pričevanja. V Digitalni knjižnici Slovenije je prebrskala staro časopisje za članke ob Jurčičevi smrti, za poročila ob izidu njegovih knjig, zlasti liberalski dnevnik ''Slovenski narod'', ki ga je urejal dobro desetletje, vse do svoje smrti. Seveda je prelistala vse Jurčičeve objave in ponatise ter razprave o njem ali v zvezi s slovenskim pripovedništvom 19. stoletja. Preverila je uležane literarnozgodovinske resnice o Jurčiču in prenekatero podrobnost v jurčičevskem izročilu tudi popravila. Detektivsko je sledila nastajanju Jurčičevih portretov in skrivnostnemu izginotju enega izmed njih, pedantno je dokumentirala postavljanje Jurčičevega nagrobnika na Navju in spominske plošče na Muljavi. Ko stehta predstave o Jurčiču kot Scottovem učencu (slovenskem Scottu) in jih primerja z Jurčičevo zavezanostjo domačim zgodovinskim virom in ljudskoprosvetni pripovedni tradiciji, za kakršno je delal reklamo Fran Levstik v ''Popotovanju iz Litije do Čateža'', se ji tehtnica nagne proti slednjemu nekoliko bolj, kot je to v obči strokovni zavesti.
 
Vrnitev k virom je spodbudila in olajšala digitalizacija kulturne dediščine, zahtevala pa sta jo tudi avtoričina empirična metodološka usmeritev in specializacija. Za rokovanje s surovim gradivom se je izurila pri delu za pisateljico Luizo Pesjak, ki jo umešča na slovenski Parnas kot nekakšnega »ženskega Jurčiča«, ob korespondenci koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga in korespondenci med Borisom Pahorjem in Marijo Žagar, ki jo je komentirala in izdala v knjigi. Terensko delo je bilo nujno pri kartografiranju v okviru projekta Prostor slovenske literarne kulture, empiričnega dela ni manjkalo niti pri njenem izletu v nevrofiziološke raziskave bralskega odzivanja.