Ob 140-letnici Jurčičeve smrti: Razlika med redakcijama

Slovensko zgodovinopisje in slovenski zgodovinski roman sta bila v Jurčičevem 19. stoletju v službi istega interesa, to je konstituiranja in emancipiranja naroda, in to vsak na svoj način: zgodovina se je poslanstva lotevala, poenostavljeno rečeno, v strokovnem jeziku, roman pa v umetnostnem jeziku; zgodovina je bila namenjena strokovnemu bralcu, roman pa splošnemu bralcu. V praksi pa med obema vrstama pisanja ni bilo usodne ločnice: zgodovinopisje se je trudilo biti koliko mogoče zgodbeno in pripovedno zanimivo. Po svetu so sloveli zgodovinarji, ki so znali z jezikom (npr. Thomas Macaulay, Thomas Carlyle, Hippolyte A. Taine, Jules Michelet), zgodovinski romanopisci pa so se čutili zavezane zgodovinskim dejstvom, ki so jih v arhivih marljivo študirali, preden so zastavili pero, in se s svojim zgodovinopisnim študijem naravnost ponašali. Popularno neakademsko zgodovinopisje je v uporabi pripovednih sredstev, z esejizmom, sugestivnostjo in imaginativnostjo pravzaprav tekmovalo s sočasnim zgodovinskim romanom. Carlyle se je zaklinjal, da je le zgodovina prava poezija in da je realnost veličastnejša od fikcije, vendar ni mogel skriti očaranosti od Scottove romaneskne tehnike.

 

 

Za Jurčiča se je v slovenski literarni zgodovini in v širši popularni zavesti utrdilo prepričanje, da je slovenski Scott. Na to je najbolj izrecno pokazal na začetku romana ''Deseti brat'', sicer pa gre zasluge za poznejše nenehno primerjanje Jurčiča s škotskim pisateljem in folkloristom najbolj pripisati njegovemu sodobniku in prijatelju Franu Levcu, ki je v spominih na pisatelja leta 1888 izpostavil, s kakšno slastjo da je ta na ljubljanski gimnaziji prebiral spise Walterja Scotta in se zatrdno odločil postati slovenski Scott. To se pravi slovenski romanopisec. Po izidu ''Desetega brata'' je Levec navdušeno pisal svoji nevesti Jerici Dolinar, da je ta roman delo slovenskega Scotta, »enega izmed najboljših slovenskih pisalcev«. Preveriti bo treba še sum o možnem vplivu drugega velikega angleškega avtorja zgodovinskih romanov, Edwarda Bulwerja-Lyttona, ki ga Jurčič sicer ne omenja. Če je Scottovo vplivno moč mogoče videti v poglavjih o nekdanjem vsakdanjem življenju, potem je Bulwer-Lyttonov zgled mogoče videti tam, kjer je v središču pozornosti posamezna zgodovinska osebnost in kjer se pisatelj v večji meri naslanja na zgodovinopisne podatke. V Jurčičevem opusu je take narave prvi slovenski zgodovinski roman ''Ivan Erazem Tattenbach''. Čeprav se o Bulwer-Lyttonu na Slovenskem ni veliko pisalo, so popularnega avtorja gotovo poznali, kar lahko sklepamo iz naslova drugega slovenskega zgodovinskega romana, ''Zadnji dnevi v Ogleju'' (1876) Alojzija Carlija Lukoviča, objavljenem pičla tri leta po Jurčičevem, ki se je lahko zgledoval pri Bulwer-Lyttonovih romanih ''Poslednji dnevi Pompejev'', ''Rienzi, zadnji tribunov'', ''The last of the Barons'' itd.