Cukrarna v slovenski književnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 30:
V Cukrarno '''Cankar''' locira dogajanje, ne da bi jo imenoval:
*črtica Julija (''Vinjete'')
*[[:s:Popotovanje Nikolaja Nikiča|Popotovanje Nikolaja Nikiča]] (''Hiša je stala ob vodi; okna četrtega nadstropja so se svetila v večernem soncu; po trgu in po tihih valovih tam doli so se bile že razprostrle temne sence. Šel je počasi preko veže, po širokem dvorišču ter zavil na levo. V veži in na stopnicah ni bilo nikogar, samo v tretjem nadstropju je ugledal staro žensko, ki je obešala perilo na vrv, razpeto preko koridorja. Ne da bi potrkal, je odprl duri ter stopil v nizko veliko sobo, v kateri ni bilo skoro nobenega pohištva. Stene so bile gole in v kotih zatemnele od vlage. Samo nad posteljo je viselo črno razpelo.'')
*[[:s:Življenje in smrt Petra Novaljana|Življenje in smrt Petra Novaljana]] (''Velika hiša je stala ob vodi; brez števila oken je strmelo topo v valove, mala mrtva okna, ki ni bilo nič življenja za njimi, oči bolehne, čemerne starosti in dolgočasne smrti. Sredi mesta je stala hiša, ali bila je samotna, kakor na pusti kraševiti planoti. Polovico stanovanj je bilo praznih, sobe so bile vlažne in temne.'')
*[[:s:Nina|Nina]], četrta noč (''Ko sem živel v tisti izbi, se mi je zdela tesna in majhna. Kakor vsem drugim, ki so kdaj živeli tam, se mi je zdelo, da mi tišči strop s silno težo na glavo, na rame, da se ne morem prestopiti, da ne morem geniti rok. In zdelo se mi je, da sem obsojen v tesno, nizko ječo, zazidan živ v mrtvašnico, kakor vsi, ki so pobegnili, da bi se skrili v temò teh vlažnih koridorjev ter umrli v trpljenju in sramoti ... '' / ''Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho, kakor ogromna mrtvašnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omreženih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. Če sem šel mimo, ko je povsod drugod sijalo solnce, sem videl koščene roke, ki so se oklepale železnega omrežja v oknih, in velike črne oči, ki so strmele v solnce. Mnogokdo je stopil v tisto temno, prostrano vežo; in če je bil prej rdeč in vesel njegov obraz, je prebledel nenadoma in luč oči je ugasnila; ko se je vrnil, je šel sključen, z omahujočim korakom, kakor v sanjah blodeč;'' )
*drama [[:s:Lepa Vida (Ivan Cankar)|Lepa Vida]]
*fragment farse Hamlet iz Cukrarne (rkp. komedije 1908 (tragikomedije, farse). V Cukrarni ljudje umirajo, se ljubijo, pijejo)
*govor [[:s:Predavanja in članki#II|Slovensko ljudstvo in slovenska kultura]] (''Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja. Zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno … Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudjé so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni pretirana, niti besedica ni izmišljena — resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potreba zraven prav nobene fantazije. Morda vam je znana zgodovina ljubljanske cukrarne.'')
 
 
Vrstica 42:
'''Ivan Prijatelj''' v uvodu k Murnovim Pesmim in romancam (1903): ''»Sobica ima eno okno, a tako visoko, da samo glava doseza prve šipe. Zato se z ostalim telesom še bolj počutiš v zaboju. Ne vem, kakšna je ta soba sedaj, ali jaz si je ne morem drugače predstavIjati, kakor z dolgo komisno mizo, stoječo sredi zglodanega poda in preobloženo s knjigami, s katerimi se čisto mirno družijo različne pipe, škatljice za tobak, ovratniki in ovratnice in vrhu tega še kaka mala skodelica z ostanki snočne večerje« ...''
 
'''Josip Murn''': [[:s:Balada (Josip Murn)|Balada o Damjanu]] (1903); zadnja Murnova pesem; z Damijanov sta obešenjaško stavila za pest mandeljnov, kdo od njiju umrje od jetike prvi; Cankar je to razmerje opisal v povesti Življenje in smrt Petra Novljana.
<poem>
O Damijan, Damijan,
Vrstica 63:
Valentin Korun: Janez na razpotju, SN 1907 V Cukrarni so prebivali vojaški rezervisti.
 
'''Ciril Jeglič''': [[:s:Na kmetih|Na kmetih (Ciril Jeglič)]] 1917 – mrki obrazi, stanovanja so luknje (''Nehote sem se domislil na tista polzasenčena, pozabljena in otopela bitja, ki se sklanjajo na večer iz nizkih odprtin ljubljanske cukrarne, zroč na smradljivo mlakužo, ki se lenivo pretaka spodaj v strugi; nadstropje za nadstropjem — isti mrki obrazi; zamolkel žvižg, pritajena pesem, nenadna kletev ali prečudno se razlegajoč vrisk iz hripavega grla — to je vse, kar se oglasi izza teh zidov; a ljudje, ki strme izza teh mejnih lukenj, se komaj ganejo, vedno isti mrki, okrneli obrazi — in komaj da se kdo nanje ozre od mimoidočih ...'')
 
Damir Feigel: Tik za fronto 1921