Cukrarna v slovenski književnosti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje Knjiga
| name
| author ='''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]'''
| title_orig = '''Cukrarna v slovenski književnosti'''
| language = slovenski
| subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre = Izjava Anki Pirš za RTV 17. septembra 2021
| media_type =
| udk =
| image = [[File:20130528 Ljubljana 327.jpg|thumb|300 px]]
| predmetne-oznake =
| cobiss =
}}
Cukrarna je ime stavbi tovarne, ki je bila v 19. stoletju največji objekt na Slovenskem. Proizvodnja je bila moderna in zelo donosna, največja tovarna sladkorja v Avstriji. Pri imenu nihče več ne pomisli na tovarno sladkorja, ki je zaradi požara prenehala delovati že sredi 19. stoletja, niti na vojašnico, kar je bila v drugi polovici 19. stoletja, ampak na štiri pesnike in pisatelje slovenske moderne: Ketteja, Murna, Cankarja in Župančiča, ki so tu živeli ali se družili. Omembe Cukrarne se v petini do polovice nanašajo na literaturo.
11. junija 1955 so jim vzidali spominsko ploščo, ki pove, da sta Kette in Murn tu tudi umrla ([https://situla.gov.si/SI_INDOK_FF_f00000-n45529n.html EŠD 5930]).
<blockquote>
Vrstica 14 ⟶ 28:
Cankar je tu prebival občasno pri Murnovi gospodinji 1897/98 in ko je s Kettejem obiskoval Murna. Kette je živel v 2. nadstropju dvoriščnega trakta, dostop je bil zapleten, kot v labirintu, lahko si se izgubil. V Cukrarni so se shajali, potem ko so Ketteja izključili iz Zadruge, drugi pa so izstopili iz nje. Tu so se učili za maturo, razgovarjali se o slovstvu. Ko je Kette 1899 umiral, se je Murn umaknil v Cerklje na Gorenjsko (s prijateljem sta se pogosto skregala), čez dve leti pa je tam sam umrl. Slodnjak piše, da sta umrla v isti sobi in isti postelji, kar spada najbrž v cukrarniško mitologijo; postelja je bila menda res ista, soba pa sosednja, tj. študentska in ne od gospodinje Kalanove.<ref>Ivan Kolar in Cene Omerzel: Ljubljana z okolico. Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik po Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šolstvo, 1993. 82.</ref> Pogreb je imel Kette večji, ker je bil bolj poznan, veliko dijakov, govoril je pretresljivo Engelbert Gangl. Sprevod je šel od Cukrarne proti pokopališču, ki je bilo na prostoru današnjega Gospodarskega razstavišča. 1923 so jih prekopali v skupni grob na Žalah, po prizadevanju in na stroške Cankarjeve neveste Milene Rohrmann. Celo premožnega Župančiča so dali v isti grob: nacionalni interes je bil močnejši od družinske pogrebne prakse.
V Cukrarno '''Cankar''' locira dogajanje, ne da bi jo imenoval:
*črtica Julija (''Vinjete'')
*Popotovanje Nikolaja Nikiča (''Hiša je stala ob vodi; okna četrtega nadstropja so se svetila v večernem soncu; po trgu in po tihih valovih tam doli so se bile že razprostrle temne sence. Šel je počasi preko veže, po širokem dvorišču ter zavil na levo. V veži in na stopnicah ni bilo nikogar, samo v tretjem nadstropju je ugledal staro žensko, ki je obešala perilo na vrv, razpeto preko koridorja. Ne da bi potrkal, je odprl duri ter stopil v nizko veliko sobo, v kateri ni bilo skoro nobenega pohištva. Stene so bile gole in v kotih zatemnele od vlage. Samo nad posteljo je viselo črno razpelo.'')
*Življenje in smrt Petra Novaljana (''Velika hiša je stala ob vodi; brez števila oken je strmelo topo v valove, mala mrtva okna, ki ni bilo nič življenja za njimi, oči bolehne, čemerne starosti in dolgočasne smrti. Sredi mesta je stala hiša, ali bila je samotna, kakor na pusti kraševiti planoti. Polovico stanovanj je bilo praznih, sobe so bile vlažne in temne.'')
Vrstica 49 ⟶ 63:
Valentin Korun: Janez na razpotju, SN 1907 V Cukrarni so prebivali vojaški rezervisti.
'''Ciril Jeglič''': Na kmetih 1917 – mrki obrazi, stanovanja so luknje (''Nehote sem se domislil na tista polzasenčena, pozabljena in otopela bitja, ki se sklanjajo na večer iz nizkih odprtin ljubljanske cukrarne, zroč na smradljivo mlakužo, ki se lenivo pretaka spodaj v strugi; nadstropje za nadstropjem — isti mrki obrazi; zamolkel žvižg, pritajena pesem, nenadna kletev ali prečudno se razlegajoč vrisk iz hripavega grla — to je vse, kar se oglasi izza teh zidov; a ljudje, ki strme izza teh mejnih lukenj, se komaj ganejo, vedno isti mrki, okrneli obrazi — in komaj da se kdo nanje ozre od mimoidočih ...'')
Damir Feigel: Tik za fronto 1921
Vrstica 55 ⟶ 69:
Ivan Pregelj: Šmonca (1924)
'''Rad. Peterlin - Petruška''': V stari cukrarni: (Spomini ob 25-letnici smrti J. Murna« Aleksandrova.) ''Jutro'' 18. 6. 1926 (kako sta s Cvetkom Golarjem iskala stanovanje pri Kalanovi v Cukrarni, leto potem ko je umrl Kette, kako so žurali z Josipom Regalijem in Župančičem)
Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 1935
'''Bratko Kreft''' o Kosovelu 1926: ''Prehodil in končal je pot od rojstva do Cukrarne'' [Cukrarna = smrt]
'''Alojz Gradnik: Stara Cukrarna''' (''Pojoča kri'', 1944, napisana 1939), v sklopu pesmi o ljubljanskih lokacijah, povezanih z literaturo: Vodnikov spomenik, Cankarjevo nabrežje, Tivoli, Krekov grob …)
<poem>
Brez zvezd nebo je, temno in oblačno,
Vrstica 82 ⟶ 96:
</poem>
Cukrarno omenjajo še Milan Dekleva (Zmagoslavje podgan, 2005), Rožanc, Jančar (ljudje z žalostnimi obrazi), Lipuš (''Pogovor se sploh ni dotaknil slik, ki so visele v paviljonu, umetniki so vse bolj žolčno napadali klavrno slovensko politiko, ki je spravila slikarje in pesnike na rob preživetja, v naročje Cukrarne.), Tomaž Šalamun (Srce se trga, če umreš v Cukrarni''). Mimo Cukrarne niso mogli biografski romani o literarni četverici: '''Mimi Malenšek''': izredno dolg roman ''Pojoči labodi'' (1971), Silvo Fatur, Oče in sin, 2005 (o Ketteju), Anton Slodnjak, Tujec (1976) – o Cankarju – findesieclovski romani.
Cukrarna je simbolni prostor slovenske literature, tako kot slap Savica ali Bled ali Triglav ali Visoko v Poljanski dolini, pot iz Litije do Čateža, reka Mura ali reka Krka, simbolizira pa bolj turobne reči, če povzamem iz Cankarja: smrt in umiranje, pijančevanje socialno bedo. Stavba je v literaturi dobila podobo neprijaznega okolja, ljudje, ki gledajo skozi okna, imajo žalostne obraze, zidovi so sivi in pusti. Pri tem je treba omeniti, da se je slovenska modernistična bohema naselila v Cukrarni potem, ko so tam po potresu 1895 dobili zatočišče ljudje, ki so izgubili streho nad glavo, npr. njuna gospodinja Polona Kalan, študentska mamka. Cankar in Kette sta prej prebivala v baraki, torej je bila v smislu varnosti in udobja naselitev v Cukrarni korak naprej.
Vrstica 90 ⟶ 104:
Cukrarna je zdaj v novi obleki, pravzaprav je od nje ostala samo še lupina, za nove in svetle kulturne vsebine. Mogoče kam v kot postavijo panoje z izrezki iz leposlovnih del, ki bodo dokumentirali njeno turobno vlogo v kulturni preteklosti kot prostor umiranja umetnikov. In kot prostor mladostnega druženja, ljubezni in hrepenenja.
'''Literatura in opombe'''
*Vesna Krmelj. [https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/download/563/2376/192-1?inline=1 ''Cukrarna''.] Ljubljana: Založba ZRC, 2010.
*Marjan Dolgan. ''Literarni atlas Ljubljane''. Ljubljana: ZRC, 2014.
[[Kategorija: Miran Hladnik]]
| |||