Skrivnost kabineta 209 b: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 235:
Od preverb, ki jih lahko človek opravi od doma, je ostala le še Digitalna knjižnica Slovenije. Iz digitaliziranega časopisja za leti 1980 in 1981 sem se z iskalnimi izrazi RRC, računalniške storitve, partizansko pesništvo, NOB ipd. poučil,<ref>Večinoma gre za omembe v časopisu ''Delo'', ki žal uporabnika muči z izredno težko berljivim tekstom, ki se povrhu ne da kopirati v urejevalnik.</ref> da je bil RRC leta 1980 v finančnih težavah, da je skrčil poslovanje in da so bili pred nujo uvesti nov informacijski sistem.<ref>Projekt za nov sistem financiranja. [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZQOBV49G ''Delo'' 9. 10. 1980.]</ref> Težave so bile očitno hitro mimo, saj že proti koncu leta objavljajo razpise v sodelovanju z drugimi podjetji.
Kdo je bil naročnik skrivnostne digitalizacije kataloga 10.735 bibliografskih enot? Vodja in obe sodelavki gotovo niso bili, saj med humanisti tedaj in še daleč pozneje ni bilo zavesti o uporabni vrednosti računalnikov pri raziskavah. Količina ni ravno majhna, in če čez palec izračunamo, da vzame vnos ene enote skupaj s pripravo in obdelavo poltretjo minuto, je bilo zanjo potrebnih kakih 400 ur dela. Obstaja sicer možnost, da je kdo
Dejstvo je, da digitalna zbirka nikoli ni bila uporabljena, saj sodelavci niso vedeli, kaj z iztisom početi naprej. Z iztisom si res niso mogli dosti pomagati, v pomoč bi bila lahko le digitalna zbirka, shranjena na diskih RRC-ja, kar pa je bilo popolnoma zunaj tedanjega slovenističnega, literarnovednega in humanističnega horizonta. Sodelavci so še naprej izhajali iz listkovnega kataloga in po njem čez pet let pripravili prvo knjigo antologije, z večletnim zamikom pa še ostale. Kdor koli je digitalni katalog že pripravil, je »naročniku« vestno izročil izdelek v štirih škatlah, ki s temle zapisom stopajo v strokovno zavest pod imenom »skrivnost kabineta 209 b«.
Vrstica 268:
==Sklep==
Sledenje skrivnostnemu izvoru digitalne zbirke partizanske poezije je bilo koristno, ker je ponovno uzavestilo, kako pomembno je ohranjati dokumente in skrbeti za njihovo vidnost in uporabnost. S pozabo ali uničenjem dokumentov izgine tudi preteklost sama, nadomesti jo mit. Človeški spomin je skrajno nezanesljiv, nanj stavimo radi prav zato, ker nam omogoča modifikacijo dejanskosti. Izkušnja z zbirko potrjuje strah, da je eksistenca digitalnih dokumentov kratkotrajna. Z digitalizacijo napravimo kopijo, ki odvzema strah pred uničenjem unikata, vendar sama digitalizacija ni dovolj, potrebno je stalno osveževanje digitalnih podatkov, njihova konverzija v sodobnejše formate in izdelava novih in novih kopij, vse to pa se zgodi le, če so podatki v uporabi in če je po njih trajno povpraševanje. Tale prispevek naj bo korak v to smer.<ref>Prispevek ima še dva namena:
Članek se navezuje na moji prvi dve strokovni objavi ''Jeziku in slovstvu'', tj. na članka o prvih majnikih in motivih Komunističnega manifesta v delavski poeziji.<ref>Miran Hladnik. [http://lit.ijs.si/majniki.html Leposlovje Prvih majnikov.] JiS 25 (1978/79). 134–137; [http://lit.ijs.si/komunist.html Komunistični manifest in slovenska predvojna neumetniška verzifikacija.] JiS 27 (1981/82). 70–79.</ref> Navezava ni samo vsebinske narave, ampak je tudi metodološko sorodna. V vseh primerih je bila izhodišče podatkovna zbirka. Slovenska literarna zgodovina je konec 70. let, ko sem kot stažist raziskovalec začel svojo raziskovalno pot, ob deklarativni usmerjenosti k umetniškemu besedilu samemu v praksi izhajala iz izčrpno zajetega in kontekstualno vpetega gradiva.
| |||