Cukrarna v slovenski književnosti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 85:
Cukrarna je simbolni prostor slovenske literature, tako kot slap Savica ali Bled ali Triglav ali Visoko v Poljanski dolini, pot iz Litije do Čateža, reka Mura ali reka Krka, simbolizira pa bolj turobne reči, če povzamem iz Cankarja: smrt in umiranje, pijančevanje socialno bedo. Stavba je v literaturi dobila podobo neprijaznega okolja, ljudje, ki gledajo skozi okna, imajo žalostne obraze, zidovi so sivi in pusti. Pri tem je treba omeniti, da se je slovenska modernistična bohema naselila v Cukrarni potem, ko so tam po potresu 1895 dobili zatočišče ljudje, ki so izgubili streho nad glavo, npr. njuna gospodinja Polona Kalan, študentska mamka. Cankar in Kette sta prej prebivala v baraki, torej je bila v smislu varnosti in udobja naselitev v Cukrarni korak naprej.
 
Zakaj slovenska literatura in kultura potrebujeta tak turoben prostor? Zaradi mitologije pesnikov, ki umirajo mladi, ker jih imajo bogovi radi. Poleg Ketteja in Murna so to še Fran Gestrin, Serečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh, France Balantič, Ivan Hribovšek, Aleš Kermauner, Marko Pavček, Jure Detela … Tudi če niso imeli nič s Cukrarno, se ta omenja v zvezi z njihovo zgodnjo smrtjo. SkorajZ nekaj pretiravanja bi lahko rekli, da je pogoj za pesniško slavo rana smrt, dolgo življenje pesnika in njegovo umetnost lahko skvari.
 
Cukrarna je zdaj v novi obleki, pravzaprav je od nje ostala samo še lupina, za nove in svetle kulturne vsebine. Mogoče kam v kot postavijo panoje z izrezki iz leposlovnih del, ki bodo dokumentirali njeno turobno vlogo v kulturni preteklosti kot prostor umiranja umetnikov.