Ob 150-letnici Finžgarjevega rojstva: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 7:
Finžgarjeva besedila prežema socialna občutljivost, ki pa mu ni preprečevala, da v svojih socialnih presojah ne bi bil realistično odkritosrčen. Nazorsko je spadal med krščanske socialiste, simpatiziral je z [[:w:Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in se zato razšel z revijo ''Dom in svet'', ki je zašla v klerikalno smer, ni pa bil (za razliko od gorečnega Ivana Preglja) politično strasten.
 
Finžgarjevo zavzemanje za osebno in nacionalno svobodo se je razločno izrazilo v romanu ''Pod svobodnim soncem'' (1906), pač v znamenju Prešernovih verzov ''Manj strašna noč je v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi,'' in napovedovalo njegovo sodelovanje z OF v NOB. Klerikalni duhovniški tovariš ga je med vojno ovadil Italijanom, češ da je komunist, zato je bil določen za talca, pozneje pa za internacijo v koncentracijsko taborišče Dachau; domobranski general Leon Rupnik se je le stežka vdal prigovarjanju Finžgarjevih prijateljev, naj ostarelega pisatelja vendar ne pošilja v gotovo smrt.
 
150. obletnica Finžgarjevega rojstva je priložnost, da se ob njegovih literarnih delih spomnimo tudi njegove človeške širine, socialne občutljivosti, strpnosti, povezovalnosti, predanosti svobodi in slovenstvu. Vsega tega nam namreč danes zelo manjka.