|
==Slovenska moderna==
Vsem našim velikim predstavnikom tedanjeggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggggatedanjega časa okrog leta 1900 Je v vseh območjih kulturnega snovanja skupna ena poteza, eno hotenje. Slikarji so zavrgli domačo tradicijo svojih predhodnikov in si prisvojili impresionistični slikarski koncept in način, ki je takrat vladal v Evropi: muziki so iz zakasnelega klasičnega in domače romantične ga komponiranja prešli k moderni melodiki in harmoniki, ki so ju našli nemara pri Brahmsu, Dvořaku ter Hugonu Wolfu. Arhitekt Plečnik se je šolal pri dunajskem mojstru Wagnerju, se pravi pri enem izmed novatorjev v tej umetnosti, ki se je v vsej Evropi odvračala od oblikovalnega dogmatizma in iskala novemu življenju novih, ustreznejših oblik. Oba znamenita igralca, Borštnik in Verovšek, ki sta izšla iz naših gledališko diletantskih razmer, sta jasno začutila odrski okus novega časa in se odločila za naravno oblikovanje odrskih likov, ki se je v odporu zoper patos pričelo uveljavljati po evropskih gledališčih. In naposled primer literarnega in kulturnega zgodovinarja Ivana Prijatelja: isto stremljenje po evropskem razgledu in podoben skok od diletantskega, rodoljubnega zgodovinarstva k modernemu, kritičnemu, na znanstveni metodi zasnovanemu zgodovinopisju, kakršno se je izvajalo v kulturni Evropi. Skratka, v vseh območjih prodiranje iz ozkih, zaostalih meja slovenskega kulturnega kroga v Evropo, v svet, v sodobnost, k višjim in širše veljavnim oblikam ustvarjanja.
Isto hotenje je značilno tudi za predstavnike literature, se pravi slovenske moderne. In kolikor je literatura bolj kakor druge umetnosti povezana z umskim snovanjem, z mislijo, z zavedno orientacijo v svetu, toliko so tendence časa v nji bolj določno razumljive. in kakor nam impulzi v drugih umetnostih mečejo luč na temno dogajanje, tako nam lahko literatura ostreje pojasni smisel snovanja v drugih umetnostnih območjih, zato se mi zdi važno posvetiti preobrazbi, ki jo je povzročila moderna v literaturi, čim večjo pozornost. V ta namen pa je treba v zgodovini naše književnosti seči nazaj, nemara tja do Prešernove smrti.
|
