Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Pohujšanje v dolini šentflorjanski: Farsa v treh aktih je dramsko delo Ivana Cankarja. Drama je izšla leta 1908 pri založniku L. Schwentnerju.

Nastanek farse in recepcija

Pobuda za pisanje Pohujšanja je bil uspeh komedije Za narodov blagor na domačih tleh. Farsa je bila napisana v dveh tednih (en akt celo v enem večeru) oktobra 1907. Snov je Cankar jemal iz svoje zbirke novel Zgodbe iz doline šentflorjanske. Delo je nastalo iz odpora do odnosa, ki ga je imela vladajoča družba do umetnosti in svobodnega izražanja. Poleg Lepe Vide velja za edino Cankarjevo igro, ki je bila uprizorjena takoj po njenem nastanku, in sicer 21. decembra 1907 v Deželnem gledališču. Igra je bila razprodana v Ljubljani, Gorici in Celju.

Javna reakcija na dramo je potrdila temo farse – umetnino so grajali ali hvalili glede na pripadnost klerikalni ali liberalni stranki. Prilagajali so se torej družbenim normam in sistemu. Franc Terseglav je v katoliškem Slovencu farsi odrekel sleherno umetniško vrednost, Govekar je v Slovanu pisal o "konfuznem delu brez dramatskega zapletka". Socialistični Rdeči prapor in Slovenski narod sta igro pohvalila, Naš list, Edinost in Nova doba pa grajala. Evgen Lampe je v Domu in svetu obtožil Cankarja, da prezira moralo in žali kristjane. V Slovencu je bil obljavljen dramatizirani pamflet Krpanova kobila v dolini šentflorjanski, ki je Cankarju očital vzvišenost in nesramnost, češ da spoštuje le sebe, ostale pa psuje. Edino Levstik je v svoji kritiki, objavljeni v Ljubljanskem zvonu, dojel bistvo Pohujšanja – gre za strupeno satiro na slovenske umetniške razmere.

Osebe

Krištof Kobar, imenovan Peter, je umetnik in razbojnik, ki je izvedel za greh šentflorjancev.
Jacinta je popotnica, Kobarjeva lepa družica.
Župan skrbi za čednost doline.
Županja je gospodovalna, prešuštvuje z Zlodejem.
Dacar je od vseh rodoljubov obsojeni grešnik doline šentflorjanske.
Učitelj Šviligoj je edina nedolžna oseba v dolini.
Debeli človek je vaški policist.
Popotnik je prava sirota šentflorjanska, znana pod imenom Peter.
Zlodej se predstavi za Konkordata, v resnici je prišel po duše šentflorjanske. Ker so le-te že pohujšane, Peter pa sploh ne spada k njim, ostane praznih rok.
Ostalo prebivalstvo doline predstavljajo še Dacarka, Ekspeditorica, Notar, Štacunar, Štacunarka ter Cerkovnik.

Vsebina

Prvo dejanje

Rodoljubi so vsi iz sebe zaradi pohujšanja, ki se je priteplo v obliki potepuha Petra in njegove lepe spremljevalke Jacinte. Po županovi zapovedi si mora pohujšanje v njuni kolibi ogledati učitelj Šviligoj, a je ta presramežljiv, da bi o videnem povedal kaj konkretnega. Zlodej, ki je prav tako prišel s Petrom in se domačinom predstavil za Konkordata s Francoskega, pa s svojim poročilom tako razvname rodoljube, da si hočejo pohujšanje ogledati na lastne oči. Da na poti domov ne bi podlegli grehu, se po županovem naročilu zvežejo z nitjo in tako spremijo drug na drugega do domačega praga. Zvečer se Peter predstavi županu kot sirota iz doline šentflorjanske. On je tisti Mojzes, ki so ga pred 25 leti našli ob potoku pod vrbo in poslali proč. Na smrt prestrašeni župan je pripravljen plačati, kolikor Peter zahteva, da se le ne razve sramota. Z istim trikom Peter obere še županjo in dacarja, Konkordat pa izrabi priložnost in se sladka z županjo, ki se je nadvse rada pustila zapeljati.

Drugo dejanje

Petra je sram, da ga je zapeljalo čustvo do domovine, kajti ta je kakor vlačuga: zasmehuje ga, kdor jo ljubi! Jacinti je bil obljubil grad, bogastvo, hlapčevsko vdanost šentflorjancev, a je v dolini hlapcev preveč in zamalo je umetniku, da bi kraljeval nad to drhaljo! Tudi Zlodej se pritožuje: prišel je, da bi pohujšal, pa je že vse pohujšano! Ob vsej tej hinavščini ga obide dvom, ali je Peter res tisti greh iz doline šentflorjanske – poleg duš šentflorjancev in Petra hoče v pogodbo dodati še Jacinto, da ne bo ostal praznih rok. Peter Zlodeja nažene, nato pa po vrsti sprejema rodoljube, ki prinašajo "davek", od župana za povrh izsili še grad. Vsi morajo tudi poljubiti Jacinti nogo. To jim je prej v slast kot v ponižanje, zato se Jacinta svojih ”tlačanov” kmalu naveliča. Oba s Petrom zahrepenita po svobodni cesti ... Tedaj plane v njuno kolibo preplašeni Popotnik, ki ga zasleduje debeli vaški policist, češ da je razbojnik Krištof Kobar. Popotnik pove, da ni Kobar, ampak Peter – nesrečna sirota iz doline šentflorjanske. Prevarant Peter roti Popotnika, naj nikomur ne izda, kdo je; če se bo dogovora držal, bo grad z vsem bogastvom njegov.

Tretje dejanje

Na gradu se pripravlja slovesnost. Zlodeja mučijo zmeraj hujši dvomi. Ne ve več, ali je še zlodej ali svetnik ... prišel je, da bi ukanil, zdaj pa se boji, da je ukanjen. Šentflorjanci ponižno pozdravljajo graščaka Petra in se navdušujejo nad Jacintinim plesom. Šviligoj ima slovesen nagovor: mislili so, da je v dolino prišlo pohujšanje, pa je prišla lepota in veselo spoznanje! Poslan jim je rodoljub, ustvarjen za vodnika! Med napitnicami prihiti Popotnik povedat, da se bliža Debela postava. Peter in Jacinta se brž poslovita in pobegneta z vozom. Gostje zvedo, da je bil Peter v resnici Krištof Kobar, Popotnik pa da je sirota šentflorjanska. Zlodej z vzklikom: hudiča samega je ukanil! plane za Petrom, pred jezo domačinov pobegne tudi Popotnik, župan pa razglasi veliko zmago: kljub vsemu pohujšanju je ostala čednost doline šentflorjanske neomajana. Pod bandero zapojejo pobožno pesem v čast svetemu Alojziju.

Wikivir vsebuje izvorna besedila o temi: Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Razprave

Dolgo časa je bilo Pohujšanje Cankarjevo najmanj razumljeno dramsko delo, od modernizma naprej pa velja za njegovo najbolj zanimivo dramo. Z njo je Cankar prebil realizem in ustvaril prve modele modernizma. Njegov umetnostni program je nasproten Levstikovemu, izraženem v Popotovanju. Zanj so trdne socialne vloge smešne, poniža jih v lutke, karikature. Pozitivne figure so bohemi, potepuhi, razbojniki.

Osrednji predmet farse je izražen v ironičnem naslovu – pohujšanje simbolizira Cankarjevo umetnost, dolina šentflorjanska pa slovensko domovino. Gre za konflikt med narodom in ustvarjalnim, svobodnim posameznikom. Šentflorjanci so hlapci in strahopetci, ki potrebujejo gospodarja. Zaradi izvirnega greha, t. j. nezakonskega otroka, si umislijo sistem lažnih norm, ki jih omejuje. Tak sistem simbolizira Županova oblast, ki je iz dolincev naredila ponižne, nesvobodne, neustvarjalne lutke. Če želijo ohraniti svojo "čednost", morajo zatreti umetništvo in strast. Peter v njih vzbudi zatrte želje in jih razkrinka kot pohotne grešnike. Šentflorjanci so pohujšani že sami po sebi, kar se vidi v njihovi želji po gledanju greha med Petrom in Jacinto ter v poljubljanju Jacintine noge, ki je znak spolnosti.

Ironična komika je osnovana na nasprotju med skritimi željami šentflorjancev in njihovo obrambo pred pohujšanjem. Višek ironije je govor Šviligoja, ki Petrov "sistem" napravi za ideal nove družbe. Vrednote, ki so dolincem pomembne, pripiše tistemu, ki jih je uničil.

Motiv nezakonskega očetovstva je sredstvo za Petrovo izsiljevanje in podreditev dolincev. Noben izmed prebivalcev nima otrok, vsi skupaj pa imajo siroto šentflorjansko, ki so jo pred leti izgnali. Siroto simbolično imenujejo Mojzes – ta je prevrnil stari židovski sistem in zavladal družbi. Šentflorjanci zavračajo svojega otroka, saj se bojijo mladine, ki bi lahko podrla njihov ustaljeni sistem. Motiv pohujšanja se v dobesednem pomenu nanaša na spolnost in nemoralo, v simbolnem pa na umetnost kot sinonim grešnosti. Umetnost je skozi lik Petra enačena z razbojništvom (uničevanjem sistema) in popotništvom (svobodo umetnika do drugačnega mnenja). Družba jo dojema kot nečisto – rada bi pohujšala publiko, zato jo je treba izgnati. Cankar skozi Petrov govor razkrije, da je prenehal biti umetnik, ki bi bil odvisen od občinstva, saj je sam sebi svoje občinstvo. Vseeno pa že naslednji hip izrazi ljubezen do domovine, svojega občinstva: „O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!“ Motiv osleparjenega hudiča je vzet iz ljudske zgodbe o Faustu. Konkordat je klavrn zlodej. Ker Peter v resnici ni šentflorjanec, ostane njegova duša svobodna, zlodej pa je prevaran, saj se drži njune pogodbe in spoštuje zapovedi. Pravi hudič je torej Peter, moderni anarhist in amoralnež, ki ne pristaja na norme sistema.

Vplivi

Cankarjeva drama je služila tudi kot predloga za operi Pohujšanje v dolini šentflorjanski Matije Bravničarja ter Šentflorjanci Rista Savina.

Uprizoritve

Pohujšanje daje režiserjem veliko priložnosti za raznorazne interpretacije, zato je pogosto uprizorjeno na slovenskih in tujih odrih.

Uspeh na premieri leta 1907 je Cankar pripisal izključno sebi, saj so po njegovem mnenju igrali ”kaj klavrno”. Uprizoritev iz leta 1920, pod režijo Šesta Osipa, se je norčevala iz scenografije preteklega gledališča. Vladimir Skrbinšek se je leta 1928 odtrgal od tradicije. Bil je prvi izmed režiserjev, ki je po svoje interpretiral tekst in se ni klanjal avtorju drame. Igralci so nastopili kot enota – na odru ni bilo običajne anarhije. Jan Slavko je prejel ostro kritiko Kermaunerja za režijo Pohujšanja v letu 1950. Očitki so leteli na neenoten stil igre, razpuščenost igralcev ter na pretiran, hrupen prikaz farse. Korunova drzna interpretacija igre je leta 1965 povzročila afero. Zagovorniki in ostri nasprotniki režiserjevega podviga so se napadali preko nekulturnih, laičnih in nestrpnih pisem bralcev v dnevniku Delo. Uprizoritev je doživela 56 ponovitev. V Tauferjevi režiji je leta 2011 na odru nastopila zgolj moška zasedba, z izjemo Zlodeja, ki ga je upodobila igralka Majzelj.

Na Hrvaškem je farsa doživela premiero leta 1921 v Splitu.

Prevodi

Pohoršení v doline svatoflorianeké, . V Praze, 1926. Prevod: Jan Hudec
Sablazan u Šentflorjanskoj dolini. V: Drame. Beograd, Prosveta, 1953. Prevod: Njeguš Roksanda
Soblazna vo Šentflorijanskata dolina. Skopje, Makedonski naroden teatar, 1976
Sablazan u dolini Šentflorjanskoj. V: Drame. Novi Sad, Matica srbska, 1977
Soblazna vo Šentflorijanskata dolina. V: Drami. Skopje, Kultura, 1977
Sablazan u dolini Šentflorijanskoj. V: Izabrane drame. Znanje, Zagreb, 1982
Pokušenie vo Svätofloriánskej. Bratislava, Lita, 1982. Prevod: Branislav Choma
Soblazna vo Šentflorijanskata dolina. V: Drami. Skopje, Kultura, 1986
Soblazna vo Šentflorijanskata dolina. V: Drami. Skopje, Matica makedonska, 2008

Ponatisi

Leta 1993 je farsa izšla v zbirki Klasje s spremno besedo Tomaža Toporišiča. Izdajo so ponatisnili leta 1994, 1995 in 1997. COBISS
Leta 1985 je dramo priredil Jože Babič. COBISS
V okviru Zbranih del je leta 1965 Pohujšanje s spremno besedo in z opombami opremil Dušan Moravec, izdaja je bila ponatisnjena leta 1967, 1974, 1985, 1986 in 1994. COBISS
Izbrana dela je leta 1967 uredil Josip Vidmar, izšla so še leta 1970, 1971, 1973 in 1976. COBISS
Izdajo iz leta 1931 je z opombami opremil Izidor Cankar. COBISS

Literatura

Alenka Goljevšček. Od A(brama) do Ž(upančiča) - vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011. COBISS
Dušan Moravec. Spremna beseda in opombe. Ivan Cankar. Dela: 5.. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985. COBISS
Primož Kozak. Temeljni konflikti Cankarjevih dram. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980.COBISS
Taras Kermauner. Cankarjeva dramatika. Ljubljana: samozaložba, 1979.COBISS

Zunanje povezave

Prevodi Pohujšanja. Sigledal.
Uprizoritve Pohujšanja. Sigledal.
Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. dLib.
Bratko Kreft. Gledališka kronika.; Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Ljubljanski zvon 48/12 (1928).dLib
Evgen Lampe. Pohujšanje v dolini šentflorjanski; Farsa v treh aktih. Dom in svet 21/1 (1908).dLib
France Koblar. Drama. Dom in svet 33/7-8 (1920).dLib
M. M. (1965). ČETRTI AKT POHUJŠANJA. Sodobnost 13/7 (1963).dLib
Taras Kermauner. Gledališče - Uprizoritev Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Novi svet 6/6 (1951).dLib
Vladimir Kralj. Gledališče - Ivan Cankar, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Naša sodobnost 4/12 (1956).dLib
Vladimir Levstik. Pohujšanje v dolini šentflorjanski; Ivan Cankar. Farsa v treh aktih. O delu in o kritiki. Ljubljanski zvon 28/2 (1908).dLib