Pogovor:Anton Aškerc: Mučeniki
I. Maruša Medvedova.
To služba je božja vesela! Najburnejši vije se ples po cerkvi skakaški v Planini. Vse meša se urnih teles.
Vrtijo se pari objeti, dekleta in žene, možjé in skačejo kakor zblazneli in mečejo kvišku nogé ...
"Še urneje skakate, bratje in sestre po cerkvi okrog!" Maruša Medvedova pravi "v nebesih to sam želi Bog!"
"In jaz sem prerokinja vaša! Prekrasen sem imela san. Prikazal se bil mi je Jezus, od angelov svetih obdan.
"In videla vse sem svetnike. Odprto je bilo nebó. Zamaknjeno gledalo rajsko je blaženost moje okó.
"In glejte, naš Jezus približa se mi in z nebeškoj vodój poškropí me iz zlate posode sam s svojoj presvetoj rokój.
"In Jezus obrne se k meni, slovensko me nagovorí: Maruša Medvedova! pravi, izvoljenka moja si ti!
"Sezidaj mi cerkev na gori, za vernike nove nov hram! Z veselimi srci častite poslej me in molite tam!"
"In zdaj ga imamo, soverci, hram božji na gori le - tej! Radujmo svobode se svoje, Bogú na čast plešimo, hej!
"Povešajo žalostne glave papisti o cerkvah le naj! A naša je vera vesela, nam služba je božja sam raj!
"Le skakajte, bratje in sestre! Saj to je nebeški ukaz. Saj z vami vred plešem v čast božjo Maruša Medvedova jaz!"
II. Jerom Stopistran.
(1584. l.)
V Koroški Beli, v farni cerkvi skakačev zbran je pisan roj, mož, žen, deklet in fantov mladih ... Kaj neki zopet bo nocoj?
Trenutek bliža se slovesni. Veliki luster je prižgan. Na leco stopil kmet je mladi, veseli Jerom Stopistran.
"S papisti proč in antikristi! Tako skakači pravimo. A kdor nas moti v službi božji, mi v bran se mu postavimo!
"Le mi imamo pravo vero, le mi častimo prav Bogá! In jaz sem prerok vaš, mesija, poslan na zemljo iz nebá!
Jaz med slovenskimi skakači najvišjo sam imam oblast! A vi posnemajte nocoj me, karkoli počnem v božjo čast!"
In brž je vpričo njih se slekel na leci Jerom Stopistran ... In slekli vsi so se skakači, začel se ples je razuzdan ...
Nag Stopistran je skakal ž njimi, do belega je plesal dne ... A zjutraj prišli so beriči in zvezali so mu roké ...
III. Stopistran in hudič. (1584. l.)
Nocoj pa spet v Koroški Beli skakači plešejo veseli.
In mladi Jerom Stopistran po cerkvi pleše ko pijan
sam od pobožnosti skakaške soverce navdušuje vaške.
Pa glej, sred cerkve nov skakun prikaže se -- ha, črn koštrun!
Osuplo se koštrun ozira, plah po ljudeh oči upira.
"To ni koštrun, to je hudič! A jaz ga ne bojim se nič.
"jaz Stopistran! Zagovorim ga, nazadnje pa še umorim ga!
"Zdaj, satan, skočil si nam v past! Zdaj suženj naš si, naša last!
"Jaz Stopistran sedaj te, črt, obsojam na krvavo smrt!"
Osupel se koštrun ozira. Vsa cerkev vanj oči upira.
""Tá Stopistran, to je junak! Bojí se, glejte, ga sam vrag!
""Kaj bi ne bali se ga tisti papisti naši, antikristi!""
"Nož sèm!" ukaže Stopistran -- na tleh hudič leži zaklan.
IV. Matija Golež (1608. l.)
To vam Moravski je skakač, Matija Golež, mlad kovač.
V kovačnici po dnevi kuje,
po noči pleše, poskakuje.
Tako zna skakati lepó, da vsi tržani k njemu vró
na službo božjo preslovito na skednju tam velikem skrito.
Vladarju Ferdinandu pa všeč Goležev ni ples bil tá!
In nuncij papežev Salvago je rekel: "Naj prepuščam zmago
"nad rimsko cerkvijo sedaj, ko kmalu lutrstvu bo kraj,
"umazanemu mar kovaču, Matiju Goležu, skakaču!?"
In bil ujet je tisti dan skakač in proti Trstu gnan.
A Golež se pri sebi smeje: "Pokaj bi hodil na galeje,
"ko skakati izvrstno znam! Ne, mučiti se vam ne dam!"
Ušel, uskočil je beričem. Zaman so vohali za ptičem.
Izginil jim izpred nosú je v temni noči brez sledú.
Ilija pred Jurjevim kloštrom (1570. l.)
... "sev ziehen im landt umb,
... die Pharrherren, von wegen
dasz sy Tacz, Leib-vnnd andere
Steuer auf den Canzein, da
man gottes wort solte verkhün-
den vnnd soicher sachen ge-
schweigen, abtzubringen..."
Iz kronike Jurjevega kloštra
(Orožen:"Das Dekanat Tüffer".)
Ilija Gregorič, stari hajduk, plane pokoncu, oči si pomane v svojem šatoru: "Bel je že dan! Trobar, zatrobi! Ves tabor naj vstane!"
Vstajajo, shajajo, zbirajo že okrog vodnika se vstaši tlačanje ... Ilija pa se zasmeje: "Možje! Kakšne nocoj jaz sem sanjal vam sanje!
"Mize pogrnjene ... Krač in klobas cele kopice pa belega kruha! Vince rumeno se v čašah iskri, mi pa namakamo grla si suha!
"Sanje prelepe sam sanjal, kaj ne? Ali lahkó vam jih žive pokažem! Cesto pod noge! Naprej za menoj! Kmalu prepričate se, da ne lažem."
Brž se vse vzdigne na novi pohod. Sneg pod koraki jim naglimi škriplje ... Daleč za hrbtom Planina je že ... Srce armadi čimdalje boj vtriplje ...
Ilija Gregorič, zviti hajduk prišel pred Jurjev je klošter z Bezjaki; s tristo uporniki tja je prihrul, s tristo slovenskimi kmeti junaki.
Z mečem si vrata je teška odprl pa se zadrl: "Kartuzjanci častiti! Pot nas utrudila danes je k vam. Dajte nam jesti in piti!
"In ko najemo, napijemo se, potlej poveste, zakaj -- brez zamere! -- tudi vaš klošter že sto in sto let krive grajščinske je vere!
"Pravega ste zatajili Bogá na evangelije pozabili sveto! Božje besede že davno ne več -- tlako oznanjate rajši prokleto! ...
"Bratje, k obedu!" ... Na Ilijev klic kmetje njegovi so v klošter vlomili; jeli mesó in pšenični so hleb, v kleti se vinca napili.
Peter Kupljenik. (1587. l.)
"Kdo je? Kdo tam trka v pozni noči?"
""Vaš soverec in uboh popotnik,
ki vas nujno prosi prenočišča,
prenočišča in pribežališča!""
"Vstopi, brate, vstopi! Ali kdo si?"
""Kupljenik! Kaj več ne poznaš me?""
"Ti si, Peter? Kupljenik! Je resli? Ni mogoče! Duh je tvoj nemara ... Kupljenik, prijatelj moj -- ta revež v grobu zdavnaj že trohni na Laškem, pravijo, nekje okoli Vidma!"
""Jaz sem, jaz sem Kupljenik tvoj živi!""
"Bog te sprejmi! Sedi, pa povej mi zgodovino tvojega jetništva!
Vse je tiho. Črna noč pokriva že Ljubljano in obé kazali že stojita kvišku tam na uri. Nihče tukaj te ne bode slišal! Nihče tukaj ne izda te, Peter."
""Jahal sem po cesti od bolnika blizu Škofje Loke, držal v rokah biblijo pa čital in premišljal. Vroč je dan poleten skoz hosto jaham tisto uro v hladni senci. Konj počasi stopa. Ne mudi se mi nikamor. Kar izza grmovja plane lovcev truma proti meni ... "Ha, imamo te, ti prerok krivi!" vpije name družba in grozi mi s palicami, tepe me in veže ko zločincu roke mi na hrbtu ... "Ne uideš, predikant prokleti, iz pesti nam več! O, ne uideš! Oj, to bo vesel nadvojvod Karel, ki ukazal nam, te je ujeti, protestant ti, antikrist neverni! In plačilo nam ne izostane!" ...
Vlekli so me v Škofjo Loko, v ječo me zaprli so papisti divji.
Od veselja streljali s topovi so na gradu! A iz Loke gnali peš so me beriči na Tolminsko, odondod pa dalje do Gorice. A goriški župnik me je poslal pred nadškofa patrijarha v Videm.
Zdaj je konec! Vsak dan sem zdihoval v temni ječi. Patrijarh me pošlje v Rim -- in tamkaj dali bi mi piti strupa, ki ga bal se svoje dni je Primož Trubar sam! Addio, bratje! Tiho sem poslavljal se od svojcev od sovercev, od rojakov v mislih. Domovina moja! Oh, nikoli več ne bom te videl! Zbogom, zbogom! Kapale so solze mi po licih, kapale na biblijo slovensko, na edino tolažilo moje ... Štel sem ure, štel sem dneve, tedne. Vsak trenutek zdel se mi je večnost ... Vem, kako ste trudili se zame. Hvala vam za vso ljubezen vašo! Vse minulo je sedaj trpljenje in svoboden zopet sem, svoboden! Veš, ušel sem srečno jim iz ječe kakor svoje dni apostol Peter.
Njega rešil bil je angel božji, mene angel pa človeški -- ženska, hči ječarja mojega prelepa. Smilil se ji predikant je mladi. Sama prišla bila ti je k meni v gluhi noči, ko je vse že spalo pa odprla mi je teška vrata. O, ta zlata duša, dekle laško! Za slovó sem jo poljubil ginjen in objel sem jo hvaležen. Ona trepetala je na vsem životu ter se bala, da moj beg predrzni ponesrečil ne bi se ... A roka božja me iz Vidma je izvedla -- in pri tebi sem nocoj, prijatelj!"
Jurij Bohinec (1587. l.)
Kaj storil je Jurij Bohinec, nesrečni ljubljanski meščan? Beriči ženó ga po cesti. V verige jetnik je vkovan!
Na ulici zbira se ljudstvo in okna odpirajo se, iz vež in z balkonov sosedi za njim vsi ozirajo se
in majejo z glavami: "Kaj je? Oh, kakšna sramota! Zaprt! No, boljše ko v ječo, vam rečem, pri priči oditi je v smrt!"
""Pa kaj zakrivil je ubožec? Da storil zločin bi bil kak? Ne, ne! Ni mogoče! Prijatelj Bohinec je bil poštenjak!""
"""Nesrečna družina njegova! Oh, žena pa kopa otrok! Možjé, to je žalost velika, to stok mu je v hiši in jok!"""
In dalje po ulicah tesnih meščana Bohinca ženó; in vsak, ki ga sreča, se čudi, češ, kdo pač zločinec je to?
Zakaj bil zaprt je Bohinec, še tisti so zvedeli dan. Ko iskra je šlo po Ljubljani: Bohinec je vnet Luteran!
In storil zločinstvo je strašno: Slovensko je biblijo bral! In škof je to zvedel in z ječoj možá je zato koznoval.
Francesco Barbaro. (1593. l.)
Jaz, patrijarh oglejski in nadškof Francesco Barbaro, tvoj brat in sluga, nocoj ti pišem pismo, sveti oče! Ti ne verjameš mi, kako teškó peró mi gosje teče po papirju. Oh, zdi se mi, da ne pomakam ga pisala svojega v črnilo, nego v kri svojo, v solze svoje in v svoj žolč. A pisati ti moram. Tvoj ukaz le izpolnjujem, ker sem ti udan. Tam zunaj davnon spava že Oglej. Nad mestom sanja tiha, mirna noč poletna, jaz pa še bedim za mizoj pa pišem ti pri sveče luči pismo ...
Pred kratkim sem povrnil se domov. To bilo potovanje je težavno, ki sem izvršil s pomočjo ga božjo po naročilu tvojem, sveti oče! Prepotoval dežele sem slovenske: primorsko, kranjsko, štajersko, koroško. Deset prebil sem mesecev na poti, da s svojimi prepričam se očmí in da s svojimi prepričam se ušesi, kako stoji katoliška še cerkev pa sveta vera naša med Slovenci.
Po dnevi potoval sem in po noči z molitvenikom v roki sem ti romal pa molil sem za blodne ovce naše. Vse videl sem. Vse vem. Oh, sveti oče! Ko hodil po deželah sem slovenskih, spominjal sem se živo evangelija: !Ko spali so ljudjé, je prišel satan, pa nasejal plevela med pšenico." Sedaj je mrtev tisti Primož Trubar, nesrečni apostat, ki zasejal bil ljulike po njivah je domačih. Umrl je krivi prerok, ali delo njegovo, žalibog, živí še dalje med narodom njegovim zapeljanim! Oh, koliko je zla zakrivil mož! Začel celo je pisati rojakom pobožne knjige v maternem jeziku; prevajal Sveto pismo jim je prvi in ustanavljal šole je med ljudstvom -- vse proti volji svete cerkve naše!
Vse ljudstvo skoro v teh deželah lepih udano hereziji je peklenski in noče slišati nič več o Rimu! Vse ljudstvo skoro -- kajti, sveti oče, še našel nekaj sem ljudij, ki zvesti ostali so v viharjih ti najhujših. Pohvalil sem jih in potrdil v dobrem. A prosti krivovercem bíl sem boj, boj neizprosen. Tu sem opominjal, svaril in prosil, vabil jih nazaj ko izgubljene ovce v stari hlev, a tam nastopal spet sem siloma brez vsakega usmiljenja in strogo. Na roko šel mi modri je vladar dežel omenjenih, nadvojvod Karel. Zlata je vreden res ta nemški knez. Goreč katoličan je, mož pobožen in luteranov videti ne more. Ta princ zasluži, da povzdigne se takoj po smrti med svetnike božje! Saj samo brachium saeculare še nam more rešiti v teh krajih vero ...
Veliko britkega doživel sem na potovanjupo deželahteh. Pred Turki moral sem celo bežati. A dobri Bog naklonil mi je tudi prenekatero bil veselo uro. Največjo blaženost občutil sem, kadar izročati so morali mi protestanti knjige krivoverske. Ko gledal sem, kako narašča kup na javnem trgu biblij in postíl in pesmaric in drugih knjig slovenskih, ko smo zažigali grmade take pevaje pslme, ukala je duša od sreče v prsih mi, in ko požiral je ogenj lačni bukve satanske, od samega veselja sem se jokal! Več takih lepih hipov sem doživel v Ljubljani, v luterancev glavnem gnezdu, v Celovcu, v Celju in pa Novem Mestu ter tu pa tam na kmetih, po vaseh. A ljubi Bog je skrbel zame tudi, da nisem se prevzel vsled srečnih dnij. Zato nalival mi je za pokoro v življenja čašo grenkega pelina. Oh, marsikdaj izpiti sem ti moral požirek bridek ... Veš, največjo žalost občutilo srcé je moje čisto, ko videl sem, da skoro vsi pastirji duhovni bili so oženjeni! Poučeval sem jih duhovne brate, kak grdi greh je ženska, in pa kaka jih čaka kazen tam na onem svetu, če ne odpovedó ljubezni se ... A, žal, pogostokrat sem pridigal ušesom gluhim, metal bob ob steno! Sam Bog ve, kaj je pravzaprav na ženskih, da čisto zatelebani so vanje celo duhovniki premnogi! Čudno! ... Po mojih mislih mora pač imeti sam satan zvite svoje kremplje vmes. Brez njega bi ne bila zapeljala nesrečna Eva v raju Adama ...
Nadzoroval sem tudi samostane. Oh, tudi v kloštre se je vtihotapil bil črez zidove že posvetni duh, in Luter bil veliko je okužil redovnikov in nekaj tudi nun.
Že v Stični našel sem pri kartuzjancih vse polno mladih žensk bil v samostanu, da ves osupel sem oziral se po koridorih in po celicah. Na vsak korak sem srečal kako žensko okroglolično in očij veselih in zapeljivih! Bog se me usmili in reši hudih me skušnjav, sem molil in prosil angela sem stražnika, naj me ne zapusti, ko prvo noč odhajal spat sem v celico samotno. Lah sem, moj Bog, in vroče sem krvi -- pri sebi mislil sem -- kako lahkó nesreča pripetila bi se mi v opasni hiši taki! ...Drugi dan izgnal iz samostana vse sem ženske, čeprav so ugovarjali menihi ukazom mojim strogim, njim neljubim. Ackmalu sem ukrótil godrnjače, ko sem pomolil jim pod nos -- tvoj breve.
Iz Stične potoval sem v Pleterje, da vidim tudi ta častiti klošter očetov kartuzjancev. Bože moj, kako osupnem, ko prestopiti sem hotel samostanski prag! ... "Kaj češ, papist?" -- ustavi človek me posveten, nadut bradač in gleda me osorno -- "Kaj hočeš, pop? Menihov iščeš morda? To ni več klošter, nego grad je moj, in jaz sem protestant, da veš! Pa zbogom!"
Potrt in žalosten do solz sem romal v Kostanjevico, kjer leží slovit in starodaven klošter cistercjenški. Utrujen, prašen, lačen sem prispel pred samostan. Kaj samostan -- cel grd, trdnjava močna zdel se mi je klošter. Da bi ne bil te videl jaz nikoli, Kostanjeviški klošter cistercjenški!
Približam se portalu -- kar prikaže se ženska mlada, gizdava, ošabna in pravi: "Kaj želite, mož popotni? Tu namreč jaz sem gospodinja, veste! Brez moje volje ne zgodí se nič! Sam naš častiti prior, vsi menihi ukazom pokoravajo se mojim! ..."
Dovolj sem slišal in dovolj sem videl. Otresel prah sem klošterski s sandal, obrnil hrbet sem Kostanjevici pa brž odpotoval domov v Oglej ...
Tako je bilo leta tisoč petsto devetdeset in tretjega po Kristu, ko na povelje tvoje, sveti oče, prepotoval dežele sem slovenske.
Tam zunaj tiha spi poletna noč in skoz odprto okno čutim morja dih balzamski. Na mizi pred menoj pojema sveča že voščena. Sklepam ponižno pismo svoje, sveti oče! A istina je vse, kar pisal sem jaz patrijarh oglejski in nadškof Francesco Barbaro, tvoj brat in sluga.
Župnik Lapicida. (1593. l.)
Ves Kranj vreje danes v farno cerkev. In zvonovi vsi pojó, pojó ... Prišel papežev je inkvizitor, Barbaro Francesco ... Kaj pač bo?
Glej, oblastno v sredi pred oltarjem patrijarh oglejski že sedí. Pred nogami mu ko hudodelnik župnik Lapicida Franc kleči ...
"Krivoverec!" -- se zadere jezen patrijarh nad župnikom --"tvoj greh velik je, prevelik! Izpokôri danes pred menoj se vpričo vseh!
"Iškarjot si nehvaležen! Mater cerkev si katoliško izdal! Ne resnice svetega semena -- herezije si plevel in sejal!
"Ženske tudi ljubil si, pohotnež, živel pohujšljivo, apostat! Javno si oženil se, nečistnik, in prelomil svoj si celibat!
"Al prekličeš zmote krivoverske, izgubljeni sin nesrečni moj? Al prisežeš papežu pokornost tu pred Bogom samim, pred menoj?"
""Preklicujem in prisegam!"" ... Trd, suh, pa odločen bil njegov je glas; in z nobenim trenil ni očesom in kamnit ostal mu je obraz ...
"Hočeš li ločiti se od žene, ki ž njoj živel toliko si let in rodil ž njoj, ah, celo otroke ter dajal ljudem si grd izgled?"
Radoveden v župnika ozira se k oltarju ves navzočni Kranj; patrijarh oči upira svoje vpašujoče jastrebove vanj ...
Lapicida pa molčí, molčí še in poveša môtne k tlom oči, prebledeva, stiska ustne neme ... Siromak se sam s seboj bori ...
Kar junaško vstane in vzravná se ... "Ne tajim vam! Ženo res imam!"-- Glas se trese mu pri teh besedah. -- "Res je! Ljubim jo -- in ni me sram!
"Ljubim ženo in jo bodem ljubil! Rad izjavljam to vam vpričo vseh ... In, sevé, otroke ljubim svoje ... In vi pravite, da to je greh!?
"No, potem grešil pač Bog je prvi ustvarivši ženo in možá! V Rimu pa modrejši so ko stvarnik in obsojajo celo Bogá! ...
"Ločim naj od ljubljene se žene, ločim naj od svojih se otrok! To zahtevate sedaj od mene, hladni in brezsrčni vi trinog! ...
"Bog odpusti mi besedo grešno, duši moji milostiv! Ne zameri mi, če nasprotujem volji tvoji, saj jaz nisem kriv! ...
"Ločim se od žene in od dece!" ... Lapicida reče na ves glas -- ne, ne reče! Vzdihne iz dna duše -- patrijarhu Barbaru v obraz.
In debele vlijejo se solze Lapicidi Francu iz očij ... Prsi se vzdigujejo mu moške; kakor dete joče se, ihti ...
Opatinja Suzana. (1593. l.)
V Mekinah puntajo se nune. Kam zginil klošterski je mir? Po refektorijju razlega se danes strasten kreg, prepir.
Serafska bleda ženska lica, srdito gledajo oči ... A sredi nun za dolgoj mizoj Francesco Barbaro sedí.
"Poslanec svetega četa sem iz Ogleja prišel jaz, da tudi klošter vas pregledam in pa, častite sestre, vas!
"Pokaj razburjate se, nune? Prepričal danes sem se sam, a krivo vero vtihotapil je satan zviti tudi k vam!
"Duh Trubarjev vam zmešal glave in vam popačil je srcé ... In Dalmatinovih sem biblij med vami našel --o, gorjé!
"Po moških tudi hrepenite že nekatere, žalibog! Dovolj je grehov, ljube sestre! Oh, vizitator jaz sem strog!
"Prisezite zvestobo Rimu! A ktera se ne pokorí, zazidat dam takoj za kazen jo v celici na žive dni!"
In iz strahu so vse prisegle Mekinske nune tisti dan. Opatinja Suzana sama prisegla ni. Ves trud zaman.
Pokleknejo pred njo vse nune: "Ne loči se od nas nikar, Suzana, draga mati naša! Kaj res nič več ti nismo mar?
"V samotni ječi boš trpela, Suzana lepa, dan in noč, ko v grobu živa pokopana. Ne reši te nobena moč!"
""Ne, sestre moje! V večno ječ zazidajo mi le teló; duh moj ostane pa svoboden, duhá tirani ne zapró!""
Flerič. (1594. l.)
Kamilo Suarda, vicedom, ko purman se jezí in luterance kamniške ošteva in kriči:
"Že zopet prišla mi o vas je tožba na uhó! Za predikanti tekate ko kôze za soljó!
"Še zmerom v tempelj luterski tja nosi vas sam vrag! Ne veste, da prestopate vsakpot peklenski prag?
"Pokaj pa cerkev v Kamniku imate tu domá? Zakaj domá ne molite? Kaj tukaj ni Bogá?
"Vi puntarji prezirate nadvojvodov ukaz! Če se ne spreobrnete, vse v luknjo vtaknem vas!
"Ovc luterskih pa, Flerič ti, si bil koštrun doslej! Ti vodiš čredo v tuji hlev! Zakaj, zakaj? Povej!"
Popraskal se po tilniku je Flerič in nato zabrusil v brke Suardi je naravnost on tako:
"Goreeče v cerkvi farni smo molili svoje dni prosili pomočí Bogá -- uslišal Bog nas ni!
"Še danes žuli jarem nas na vratu pretežak. Kar hoče, zmerom dela še grajščak s tlačani vsak.
"In mislili smo: Ljubi Bog nas pač razumel ni! Pri maši župnik z Bogom le latinsko govori ...
"A v cerkvi luteranski, ej, slovensko vse je tam! In z Bogom pomenkuje se duhovnik tudi sam.
"Zdaj vemo, da naš jezik zna le luteranski Bog! Nemara on usliši nas in reši nas nadlog ...
"Kam molit hodimo Bogá, nikomur nič ni mar! Bog sam pastir je naših duš, src naš gospodar!
"Kaznujte nas, zaprite nas! A rečem vam naprej: Vse žive dni ostanemo, kar bili smo doslej!"
Škofa Hrena jutrna molitev.
"Quod felix, faustum fortunatumque
sit ecclesiae catholicae ... ad terrorem
atque oppressionem haereticorum ..."
Iz dnevnika Tomaža Hrena (1617).
O, Bog in Marija devica! Že sveti se zlata danica, za goroj že svita se dan! O, naj mi ne mine zaman! Pomagaj mi spreobrniti domačih čimveč protestantov! Pomagaj mi, Bog, naloviti kar največ se da, predikantov, heretičnih zlobnih brezbožnikov, ki v duše preprostih podložnikov predobrega ljudstva slovenskega natihoma sejejo nevere semena peklenskega in zviti se smejejo, če seme tam vzklije, če cvete, gre v rast, a duše v propast deró herezije ...
Daj v pesti mi, o Bog, spet učiteljev, pregrešnih slepiteljev, ki bojda ljudi poučujejo, v resnici tlačane pa ščujejo ves čas k nepokornosti, k upornosti!
Pomagaj, o Bog, mi nabrati spet biblij slovenskih kopice! V čast tvojo jih hočem sežgati, in v slavo Marije device naj upepeli mi jih plamen! In sonce naj sije z nebes, da lepše bo gorel moj kres! Na vekomaj amen.
Aleksandrijska knjižnica. (389. l.)
"Smrt Zevsu, Neptunu in Veneri, Martu! Paganskim bogovom lažnjivm vsem smrt! Porušite njihove temple, kristjani! Malikom srd sveti naš, bratje, in črt!
"Naš bog, to je Kristus! Čast, slava mu večna! To naša je vera vsarimska poslej! Tako ukazuje naš car Teodozij ... Podirat malike, kristjani! Naprej!
"Vse pade naj v prah! Aleksandrijo svojo očistimo starih paganskih marog! Vse, kar ni krščansko, naj zgine pred nami, Naprej z menoj, bratje! Hej, živel naš bog!"
To reče škof Teofil množici zbrani. In tisoč in tisoč polblaznih ljudij že dere iz cerkve na trg. Kakor reka šumeča črez prag se valí in valí,
razliva po ulicah se ko povodenj noseča po mestu grozoto in strah ... Že padajo kipi bogov umetniški, kamniti in bronasti padajo v prah.
In dalje in dalje ... Gorjé vam, pagani! Kristjani porušijo vse vam povsod, kar dragega, lepega kje ste imeli. Škof Teofil množici kaže sam pot.
In dalje in dalje ... Glej, tu Serapeion gigantski sedaj se jim hram zablešči ... Oj, to čudovito, prekrasno svetišče! Kako to opaja, omamlja oči!
Sam škof postoji za trenutek, očaran, ozira na čudo poganskih se rok. Ah, marmorno-belo ko sneg to stebrovje! Lep hram ima krivi ta Serapis bog!
In gleda škof Teofil tempelj in gleda ... Pristopijo stari, učeni možjé pred njega. Po licih jim tečejo solze. In prosijo ga na kolenih klečé:
"Kaj ne, Serapeju pa ti prizaneseš! Ponos Aleksandrije svet ti je vsaj. Svetá umotvor, ti sam veš, je največji; človeške modrosti najvišji je kraj!
"O, spomni zakladov se teh dragocenih! Na svetu največje je knjižnice hram! Vse polne so knjig, rokopisov dvorane. Sj v njih ti učil svoje dni si se sam!"
""Zaman! To svetišče je vaše pagansko! In Serapis vaš je paganski malik! Vse delo hudičevo!Mora razpasti! Sam Kristus naj vlada zdaj, naš rešenik!
""Kaj zdaj biblioteka koristi nam vaša! Kaj vredna knjig vaših je zdaj učenost! Vse spise premagala vaše za vedno preprostega je evangelija modrost! ...
""Naprej, le naprej v Serapeion, kristjani! Poderite mi ga še danes do tal! ..."" In Teofil planil v svetišče je prvi, sam z bakloj je knjižnico slavno zažgal ...
Hren v cerkvi sv. Lizabete. (1598. l.)
»1598. 1. nov. In festo omnium
sanctorum svnagogam sathanae haereticos
praedicantes Labaci ex hospitalis civici
s. Elisabethae ecclesia expuli. Ecclesiam
illam occupavi, fregi baptisterium . . .
aqua benedicta repurgavi . . . Laus Deo!
Amen, amen, amen.«
[Iz dnevnika Tom. Hrena.)
V luteransko cerkev svete Lizabete danes zarana škof Hren je prihrul; kakor hudournik je v svetišče tiho z ulice roj se procesije vsul.
"Bratje! Pol stoletja krivoverstva satan v cerkvi je mestni šopiril se tej! Jaz, škof Tomaž ga preženem danes! Naša, katoliška bode poslej!"
In razbil škof Hren je stari krstni kamen in ga prekucnil po tleh je z nogój, a potem raztrgal biblijo slovensko vpričo vse srenje se s svojoj rokój.
"Pometajte protestantov naših trupla grešna iz rakve cerkvene sedaj! Pometajte mi v Ljbljanico jih kalno! Kaj bi oskrunjala sveti ta kraj!"
Izpolnili škofov so ukaz beriči ... "Hvala Bogú!" je škof rekel vesel, stopil k oltarju, bral mašo, nazadnje pa še "Te Deum" slovesno zapel.
Poslednji šolski dan. (1598. l.)
Kaj se prigodilo je v Ljubljani na deželni šoli danes, kaj? Šum, zmešnjava po hodnikih tesnih. Vrata so odprta na stežaj.
Srd učiteljem v očeh se liska, jezen in potrt postopa vsak. Žalostni odhajajo učenci trumoma čez stari, znani prag.
Tudi Bohorič v razredu svojem sred pouka je namah obstal, knjigo je zaprl, peró zalučal v kot, učencem svojim je dejal:
"Zadnjikrat učil sem vas, predragi, danes! Pojdite sedaj domov! Konec šol je naših luteranskih! Čas nastopa, pravijo, nam nov.
"Pohujšljivci bili mi smo vaši, ščuvali smo, prê, vas na upor ... Krive vere, vsake hudobije šola naša bila je izvor!
"Kaj je ljudstvu sploh potreba šole! Nič ni izobrazbe treba več! To ukazal Hren je vsemogočni in pa Ferdinandov svetli meč.
"Kaj je treba znati knjige brati! Ljudstvu škodi v pisanju pouk. Zemljo naj tlačan naš obdelava! Naj drži za koso, cepec, plug!
"Molek naj drži Slovenec v roki in po božjih potih roma naj! Grešno zemljo naj prepušča drugim! Sam skrbi naj le za sveti raj!
"Lucifer iznašel sam je znanje, on učil je misliti ljudi; no, zato pa zapeljivec stari v peklu za pokoro zdaj gori ...
"Pojdite domvo, učenci moji, pa pozabite čimpreje spet, kar učil sem vas z razumom, s srcem dolgo vrsto lepih šolskih let!"
Bled je stal učitelj na katedru, tresel ginjen se je in solzíl Adam Bohorič, ko od učencev dragih svojih se je poslovil.
Na gradu Lanšprešu. (1599. l.)
Večeri se. V stari sobi zbrali so se grajski gostje k službi božji protestantski. Vse je tiho. Le v kaminu klada bukova praskeče. Predikant Znojilšek Janez čita Sveto pismo. Gladko teče prevod Dalmatinov. In navdušen jim razlaga mladi predikant besedo božjo v maternem jeziku. In oči se mu iskrijo, ko slaví vestí svobodo ... Glas se trese mu ... Vsa družba grajska ga posluša pazno.
Le gospa domača, vneta luteranka, Katarina Pečovičeva, ozira često se skoz okno danes. Kam uhajajo ji misli? Ali sneg tako skrbi jo, ki v kosmičih gostih belih naletava, da zakidan grad je v metežih globokih?
Ah, soprog grajščak skrbi jo. Včeraj obsorej odišel je na lov, a danes ni ga še domov ... In sneg še pada, pada, pada in zapada.
In ozira Katarina se razmišljena skoz okno in napol le sliši danes, kar iz biblije prebira predikant Znojilšek. Srce njeno biva daleč zunaj v gozdu bogvekje pri možu ...
Vrata na stežaj odpró se ... "Bog vas živi, Bog vas živi!" Pečovič je vstopil naglo, s snegom ves pokrit in s puškoj preko rame, med družino.
Kvišku plane Katarina. Predikant Znojilšek zápre biblijo ... Grajščak pa seže mu v rokó in reče: "Brate! Rešil sem te od papistov! Vsaj nocoj lahko boš spaval še pod strehoj mojoj tukaj in ves teden še nemara ... Hahaha! To bil vam lov je! Jeli, Katarina moja, jelite, otroci dragi, da že bali ste se zame?
"Kaj je bilo? Kod si hodil?" vpraša skrbna gospodinja. In Znojilšek in vsi gostje gnetejo se k Pečoviču.
"Stal sem torej v gozdu z lovci -- jim grajščak pripoveduje -- poleg ceste tam, ki pelje v Trebnje, blizu lovske hiše naše. Kar prijaha mimo Muha Jošt, sodnik deželni!
"Oj, Jošt Muha! Kam, za Bóga, v taki zimi!" ga poprašam. "Vražje vreme!" -- reče Muha, zviti papežnik. -- "Ne daleč tod imam ti opravilo nujno, sitno opravilo! Iz Ljubljane moral danes skoro sem ti brez obeda ..."
Brž zasvita se mi v glavi ... In povabil sem s seboj ga v hišo svojo, ga posadil v kot za mizo. In prisedli lovci moji so k sodniku ...
Ti ubogi, žejni Muha! Pač ni slutil, da ujet je kakor muha v pajčevini! Dobro ga poznam že davno, da pijanec je največji med pijanci v vsej Ljubljani. In postregel sem papistu po slovenski stari šegi. Muha pa je pil ko žolna, pil in pil in jedel, kar sem dal postaviti pred njega ...
Židane je volje Muha, trka z nami in napiva, poje in se smeje. Čisto je pozabil na opravek nujni svoj, čeprav že noč je ...
Inn tedaj se mu približam, pomežiknem mu -- in Muha poštenjak, me je razumel. Ves mehak se nagne k meni, pošepeče na uhó mi: "Veš, prijatej, stvar je taka! Kaj tajil bi ti! Pogóstil si lepó me ... Predikante prišel sem lovit ... Ti zajce, jaz pa predikante! ... Vidiš, to razlika je med nama. Kaj se hoče, ljuba duša, če tako mi ukazuje Ferdinand, nadvojvod strogi! ... Pravijo, nekje nedaleč skriva se Znojilšek! Njega moram prvega ujeti. In devet beričev čaka na povelje moje zadi v gozdu, da gredó z orožjem nad heretika ... Tako je ...
Jezik se mu je zapletal, ali vse je izblebetal!
In čimdalje bolj je kimal in čimdalje nižje lezla
mu je glava ... Adesnica
segala mu je po čaši, ki nalival sem mu sproti jo z najboljšim vinom svojim ...
In o polnoči je padel Muha nam pijan pod mizo. Kakor kamen je obležal ter zaspal je in zasmrčal ... In tedaj sem vstal vam z lovci in zaklenil hišna vrata pe šel iskat sem -- beričev. Vseh devet smo pozajeli in naklestili tako jih, a so klicali vse svetce na pomoč, pa, žal, nobeden ni usmilil se beričev ... Obljubili so nam moško, da ne bodo več lovili predikantov luteranskih. In odšepali tuleč so od pretežkih batin naših in preklinjajoč sodnika Jošta Muhho. Razškropili brž so se na vse vetrove ...
Vidiš, ljubi moj Znojilšek, brez strahú nocoj greš spavat! Predno prebudi se Muha v koči lovski tam pod mizoj, predno se iztrezni, skriješ se lahkó medtem devetkrat po gradovih tod dolenjskih!"
V krčmi pri "belem medvedu". (1598. l.)
Pri "belem medvedu" v Ljubljani v gostilni sedijo meščani.
Zaspano jim sveča gori. Vipavčan se v čašah iskrí.
In mlada točajka in živa se smeje, kozarce naliva.
Za gostom prihaja nov gost. Saj vina je v kleti še dost!
In zopet odprejo se vrata: "Prijatelji, kapa kosmata!
"Vi mirno popivate? Kaj! In Turek prihrul je v naš kraj!
"Že bliža se sami Ljubljani! In spet bo moril nas! Meščani,
"proč vino pa naglo z menoj! Odrinemo v boj še nocoj!"
""Haha!"" zagrohoče debelo omizje se gostu veselo.
In vstane Andrejčič Boštjan pa pravi: "Naj pride Osman!
"Le pride naj Turek! Ne ganem nikamor se! Tukaj ostanem!
"Če vse nas podjarmi makar, kaj nam protestantom to mar!
"Saj huje ne more več biti! Al more se huje goditi
"pod divjim Turčinom nam kdaj ko, bratje, godí se nam zdaj
"pod Hrenom Tomažem ljubljanskim in vojvodom našim krščanskim?!
"Le naj naj podjarmi Osman! Ne, jaz ne postavim se v bran!
"Nalijmo si vinca, nalijmo! Slovenci, veseli ga pijmo!
"Svoboda vestí naj živí! Kar hoče, pa naj se zgodi!"
Pesem izgnancev. (1598. l.)
Pa zbogom, ljuba domovina, ti stari naš slovenski kraj! Pozdrav naš zadnji sprejmi danes! Ne bo nas nikdar več nazaj.
Od vas planine ve visoke, s solzami se poslavljamo; doline, žitna polja naša, vas zadnjič blagoslavljamo.
Zdravstvujte, reke in potoki, in zbogom, jézer naših kras! Zdravstvujte, vi gozdovi temni, sedaj se ločimo od vas!
Zdravstvujte, ceste ve domače, po kterih kdaj hodili smo; zdravstvujte, cerkve bele naše, po kterih kdaj molili smo!
Prijatelji, vi bratje, sestre, v slovo nam sezite v rokó! Ločiti se od vas na veke -- kako je britko in težkó!
Kakó je to hudó, če vrže sovražnik te črez rojstni prag! Če moraš izpod svoje strehe na tuje daleč siromak!
In zbogom, rajniki predragi, ki tam gomil vas čuva vrt. O, blagor vam! Vas pač od doma izgnati več ne more črt.
Ukaz tiranov krutosrčni po svetu tira nas odtod. Za nami vse, kar nam je drago, pred nami je naznana pot.
Pod nami trda tla, brezčutna. Odmeva tužno vsak korak ... Nad nami je nebo neskončno, po njem podi se siv oblak.
Okoli nas samota gluha ... Kako vse pusto za okó! Le veter spremlja nas in tuli nam strašno pesem na uhó:
Zločinci smo in krivoverci, ker nismo svojega vratú vkloniti hteli v jarem sužnji; zato ne dajo nam mirú!
Zato pa moramo bežati na tuje ko izselniki, ko ožigosani izgnanci, ko kužni hudodelniki!
Begunci smo! nam tuli veter in vsakdo nas se ogne rad; na čelo naše pa udarjen zaničevanja je pečat.
Ogibljite se nas od daleč! Oh, mi opasni smo ljudjé! Če kdo pove, da ste prijazni na poti z nami -- vam gorjé!
Vse, vse so vzeli nam! In zemljo in hišo nam prodali so pa iz dežele naše drage nas v mrak in mraz izgnali so ...
Še bukve vzeli so nam svete, slovenske bukve, božji dar; tolažbo našo v temnih dnevih grmad uničil je požar ...
Berači s praznimi rokami ostavljamo dom ljubi svoj. Zaklad najdržaji še imamo; na pot ga nesemo s seboj.
Zaklad najdržaji -- o svoboda, srcá svoboda in vestí, svoboda misli in besede -- le ti še naša last si, tí!
In tebe nam ne vzame nihče in ne upleni te tiran! Mi čuvali te bomo zvesto v dnu prsij svojih noč in dan!
Oj, zbogom, domovina zlata! Kaj bo s teboj, kaj bo s teboj? Mrak, črni mrak že pada nate, ovija v plašč te črni svoj ...
Slovenski protestanti se poslavljajo od knjig.
Ti slovenska knjiga, naša tolažnica, naša učenica, naša mučenica!
Daleč si na tujem nam se porodila, naskrivaj si prišla k nam, družica mila!
Mi pa smo z veselim srcem te sprejeli. Poljubili smo te in smo te objeli.
Kakor Izraelcem ti zaveze skrinja nam, domača knjiga, bila si svetinja!
Čuvali smo te ko svoj zaklad najdražji. Ti spomin si bila zmerom nam najblažji.
Ti si nas iz spanja bila prebudila, ti življenja moč si v žile naše vlila!
Ti vodnica zvezda bila si nam sveta v temnih težkih urah dolga, dolga leta.
Ti življenja plamen v srcih si gojila, da nam ugasnila ni noči ga sila.
Ti razsvetljevala jasne si nam glave, da zgrešili nismo poti svoje prave;
da razločevali laž smo od resnice in pa greh, krivico vselej od pravice ...
In sedaj, predraga knjiga ti slovenska, trga nam iz roke zloba te peklenska!
Kruta je usoda tvoja, res, prekruta! Treščila nesreča vate je preljuta!
Ah, na smrt obsodil te je Torquemada novi! In goreča čaka te grmada.
Kaj pa si storila, v čem si se pregrešila? Kakega zločina ti bi kriva bila?
Ali vzeli so te nam trinogi zviti. Kak težkó od tebe se nam je ločiti!
Sollza, grenka solza iz očij nam teče. Srce nam se krči v prsih in nas peče.
Duša od bolesti hira nam, umira, ko krvnik te, knjiga, na grmado tira.
V sveti jezi pest se krepka naša stiska in od gneva, črta nam okó se bliska.
Pojdi v smrt ponosna, knjiga učenica! Zgôri tam pogumno, sveta mučenica!
Dvigaj se visoko tvoj krvavi plamen v dni vekov bodočih naših! Amen, amen!
Na Dobraču (1600. l.)
»Auff den engen Passen vnd bey
den Strassen (haben sie) grosse Stain
auff den Bergen losz gemacht, daitiit
sie solcbe auff dieCommissaricn vnd
ilir Kriegszvolck mbgen herab lauffen
lassen . . .«
Jacobus Roselenz : »Griindlicher
OegenBericht«.. . 1.1607.1.)
Jesenska noč. Dobrač molčí, ko velikan v nebo kipí.
Na glavoj se njegovoj bliska in oster veter piha, piska.
V višavi plava črn oblak in zdaj pa zdaj grom strese zrak ...
Kaj giblje tam se med grmovjem nad strmim bregom med skalovjem?
Čimdalje več prihaja jih in v gozdu se sestaja jih
mož resnogledih, korenjakov, na boj pripravljenih junakov ...
"Dovolj nas je, dovolj, možjé! Vsem nam, kaj ne, gorí srcé
"za evangelij, vestí svobodo; vsak papeško črtí zablodo!
"Al hočete se ukloniti in vero svojo zatajiti,
"če pride škofov komisar? Prisežete pokornost mar?
"In biblije slovenske radi vi izročili bi grmadi?"
""Nikdar! Kar smo, ostanemo! Nikamor se ne ganemo!
""Več ne udamo se papistom, sovragom našim, antikristom!
""Celovec še stoji junak, udal se ni še naš Beljak.
""Čuj nas, Dobrač ti skaloviti: Mi lutrovci smo stanoviti!
""Zato, soverniki, nocoj smo zbrali tukaj se na boj!
""Okrutna verska komisija, ki cerkve ruši nam, razbija,
""nocoj približa obsorej v dolini po cesti. Hej,
""sedaj pod nami pojde mimo! Možjé, vse s kamenjem pobijmo!""
In vsuje z gore skal se plaz ... Ko grom bobní to v nočni čas ...
Dobrač visoki pa molči, v oblak zavit v nebo kipi ...
Škof Hren v Vinjem Dolu.
Stari župnik Martin Trtnik v Vinjem Dolu sedel ravno je k obedu z gospodinjoj mladoj svojoj Margaretoj. Skozi okno gleda solnce opoldanje v tihi farovž Komaj pa zajel je župnik juhe trikrat si iz sklede, žlica pade mu iz roke.
Pred župnišče pripeljala škofova se je kočija! Gromska strela! V Vinjem Dolu kdo je videl kdaj kočijo tako, ki jo komaj vleče vrancev iskrih močnih par!
"Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Že prikaže se na pragu iznenada, tiho kakor padel sneg bi ti na glavo, sam škof Hren, in ž njim sta prišla suha dva še jezuita.
"Deus tecum! Dragi župnik, prišel sem vas vizitirat. Kriva vera se razširja po škofiji moji. Satan valjal se je pač brez dvoma tudi v Vinjem Dolu vašem ter ostavil kako dlako z repa svojega je tukaj. In zatorej vas pozivam, ljubi župnik, Martin Trtnik, da pri priči izročite knjige vse mi krivoverske!"
""Prosim, škof naš prečastiti in častita patra, prosim, sedite za mizo skromno, predno dalje govorimo! Izpotili ste gotovo se na dolgi prašni poti iz Ljubljane, in nemara žejni tudi ste in lačni.""
Sede škof ljubljanski, Tomaž z jezuitoma za mizo. ""Vivat, vivat!"" kliče župnik, mož z bakrenim nosom, plešast in s trebuščkom preobilnim. "Vivat družba gostov naših, prečastiti škof naš, vivat!""
Zazvenčijo svetle čaše a škof Tomaž pravi: "Župnik! Čas je drag in prišel nisem, da popival bi tu vince, nego jaz sem prišel danes k vam v imenu svete cerkve in v imenu Ferdinanda, ki dežele vlada naše -- Bog ohrani nam ga dolgo! -- da pregledam bukve vaše. Saj brez dvoma vtihotapil satan tudi v ta je farovž kako biblijo slovensko ali kako drugo knjigo, ki bi spisal bil jo Trubar ali Dalmatin -- kajneda?"
""Vina, vina gori!"" kliče župnik Trtnik -- ""al ne vidiš, kuharica, da kozarci že so suhi? Pa prinesi tistega iz kota v kleti! Sod oplesnil je kovani. Ves je zelen in na vehi prede maček. Slišiš, Metka, tistega nam zdaj natoči! Oh, vladika, vi ne veste, kakšna to je zlata kaplja!"
"Dosti vina, dragi župnik! Ne kozarca več! Le bukve dajte sèm mi krivoverske! Biblioteka kje je vaša="
""V biblioteko? ... Prosim, torej pojdimo!"" ... In vsuje truma iz obednice se naglo po hodniku dolgem. Župnik s škofom Hrenom gre na čelu.
""Tukaj!"" reče župnik Martin -- in železna težka vrata že odprejo se škripaje ...
"Kaj je to? Moj ljubi župnik, vi ste danes dobre volje! To je vaša klet, a mene ne zanimajo ti sodi. Biblioteke iščem vaše!"
""Biblioteke!"" Hm, nemara naj pokažem vam še kaščo, kjer imamo polno žita? Ali v hleve naj popeljem komisijo prečastito, da živino vidi mojo, moje junce, krave, svinje!""
"Ah, sedaj je šale konec! Vi bojite se, zdaj vidim, v biblioteko me povesti! In to sum mi vzbuja strašni, da imate v njej veliko krivoverskih knjig prokletih! Stojita, patra, mi na straži, da se kam mi ne izmuzne ta heretik, Martin Trtnik! ... Biblioteka kje je vaša, kje so knjige krivoverske!"
""Biblioteke ni nobene druge take v hiši moji! Verjemite, prečastiti, glavi moji osiveli! Kar sem župnik v Vinjem Dolu, videl sem doslej sploh samo eno in edino knjigo -- v cerkvi naši star misale. ""
Voznika Kosa sanje.
Po ravni cesti škriplje voz. Tri kope biblij pelje Kos.
V Ljubljani jutri na grmadi zgorijo rano ti zakladi.
Poletna mesečna je noč. Na vozu Kos zaspi gredoč.
V globoko se pogreza spanje. Objamejo ga čudne sanje.
Glej, bližajo se mu možjé in mu podajejo roké.
V ohlapne halje so zaviti možje ti tuji in častiti.
Med nami takih ni ljudij. A v bibliji, se prav mu zdi,
podobe videl že je take -- iz jutrovih dežel očake.
In bližajo se mu možje pa mu podajejo roké
in rahlo vmes se mu smehljajo. Za norca li ga vsi imajo?
Ni tisti sivi tam možak sam Mozes, judovski očak?
In to je David, kralj bradati! Na harfo zna lepo igrati.
In glej, sam modri Salomon naredil Kosu je poklon.
In kdo možje so sveti tisti? To štirje so evangelisti!
Kako ga vsi pozdravljajo, od Kosa se poslavljajo!
Pa kaj da se na smeh držijo, ko mu šepečejo: "Addio !" ...
Iz sanj vzbudí voznik se Kos. Ob miljnik mu zadel je voz.
Vzbudi se Kos, očí si mane. Ozrè se -- sapa mu zastane:
"Kje biblij koši so trije? Kdo jih ukral mi je? Hehe!"
Po tilniku se praska, gleda ... Še luna smeje se mu bleda ...
A knjig ni več, no, pa jih ni! Vozniku v glavi se daní!
"Aha, sedaj razumem sanje ... Oh, ti tatinski luteranje!" ...
Začnite razpravo o temi Anton Aškerc: Mučeniki
Pogovorne strani so mesto za pogovor o tem, kako v projektu Wikiverza ustvariti najboljšo mogočo vsebino. To stran lahko uporabite za začetek razprave o tem, kako izboljšati stran Anton Aškerc: Mučeniki.
