Pismenost (odmev)

Hvaležna sem, da živim v kulturi in času, kjer je osnovna pismenost − znanje branja in pisanja − nekaj samoumevnega. Ne predstavljam si življenja brez knjig. Bilo bi nekam prazno …

Hvaležna sem tudi za ves razvoj tehnologije in hiter napredek informacijske družbe. Omogoča nam obilico reči in olajšuje delo na različnih področjih. Tudi brez vseh tehnoloških pripomočkov in hitrih povezav do podatkov, ki jih potrebujemo, si življenje dandanes težko predstavljam.

Hkrati pa se mi zdi, da včasih s poudarjanjem informacijske družbe malo pretiravamo. Osebno sem še vedno človek, ki ima v rokah najrajši fizično knjigo, ki uživa v obračanju listov ter vonju črk. Ne potrebujem vsega takoj, ne potrebujem vseh informacij. Raje se ustavim ob eni in zanjo najdem mesto v svojem življenju. Ja, v redu; biti na tekočem z dogajanjem v svetu, biti vedno in povsod dosegljiv in stopiti v stik s komer koli, kjer koli na svetu pač že je, imeti dostop do obilice informacij in podatkov z vseh možnih področji … Nimaš več izgovora, da ne bi vedela? Vsa literatura je dostopna na spletu? No, kar preverite, saj vse piše na naši spletni strani. Občutek imam, da nas pritisk paradigme današnjega časa v mnogo pogledih razčlovečuje. V prvi vrsti sem še vedno človek. Z biološkim telesom, ki preprosto ne zmore večurnega gledanja v ekran, ter še s tistim nekaj več v sebi, ki se ne more zadovoljiti le s tem, kar mi ponuja današnja visoko razvita informacijska družba. Čeprav sem zelo hvaležna za vse, kar nam dandanašnji razvoj omogoča, je ne bi postavljala na piedestal.

Seveda pa moj odnos do vsega do sedaj prebranega v Novi pisariji ni negativen. Pravzaprav se mi zdi večina poglavij prav zanimivih, saj se s podobnimi področji nisem še nikoli zares ukvarjala. Prav je, da sem kot aktiven član naše družbe o tem vsaj malo informirana.

Predvsem se mi zdi zanimiv koncept Wikijev, saj so se mi vedno zdeli le neki ne rares zanesljivi viri, ki sicer zelo privlačno, a žal od vseh profesorjev odsvetovano , ponujajo precej uporabnih informacij. Sama ideja, s katero nastajajo, je res plemenita. Vesela sem, da obstajajo ljudje, ki imajo upanje v dobre ljudi in sodelovalno ustvarjanje za skupno dobro. Hvaležna sem, da sem lahko del tega.

Poglavja o izbiri teme se bom prav gotovo še večkrat spomnila, čisto v vsakdanjem življenju. Iz vsake možne izbire, za katero se odločimo, lahko nastane nekaj dobrega, ne glede na to, za katero se odločimo. Konec koncev velikokrat res ni ključnega pomena, za kaj se odločimo, temveč kako to stvar izvedemo. Vredno zapomnitve.

Ob poglavju o usodi avtorstva sem se vprašala, če smo ljudje že od nekdaj taki egoisti, ali smo to postali tekom evolucije (morda takrat, ko smo se ločili od opic?). Biti avtor gotovo nekaj pomeni in ni majhna stvar. Ne zmore kar vsak na prepričljiv in dober način predstaviti svojega mnenja ali nam podati nekih informacij tako, da jih bomo takoj z razumevanjem sprejeli. Vendar si nikoli nisem mislila, da bi se za podpisom skrival egoizem. Stvar se močno prepleta z namenom avtorja, da je besedilo sploh napisal. Zaradi ubeseditve same, sporočila napisanega ali zaradi sebe?

Ostaja mi tudi vprašanje, kako je prišlo do tega, da tako težko sočasno uskladimo pravico do informiranosti in do zasebnosti. Bi morali biti informirani o nečem, kar se nekomu zdi zasebno? Ali lahko tudi z ohranjeno zasebnostjo informiramo družbo o rečeh, ki so zanjo relevantne? Ljudje tako hitro zamešamo vse skupaj, nekaj javno objavimo in se hkrati želimo skriti za nekom drugim … Kdo bi nas razumel?

Ob spoznavanju sveta avtorjev in založb, zakonodaje in licenc ter ob razmišljanju o spreminjanju družbe počasi ugotavljam, da ima večina težav, tudi v strokovnem in študijskem svetu (pa naj bo družba jamska ali informacijska), izvor v človekovem egoizmu in grabljenju materialnosti zase. Koncept množičnega uma, s sodelovanjem in zaupanjem nastala Wikijina spletišča, ideja civilizacijsko razvite družbe, ki dela za širjenje znanja kot javnega dobrega, mi pomagajo pri prebijanju skozi strani Nove pisarije. Počasi bo tudi za kranjske Muze prišel zlati vek. (Bo morda za zlati prosti dostop založila država?). Kakor koli že; hvaležna sem, da lahko pri tem sodelujem in dodam vsaj kamenček na pot k skupnemu cilju. (Vendar še vedno raje voham knjige, kot pa sedim za ekranom in izgubljam živce z računalniki. No ja, dobra vaja za človekovo ponižnost. Baje, da je tudi to potrebno in dobro.)