Analiza

uredi

Delo je po literarni vrsti črtica, najkrajša zvrst pripovedne proze, v osnovi še zmeraj epska, vendar preprostejša, brez osrednje zgodbe z začetkom, sredo in koncem, fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali zgolj razpoloženje svojega junaka. Črtica je s svojo zmožnostjo izražanja najdrobnejših misli in občutkov v relativno kratki zgodbi verjetno najprimernejša avtoričinemu namenu, ki je simbolno prikazati svoje občutke in misli. Zadeva mi deluje kot nekakšen odtis njene notranjosti v navidezno preprosti zgodbi.

Snov je vzeta iz belokranjske ljudske kulture, njihovih šeg in običajev. Zgodbo prevevajo motivi cikličnosti (človeštva, življenja, narave), bolj kot smrti predvsem minljivosti, preprostosti ljudske kulture, hvaljenja narave in njene skrivnostnosti, ki je človeštvu superiorna. Tema besedila je predvsem bivanjska.

Jezik je poln arhaizmov, hrvatizmov in narečja. Nekateri primeri so verjetno posledica relativno starega besedila, večina pa ima namen dajanja pristnosti zgodbi in realnosti stari mamici.

Celotna zgodba je precej počasna, zasanjana, monotona, ni pospešitve ali zaviranja, ampak samo teče. Vseeno je prisoten določen ritem, zgodba je torej ritmizirana in rahlo lirizirana, kar je izraženo z inverzijami (»navezla z rožami belo sem pečo«) in celo rimami (»rdeč mak – plamen žareč«). Pisanje Fanice Obid[1] je realistično, vendar še vedno z močno prisotnimi, sicer prikritimi prvinami izpovednosti.

Besedilo ima okvirno in vloženo zgodbo, katerih funkcija je simbolno prikazovanje cikličnosti in vračanja k začetku. Okvirna zgodba na začetku ima na videz analitičnega pripovedovalca, ki je kot lik odsoten in opazuje od zunaj (po Brooksovi in Warrenovi tipologiji), in tako se zdi, da bo avtorica tudi zaključila, vendar se v zadnji povedi vključi v zgodbo in s tem pripovedovalca okvirne spremeni v prvoosebnega (Franz Stanzel). Na videz je diskretna, vendar s svojo pripovedjo in opisi prikrito odkriva svoja občutja. Namen vključitve same sebe šele na koncu je šokiranje bralca, iz oddaljenosti, s katero nas zavaja, nas postavi na realna tla. Vložena zgodba je v celoti pripoved stare mamice, pripovedovalec je ona, torej je po Stanzlu prvoosebni pripovedovalec oz. po Brooksovi in Warrenovi tipologiji pripovedovalec, ki govori svojo zgodbo. Tako zgodba deluje bolj pristna in nam je bližja, ker nam je bližja, pa je zaključek toliko bolj šokanten.

Avtorica takoj na začetku napove temo minljivosti in majhnosti človeka. »Minul je pisani vuzem, odjahal je zeleni Jurij, utihnila je pesem kresnic.« Hkrati gre za metonimijo, saj so pisani vuzem, zeleni Jurij in pesem kresnic pravzaprav letni časi, in za personifikacijo teh letnih časov. Metonimija ima funkcijo pridobitve misterioznosti narave in občutka pristnosti v belokranjskem okolju, poudarjanja poganstva, ki je preko današnjih krščanskih praznikov v Beli Krajini še posebej razvidno. Mirjam vpleta poganske elemente v zgodbo, ker delujejo, kar se tiče iskrenosti verovanja vanje, bolj resnični, bolj pravi, bolj človeku in naravi pisani na kožo, saj ju povezujejo. Personifikacija letnih časov ter s tem narave kaže na prevlado naravnega nad umetnim, človeškim, saj se pravzaprav človeštvo prilagaja njej in je njen produkt, zato kljub poskusom izključitve iz naravnega procesa človek ne more izstopiti; je minljiv in pozabljen, posameznik pravzaprav ni nič. Med poganskimi elementi je tudi boginja pomladi Vesna, ki jo stara mamica omeni kot »prijateljico«, sopotnico, kar zopet povezuje naravo in ljudi. Primera »kot vila belo oblečena« se zopet navezuje na stara verstva in običaje (vile sojenice, vile rojenice …).

Ljudskost se izraža preko mnogih izrazov, npr. primere »ko roža sijala moja so lica«, »kot roža sem bila cvetoča«, »kot srna sem bila brhkih nog in lahkega skoka«, »piščali so pele ko orglje na veliko nedeljo ob veselem vstajenju« (hkrati tudi personifikacija). Te primere so preproste, vzete iz narave in ljudskih običajev, tokrat iz krščanstva. Številčno naštevanje hrane in pijače spominja na pravljičnost, bralcu daje občutek bogastva, veselja do življenja.

Stara mamica je lahko pravzaprav v celoti simbol narave, ki je ženska, življenjska, simbol veselja do življenja in začetka, simbol matriarhata, ki se popolnoma pokriva z že prej omenjeno Vesno. Njena, torej vložena zgodba bi lahko bila hvalnica mladosti, ljubezni in polnemu življenju, ki je polno, kadar smo brezskrbni, sproščeni, svobodni. Svobodo preteklosti mamica izraža s primero »Zastavo je vihtel na vse štiri vetrove, da je plapolala v jutranjem zraku ko morska ptica nad morjem brezkončnim.« Svojo brezskrbno in življenja polno zgodbo prekine z nagovorom otrok in jih opozori, da so to samo še spomini, torej nekaj preteklega, nekaj, česar več ni.

Mirjam zaključi z okvirno zgodbo, kjer najprej stopnjuje občutke s členkom »še«. Našteva, kaj vse ostane, kaj je večno. Ostane narava in stvari, spomini, človeka kot ideala več ni. Rdeči venci, parte in kresnice so metafora za človeško veselje, optimizem; to je izginilo ali propadlo. Tukaj se nato vključi v zgodbo kot prvoosebni pripovedovalec, šokira s smrtjo stare mamice, simbola narave, lepote, življenja in konča z neprijetnim zamolkom, ki bralcu daje misliti. Konec je izrazito temačen, brez perspektive, pesimističen. Lahko ga je razumeti dvojno: kot smrt in konec človeškega veselja, skoraj ničte povezanosti z naravo, ali pa ga razumemo kot posledico vojne (»rdeč mak – plamen žareč«). Svatovske pesmi in zastave so lahko tudi vojaške pesmi in državne zastave, ki so svatovske zaradi poroke sveta z nemirom.

Literatura

uredi
  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.
  1. To ni pripoved Fanice Obid. Po informaciji Draga Bajta 18. 8. 2020, M. Hladnik