Peter Altenberg
Richard Engländer, bolje znan kot Peter Altenberg dunajski pesnik in pisatelj, * 9. marec 1859 Dunaj, † 8. januar 1919, Dunaj
| <Peter Altenberg> | |
|---|---|
| Napaka Lua v package.lua v vrstici 80: module 'Modul:Sources' not found. | |
| Rojstvo |
Napaka Lua v package.lua v vrstici 80: module 'Modul:Sources' not found. Napaka Lua v package.lua v vrstici 80: module 'Modul:Sources' not found.Predloga:Wikidata datum rojstva Napaka Lua v package.lua v vrstici 80: module 'Modul:Sources' not found. |
| Smrt |
Predloga:Wikidata/p570 Predloga:Wikidata/p20 |
| Narodnost | <Avstro-Ogrska> |
| Državljanstvo | Predloga:Wikidata/p27 |
| Poklic | Predloga:Wikidata/p106 |
| Podpis | Predloga:Wikidata/p109 |
| Spletna stran | |
| Predloga:Wikidata/p856 | |
.gif)
Življenje
urediRodil se je kot Richard Engländer. Njegov oče je bil judovski trgovec Moritz Engländer, mati pa Paulina rojena Schweinburg. Najprej je študiral pravo, kasneje medicino. Študij je opustil in se zaposlil kot vajenec v založbi Julius Weise v Stuttgartu. Delo je opustil in se spet posvetil študiju prava. Leta 1895 je napisal svoje prvo literarno delo, slikanico Wie ich es sehe (Kako jaz na to gledam), ki ga je izdal s pomočjo pisatelja Karla Krausa. Marca 1900 je zapustil izraelsko versko skupnost. Deset let kasneje se je dal krstiti. Njegov krstni boter je bil arhitekt Adolf Loos. Po kratkem bivanju v Munchnu se je vrnil na Dunaj, kjer si je pridobil naslov pomembne javne osebnosti. Želel si je normalne službe, a mu je zdravnik diagnosticiral preobčutljivost živčnega sistema, ki mu je to preprečila. Zaradi bolezni je moral večkrat obiskati psihiatra. Ker ni bil sposoben delati, je večino časa preživel v dunajskih kavarnah. Stalno se je zadolževal. Veljal je za mestnega posebneža, naklonjenega dekletom. Umrl je v dunajski bolnišnici leta 1919. Slovenci smo o njegovi smrti brali v časniku Dom in svet. [1]
Delo
urediKot priložnostni umetnik je pisal kavarniško literaturo (Kaffehausliteratur). Inspirirali so ga razni kratki vtisi, bežna srečanja ali naključno slišani pogovori. Preučeval je družbo in življenje dunajske moderne. Stilistično njegova besedila odlikujejo ravnodušni opisi.
Altenbergovo delo sestoji predvsem iz kratkih proznih besedil, ki pa ne sledijo zgledu kanonskih literarnih oblik. Večinoma so označena kot prozne skice (Prosaskizzen). V skicah oziroma aforističnih drobcih, kakor jih je poimenoval sam, je puščal obsežna prazna mesta, ki jih mora dopolniti bralec. Besedila so posnetki trenutkov, ki prikazujejo življenje in dunajsko družbo na prelomu stoletja. Altenbergu je uspelo, da je tako prikazal celovito sliko tistega časa. Pomembno vlogo v njegovih delih igrajo barve, zvoki in razpoloženja. Altenberg velja za enega najpomembnejših predstavnikov ekspresionizma. V literarno zgodovino se je zapisal kot pozabljen avtor kavarniške dunajske moderne.
Pogosto je tematiziral sorodnost med umetnikom in nežno dekliško dušo ter iskal simbiozo moškega razuma in ženske lepote. V eni izmed zbirk njegovih skic je to osrednja tema. Zbirko je v celoti namenil dekletom in ženskam, do katerih je čutil posebno zvezo in se oklical za odrešitelja teh nesrečnih duš. Kajti ženska naj bi si globoko v svoji duši želela popolnega moškega, zato je njegova nepopolnost v resnici njena žalost. Altenberg prigovarja moškemu, da njegova popolnost ženski predstavlja odrešitev.
Nekaj njegovih besedil je doživelo uprizoritev. To je omogočil Altenbergov prijatelj Egon Friedell, ki je bil dejaven kabaretist. Deli njegovih pogovorov z Altenbergom se kasneje pojavijo kot anekdote. Tudi v slovenskih humorističnih časopisih najdemo anekdote o njem. [2].
Najpomembnejša dela v nemščini
urediPrevod v slovenščino
uredi- Težko srce (1919) COBISS
Vpliv na Slovence
urediZ zgoščenostjo je vplival na Stanka Majcna, ki je prav tako kot Altenberg v skopih dialogih puščal mnogo praznih mest, ki jih mora dopolniti bralec. Ta so tako pogosta, da ob ponovnem prebiranju še avtor ni vedel, kaj je želel povedati z napisanim. Podobnost se kaže predvsem v Majcenovih dunajskih povesticah. Majcen podobno kot Altenberg občuduje lepoto ženske in tudi skozi njene oči prikazuje otopelost in brutalnost moškega. Podobnost se kaže predvsem v Majcenovi črtici Plesalka. Po Altenbergu je prevzel motiv mlade deklice in njen odnos z umetnikom. Na Ivana Cankarja je vplival z dvema črticama, ki dunajske parke prikazujeta kot prostor v katerem prebiva mir in je odmaknjem od velemesta. Altenberg je Jožetu Plečniku poslal dve pismi. Arhitekta pozna po Zacherlovi hiši in jo hvali, ker je njena konstrukcija bližja naravni, kar pa ni bilo značilno za zgradbe tistega časa.