Pesme II.

Ženski svet, Letnik 2, številka 1, stran 19.

Listam knjigu – pesme stare –

listovi joj požuteli,

a na svaki listak kano

setni zvuci da su seli.

Gdegde vidim skladne reči

u stih mukli savijene –

svako slovo ko da šapće

slatke priče umišljene.

Gdegde vidim, oloukom je

stih il strofa podvučena;

blede crte – a bleda je

već i davna uspomena.

Analiza

Lirski subjekt bere oziroma lista knjigo pesmi. Vsak verz v njem prebudi posebne spomine. Ti spomini so sicer bledi (tako kot črke), vendar resnični, medtem ko so besede v pesmih izmišljene. V pesmarici je packa oziroma madež, ki je lahko posledica česa drugega, lirski subjekt pa ve, da je to solza, zato lahko razumemo, da je solza padla lirskemu subjektu. Prepletajo pa se še motivi listov, rime, črke, sladke zgodbe, solza. Pesmi v pesmarici so bile napisane, ko je bil lirski subjekt (srečno) zaljubljen in je upal, da bo njegova ljubezen uslišana. Vendar se »sladke zgodbe izmišljene« niso nikoli uresničile, zato je takrat zaradi tega jokal, zdaj pa je to daleč za njim, ostali so le bledi spomini. Zato lahko rečemo, da je tema ljubezenska.

1. To solzo pa si lahko razlagamo tudi kot simbol, saj lirski subjekt v poeziji vidi način, kako izraziti bolečino. Torej lirski subjekt izraža svoja čustva preko pesmi.

2. Lahko pa je ta solza padla nekomu, ki je bral to pesem, se v njo vživel, mogoče ob njej obudil kak lasten žalosten spomin.

Če sklepamo po slednjih interpretacijah, bi bila tema lahko tudi bivanjska. Lahko gre za temo minljivosti.

Ne glede na to, da ostaja možnost, da je pesem ljubezenska, ne sodi v čisto liriko, pač pa v epsko. Po definiciji je epska lirika na videz blizu pripovedni poeziji, ker ne govori samo o notranji subjektivnosti, ampak pripoveduje tudi o stanjih, dogodkih in predmetnostih zunanjega sveta kot nečem samostojno bivajočem. Lirski subjekt pripoveduje, da lista knjigo. Kljub temu približevanju epskemu načinu pa je pesem vendarle lirika, ker ostaja osrednja resničnost, o kateri pesnica govori, še vedno čista subjektivnost. Pesnica pravi, da vidi skladne besede, v zavit stih, črke šepetajo ljubezensko zgodbo. To svojo subjektivnost poudari s številnimi ukrasnimi pridevki, npr. stare, svaki, blede, davna, skladne, slatke. Občutkom lirskega subjekta je zunanja stvarnost prirejena in podrejena. Lirski subjekt je ob branju žalosten, namenoma pa se v knjigi pokaže solza.

Lirski subjekt je osebni, saj ga občutimo kot živo človeško osebo z vsemi empiričnimi, razumskimi, čutnimi in čustvenimi lastnostmi takšne osebe.

Glede na to, da se v pesmi večkrat pojavi zamolk, bi lahko sklepali, da govor lirskega subjekta k nekomu usmerjen. Če ne bi bil, bi lirski subjekt besede izgovarjal spontano, brezkontaktno, ker pa se pojavljajo zamolki, lahko sklepamo, da lirski subjekt premisli, kaj bo rekel. Četudi v pesmi ni nagovora bralcu, lahko rečemo, da je usmerjen k bralcu.

Literatura:

- Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana, Založba Borec, Zavod RS za šolstvo, 1977.

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana, DZS, 2001.