Pepelko je slovenska ljudska pravljica. Je različica Pepelke, kjer je osrednji lik deček.

Predstavitev pravljice

uredi

Oče in mati sta imela tri sinove. Najstarejši in srednji sta se zgledovala po očetu in sta rada orala, sejala in žela in zato ju je imel oče najrajši. Najmlajši sin pa je bil mamin ljubljenček. Pomagal ji je pri kuhinjskih in opravilih in bil zato vedno sajast in pol pepela, so ga imenovali Pepelko. Mati je pred smrtjo poklicala vse sinove k sebi in jih prosila, da se bodo še po njeni smrti dobro razumeli in naj ji na grob zasadijo leskov grm.

Kmalu po mamini smrti, sta starejša brata pozabila materino željo, in Pepelko je moral opravljati še njuna dela. Oče, ki ga je še branil pred zlobnima bratoma, pa je tudi kmalu umrl. Brata sta se še bolj norčevala iz Pepelka in ga klicala norček. Ko mu je bilo najbolj hudo je odšel na materin grob in se razjokal ter materi potožil svoje gorje. Kar naenkrat je leskov grm na materinem grobu zadrhtel in velel Pepelku naj poišče v grmu droben lešnik. Lešnik je bil dediščina po mrtvi materi in mu bo izpolnil vse želje, če ga bo odprl. Pepelko se je zahvalil mrtvi materi, se vrnil domov in dobro skril lešnik.

Zgodilo se je da je sam kralj iskal moža svoji hčeri. Kraljiča pa je bila zelo trmasta in je odklanjala snubce. Sklenila je da bo vzela za moža tistega, ki bo s konjem skočil do njenega okna in ji vzel pentljo iz las. Glas o trmasti kraljični je prišel tudi do treh bratov. Starejša brata sta odšla poskušat srečo v kraljevo hišo. Ko je Pepelko želel iti zraven, sta se mu le smejala in dejala naj vzame staro kobilo. Ko sta brata odšla, se je Pepelko spomnil na materin lešnik. Odprl ga je in iz lešnika je skočil že osedlan konj in preko sedla mu je visela lepa obleka. Zajahal je konja, ta pa ga je ponesel naravnost pred grad in do kraljičinega okna. Ko ji je snel pentljo iz las, je čudežno izginil. Doma je spravil pentljo v žep, se preoblekel v stare obleke, konja pa zaprl nazaj v materin lešnik.

Kraljična je bila žalostna, ker je zmagovalec zginil in se ni nič oglasil pri njej, zato je sklenila da tekmovanje ponovi. Za ženo jo bo dobil tisti, ki ji iz vratu sname zlato verižico. Zgodilo pa se ravno tako kot prvič. Noben od tekmovalcev ni s svojim konjem skočil niti do okna, kaj šele da bi ji snel verižico. Kraljična je že skoraj obupala, ko je v daljavi le zagledala jezdeca. Pepelko se je brez težav povzpel do kraljične, ji odpel verižico in se spret neopazno vrnil domov. Kraljična je bila spet žalostna, ker ji je jezdec ušel in zato se je domislila da tekmovanje še enkrat ponovijo.

Tokrat bo ona tistemu, ki bo skočil do okna sama nadela zlat prstan. Vendar ta prstan se je lahko snel le z ključem, ki pa ga ima le kraljična. Zgodba se je tudi v tretje ponovila. Vendar ko se je Pepelko zopet vrnil domov, je ugotovil, da si prstana ne more sneti. Da brata nebi kaj opazila, se je čez zavezal umazano krpo. Ko je Pepelko ravno občudoval kraljičino pentljo in verižico, sta se brata že vrnila domov. Takoj sta pograbila pentljo in verižico in ga začela spraševati, kje jih je dobil. Pepelko se je znašel in rekel da jih je našel v gozdu in prinesel domov. Brata sta hitro skovala zlobni načrt, vendar pa je Pepelko hitro spoznal njuna namena. Ker še vedno niso našli skrivnostnega jezdeca, je dal kralj razglas, da morajo vsi mladeniči na veselico ali pa mu rabelj odbije glavo. Tako so na veselico odšli tudi vsi trije bratje.

Starejša dva sta se lepo oblekla, najmlajši pa je moral iti kar v svojih ponošenih oblekah. Vsak fant je moral mimo kraljične in ta mu je nalila kapljico vina. Ko je najstarejši brat prišel do kraljične in ji pokazal pentljo, je ona takoj opazila prevaro in ga predala stražarjem. Enako zgodba se je zgodila tudi s srednjim bratom. Nazadnje je prišel tudi Pepelko. Kraljična je opazila prevezani prst in mu velela naj si ga odveže. Pepelko si je snel obvezo in na prstu se je zableščal zlat prstan. Ko ga je kraljična natančno pogledala v obraz, je v njem takoj spoznala jezdeca in ga objela. Še istega dne sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni.


Primerjava

uredi

Slovenska ljudska pravljica Pepelko ima več različnih verzij. V nekaterih knjigah je razlika le v nekaterih besedah, naletela sem pa tudi na čisto drugačno pravljico pod tem istim naslovom. Povsod je osrednji lik ubogi fant, ki preživi večino svojega časa blizu pepela in je zato vedno umazan. Vsi osatli ga zaničujejo in žalijo. Vendar pa se v tem umazanem, nerodnem bitju vedno skriva pogumen, prijazen, pošten mladenič, ki osvoji srce princeske.

Pravljica ima zelo podobno vsebino kot, Grimmova pravljica Pepelka, kjer je osredni lik dekle. Seveda se razlikujejo med sabo, tudi različne izdaje Grimmove Pepelke, odvisno od prevajalca.

Glej tudi

uredi


Literatura

uredi
Pepelko
  • Raul Roine (prevedla Jelka Ovaska Novak): Finske pravljice. (1982). Maribor : Mladinska knjiga
  • Pavle Rožnik:Žalostna kraljična in druge prekmurske pravljice. (1975). Murska Sobota: Pomurska založba
  • Jana Unuk (uredila): Slovenske pravljice. (2002). Ljubljana: Nova revija
  • K. Brenkova in N. Grafenauer(uredila): Slovaške pravljice. (1976). Založba Mladinska knjiga

Pepelka
  • Jana Unuk (uredila): Svetovne pravljice. (2004). Ljubljana: Nova revija
  • J. in W. Grimm (prevedel F. Albreht): Pepelka. (1969). Ljubljana: Mladinska knjiga
  • J. in W. Grimm (prevedel J. Šmit): Pepelka. (1986). Zagreb: Giro »Naša djeca« 
  • J. in W. Grimm (prevedela p.Kovač): Pepelka. (2006). Ljubljana: Mladinska knjiga
  • J. in W. Grimm(prevedela J. Šček): Pepelka. (2001). Ljubljana: Grahovac & Co
  • C. Perrault (prevedel J. Moder): Pepelka. (1994). Maribor: Obzorja
  • J. G. and M. Endicott: Seven Little Plays. (1968). London: Longmans
  • Žarko Petan: Pet Pepelk. (1999). Ljubljana: Rokus