Oviralci prostega dostopa

Kako rečemo otroku, ki v trgovini kriče zahteva igračo? Da je razvajen in da se še ne zaveda, da je igračo treba kupiti, denar zanjo pa zaslužiti. Tudi nam, ki smo prepričani, da imamo pravico do instantnega in dostopa do informacij, bodo ljudje starega kova lahko rekli, da smo razvajeni in da se ne zavedamo, da je informacija vredna samo, če se do nje dokopljemo v potu svojega obraza. Prav tu tiči glavna razlika med starim in novim svetom: mi, ki si domišljamo, da pripadamo novemu svetu, ne pristajamo več na pedagoško resnico, da pot do znanja in spoznanja vodi skozi obvezne muke in trpljenje, ampak hočemo do nje po čim lažji poti. Nočemo, da informacija zaradi težke dosegljivosti postane redko blago in se na ta način višata njen ugled in cena. Informacij nočemo gledati v bližini svetega, ampak hočemo, da je informiranost nekaj vsakdanjega, pogoj za normalno eksistenco in ne cilj. Zahteva po lahko dostopnih informacijah najprej oblikujejo razvitejše skupnosti, zato imamo take zahteve lahko za indikator kulturne razvitosti.

Oviralci prostega dostopa
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Oviralci prostega dostopa
Jezik	slovenski
Datum izida	2014
Subjekt	prosti dostop
Žanr	predavanje na 4. srečanju konzorcijskih članov CTK (TR3, Ljubljana, 3. 4. 2014 ob 12.30); Okrogla miza Odprti dostop do znanja (Pedagoška fakulteta, Koroška 160, Maribor, 22. 4. 2014 ob 16.00)
Vrsta medija	spletna objava, pptx
Klasifikacija

Primerjava med igračo in informacijo razkrije bistveno razliko med obojim. S prisvojeno igračo ima veselje samo ta, ki si jo je prisvojil; kadar je lastnikov več, se morajo dogovoriti o njeni izmenični uporabi. Če pa razdelimo med več ljudi informacijo, ni te zaradi delitve nič manj, vsak dobi célo. Informacije se skratka obnašajo drugače kot materialne dobrine. V dosedanjih družbenih sistemih je bila posest materialnih dobrin merodajna tudi za druge oblike lastnine. Družbenemu sistemu sedanjosti in prihodnosti pravijo informacijska družba, kar pomeni, da bi razmerja v njej morala določati logika, ki je značilna za informacije, in ne logika, ki je bila značilna za proizvode v industrijski družbi in prej. Od kod predstave, naj bodo informacije dostopne zastonj? Zahteva po prosti dostopnosti znanja je komplementarna praksi svobodnega objavljanja, oboje pa je postalo mogoče šele v novi družbeni paradigmi, v t. i. informacijski družbi. Izkušnje, da je znanje lahko zastonj, nam ni dala domača država (ne socialistična ne kapitalistična), ampak zgledi v zahodnih državah blagostanja: zastonj vozniški izpiti, bagatelno cenene tiskane enciklopedije, zastonj lokalno telefonsko omrežje, zastonj tiskani in spletni zemljevidi, slovarji, prostor za zasebno pošto, slike, video, bloge in druge oblike objavljanja. Tudi zahtevo po prosti dostopnosti rezultatov raziskav, ki so bile financirane iz davkoplačevalskega denarja, je najprej izrekla EU in ne inštitucije nacionalne države. Samoupravni socializem je pred desetletji sicer pridigal o zastonj šolanju, vendar so bile informacije vedno kupljive: priročnik za vozniški izpit, učbeniki za šolo, leposlovje za širitev obzorja, slovarji itd. Že v času spleta smo do zemljevidov Slovenije lahko prišli samo z nakupom knjige ali cedejke z Atlasom Slovenije, še prej z nakupom diskete posameznega področja pri Geodeteskem zavodu Slovenije. Da je zemljevid Slovenije lahko zastonj, nam je pokazal Google s programi Earth in Maps in danes še s Street View. Šele ob tej mednarodni konkurenci se je domača državna inštitucija, Geodetski zavod Slovenije, odločil dati zemljevide državljanom na splet zastonj – rodilo se je spletišče Geopedija.

Podobno se je dogajalo z elektronskimi slovarji. Domače slovarje smo kupovali ali si priskrbeli njihovo piratsko kopijo, dokler niso tuja računalniška podjetja poskrbela za vgradnjo slovarjev v programe za obdelavo besedila. Šele potem sta tudi SSKJ in SP postala prosto dostopna na strežniku ZRC SAZU. Pleteršnikov slovar iz leta 1894 se je doma prodajal v ponatisu, dokler ni Google digitaliziral izvoda iz ene od ameriških knjižnic in ga zastonj postavil na Internet Archive; šele potem se je pojavil zastonj tudi na spletišču ZRC SAZU.

Žal niso vse slovenske kulturne inštitucije tako odzivne na tuje pobude kot našteti primeri. Žalosten primer je Enciklopedija Slovenije, pri kateri prav nič ne kaže, da bi šla po zgledu tujega enciklopedičnega pisanja, ki je prosto dostopno na spletu; sicer pa je slovenska Wikipedija Enciklopedijo Slovenije že močno prerasla. Našteti primeri pričajo, da so tujci bolj zainteresirani in več investirajo za prosti dostop do slovenike kot domače inštitucije, ki so bile ustanovljene za ohranjanje in razvijanje nacionalne kulturne identitete in bi morale v tem smislu prednjačiti. Ni bila razsvetljena država tista, ki je sklenila svojim državljanom omogočiti zastonj dostop do informacij, do katerih se je dokopala le z njihovim davkoplačevalskim denarjem, ampak so bile tuje korporacije ali neprofitne organizacije tiste, ki so jih brez pričakovanja povračila ponudile po celem svetu. Civilizacijsko prelomna dejanja so imela od države bore malo. Država s svojimi inštitucijami in zakonodajo na marsikaterem področju prej ovira dostop do znanja, kot ga omogoča.

Zakaj bi morala biti država zainteresirana za brezplačno opremo državljanov z znanjem? Ker samo informirani, razgledani posameznik sprejema kompetentne odločitve in prispeva k družbenemu blagostanju. Zastonj učbeniki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov. Obsežen projekt slovenskih e-učbenikov gre v to smer.

Zakaj bi kdo oviral tako plemenito prizadevanje, kot je OA?

• ker škoduje njegovim zaslužkom (založbe, avtorji, tiskarne, knjigarne)
• ker je samo težko priborjena informacija prava informacija (kulturmazohisti)
• ker OA ne ustreza copyrightu (pismouki)
• ker smo do zdaj lahko živeli brez njega, lahko tudi naprej (intelektualni lenuhi)

Glavne ovire prostemu dostopu so torej:

• avtorska zakonodaja
• zakoni za zaščito zasebnosti
• založniški komercializem
• lenoba (inertia)

Avtorska zakonodaja

Avtorska zakonodaja je na prvem mestu zaradi svoje vedno večje agresivnosti. V 80. letih je intelektualno delo prešlo v javno last 50 let po avtorjevi smrti, danes 70 let po njegovi smrti, različni pravni domisleki pa to obdobje še podaljšujejo. Na dLibu se pod vedno več digitaliziranimi predmeti pojavalja opozorilo, da so zaradi avtorskih pravic dostopni samo v NUK-u: med njimi so tudi fotografije, katerih avtorji so neznani ali že davno mrtvi, ker nad njimi uveljavlja lastninsko pravico bodisi zbiratelj ali fotograf, ki jih je samo preslikal. Nekaterih klasikov, npr. Alojza Gradnika, na spletu sploh ni in se je bati, da se zato izgubi iz kulturnega spomina. Pravni svetovalci založniških hiš v avtorskih pogodbah oblikujejo skrajno restriktivne pogoje za razširjanje avtorskih del, v impresum knjig pa zapisujejo tekste, ki so s stališča današnje poslovne kulture naravnost nespodobni:

»Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano fotokopiranje tega avtorskega dela in njegovih delov, skupaj s shranitvijo v podatkovno zbirko, prikazovanjem v javnosti, prilagajanjem, prenosom, snemanjem ali kakršno koli drugo obliko reproduciranja, kot je določeno z zakonom o avtorski pravici in drugih pravicah, razen upravičene uporabe kratkih citatov v člankih ali kritikah.« 

Vsega tega nesimpatičnega brambovskega obnašanja pred desetletji še ni bilo. Najbolj bizarno pa je pismouško spoštovanje copyrighta, bolje, najobskurnejše interpretacije copyrighta na Wikipediji. Na slovenski Wikipediji oz. v Wikimedijini zbirki večpredstavnostnega gradiva je prepovedano objavljati slike, na katerih so hiše, ker bi moral za vsak tak posnetek po komplicirani poti, z obrazci OTRS, pridobiti dovoljenje arhitekta (prepovedana je npr. objava fotografije Plečnikove stavbe NUK-a), brišejo celo fotografije obcestnih svetilk, ker naj bi bile umetniško delo in bi moral dovoljenje za objavo dati njihov oblikovalec, kozolci, lovske preže, razgledni stolpi, mostovi in hišne lope. Da o fotografijah kipov na javnih mestih ne govorimo, npr. kip generala Maistra pred ljubljansko železniško postajo. Vse to je na Wikipedijah v drugih jezikih, npr. že na hrvaški, dovoljeno.

Togost slovenske avtorske zakonodaje je odraz mentalnega stanja v državi. Med neprosvetljene odločitve oblasti spada tudi davek na knjigo. Slovenski film Triglavske strmine iz leta 1932 v času priprave tegale predavanja na Youtubu ni bil dostopen, nemški filmi iz istega obdobja, npr. Luisa Trenkerja ali Arnolda Francka, pa. Konservativnost in strah pred medijsko konkurenco je pri nas star: v 30. letih je »zaradi zaščite gledališča« del izkupička od prodaje vstopnic za kino šel v gledališče.

Varovanje zasebnosti

Izpostavim naj destruktivno delovanje (para)državnega Urada informacijskega pooblaščenca, ki namesto da bi pospeševal pretok informacij, kar bi lahko naivno sklepali iz njegovega imena, ovira njihov promet, sklicujoč se na atavistično interpretacijo tistega dela zakonodaje, ki ščiti človekovo zasebnost. Urad je v besedilni zbirki Nova beseda prepovedal iskanje po imenu in priimku, tako da je zbirka neuporabna, kadar želimo iz nje izvedeti kaj o Francetu Prešernu, Ivanu Cankarju, Martinu Krpanu, Petru Klepcu itd. V slovenskem primeru zakoni in organi dajejo prednost posameznikovi zasebnosti v škodo javnega dobra in ovirajo emancipiran vstop slovensko govorečih v globalno skupnost kulturno progresivnih nacij. Omejevanje infrastrukturnih podatkovnih zbirk, ki so nujne za naš strokovni in kulturni obstoj, in sesuvanje delujočih informacijskih servisov sem označil kot napad na temeljne civilizacijske pridobitve in kulturno sabotažo (Grožnja temeljnim civilizacijskim pridobitvam, Cenzura Nove besede, Cenzura Nove besede).

Urad ni popravil svoje napake, ampak je maščevalno odgovoril s pregonom zaradi nedovoljene »objave zasebnih podatkov« članov Slavističnega društva Slovenije na spletu, za katerim je slutil kritikovo, torej mojo odgovornost. Šlo je za domače naslove društvenih članov in leta 2007 (ki jih sicer najdemo tudi v telefonskem imeniku), ki so jih tedanji člani upravnega odbora postavili na strežnik, da bi si tako olajšali dostop do njih. Naslovi niso bili nikoli objavljeni, nanje ni vodilo nobeno kazalo ali drugačna povezava, bili so namenjeni izključno interni rabi. Povrhu je spletišče že dolga leta na drugem naslovu in inkriminirane datoteke so bile takoj po opozorilu izbrisane. Ugovor proti takemu ravnanju urada sem oblikoval čustveno prizadeto:

»Ne morem se sprijazniti s spoznanjem, da je tako zapravljanje časa, kot ga je pokazal uslužbenec na državnem uradu, sploh mogoče. Samo skrajno ciničen odnos do službe, ki jo opravlja, do države, ki ji pripada, in do sodržavljanov ga lahko opogumlja za taka dejanja. Ali res nima pametnejšega početja, kot da brska po spletnem smetišču, ki ne zanima nikogar več, z izjemo šaljivcev, ki z nesmiselnimi prijavami želijo uradu dopovedati, kako noro in civilizacijsko destruktivno vlogo igra, ko pismouško in ne oziraje se na zdravo pamet izpolnjuje črko nedomišljenega zakona! Ko so Musar Pirčevi šaljivci prijavili tudi Google, Facebook in podobna spletišča, ker enako brezskrbno razkrivajo osebne podatke, je bil njen odgovor, da vanje ne more poseči, ker ne spadajo v slovensko jurisdikcijo. Strašljivo! Z vsemi svojimi močmi se bom zavzel, da se ta grozljiva pravna praksa neha.«

Založbe

Več nedavnih dogodkov razkriva, da so založbe izgubile stik s časom. Po radiu predstavljajo nove kartografske knjige in veliko govorijo o izbiri kvalitetne tiskarne, nič pa o morebitni vzporedni spletni dostopnosti zemljevidov; danes je iz didaktičnih, ekonomskih, ekoloških itd. razlogov edino smiselna samo kartografija na spletu. Šola, ki uči geografije na natisnjenih zemljevidih, medtem ko jih v življenju uporabljamo na računalnikih in mobilnih napravah, je anahrona in se ji slabo piše. Razlogi za tako izbiro so lahko različni, vendar vedno nespodobni, posebej še, če gre za komercialno motivacijo.

Učitelji slovenščine so se aprila 2014 uprli oderuški ceni maturitetnega berila, ki ga je pripravila "nacionalna založba" Mladinska knjiga, še preden je prišlo do spremembe lastništva. Žalostno je, da pisatelji zahtevajo državno podporo založbi, ki je bila že pod starim lastništvom izrazito komercialno usmerjena. Sveže je podjetno televizijsko trženje nove knjižne izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika iste založbe, ki izide oktobra 2014 pri isti založbi. Če bo dostop do spletne verzije slovarja pogojen z nakupom tiskane knjige, kot napoveduje reklama, bo to razumljeno kot oviranje prostega dostopa do rezultatov raziskav, financiranih iz proračuna, in bo v nasprotju s preživitvenimi interesi slovenščine.

Založbe se v strahu za eksistenco ali v prizadevanju za čim boljši zaslužek krčevito oklepajo preživetih poslovnih modelov, oblikovanih za prodajo tiskanih knjig. V elektronske izdaje in preizkušanje alternativnih poti gredo redke, pred očmi jim je samo profit, tega pa z neinventivnostjo na spletu ni mogoče doseči. Indikativno je nihovo izogibanje e-izdajam, zlasti lukrativne učbenike želijo imeti še kar na papirju. Založbe se obirajo pri opremi svojih izdaj z licenco creative commons, njihovi uredniki se spuščajo v polemike s konkurenčnimi knjižnicami, kamor uhaja večina bralcev, ki se jim zdi neumno svojo kulturno identiteto potrjevati s plačevanjem predragih knjig. Takih založb sodobna družba ne potrebuje. Vzdržujejo se lahko samo še ob subvencijah, ki jih vanje usmerjajo tisti vedno redkejši izdajatelji in avtorji, ki živijo v iluziji, da bo založba s svojim »ugledom« pomagala knjigam na njihovi poti med bralce. Na propad založb, ki se niso pripravljene prilagajati spremenjenemu formatu knjig v kulturi, ne bi smeli gledati tragično, saj šele njihov propad pripravlja tla za civilizacijsko produktivnejšo produkcijo in distribucijo kulturnih dobrin.

Lenoba

Ljudje imamo radi udobje in k lagodnemu življenju nam pomaga obnašanje po starih preizkušenih vzorcih. Na dolgi rok pa je tako lenobno, neradovedno, varno sledenje poznanim scenarijem škodljivo. Inertno obnašanje prihaja do izraza v različnih družbenih segmentih:

• v izobraževalnem sistemu nanj kaže uporaba zaprtih spletnih učilnic namesto odprte Wikiverze, prepoved uporabe prostodostopnih virov, kakršna je Wikipedija, sploh pa preferiranje tiskane knjige pred spletom
• novinarji se boje neplačljivih odprtih informacij iz strahu za svojo eksistenco, ker alternativni in eksistenčno vzdržni modeli za diseminacijo njihovih profesionalnih informacij še ne delujejo
• velika ovira sta avtorski ego oz. napuh (»knjiga je le knjiga«, pomembno je izdati pri »ugledni založbi«) in
• kulturpesimistična drža ali preža na tisti usodni trenutek, ko pride račun za vse, kar se je sprva zdelo zastonj; drugo ime za kulturpesimizem je strah pred odprtosjo v sveti, strah pred globalizacijo

Globalizacijska prizadevanja niso v komercializaciji, monopolizaciji, kopičenju in profitu, ampak v lajšanju človekove eksistence. Doseči hočejo kvalitetno osnovno izobrazbo, spolno enakost, enakomernejšo raporeditev bogastva na svetu, izbrisati ekstremno revščino, lakoto in smrtnost med otroki, z iztrebljenjem bolezni izboljšati splošno zdravje, zagotoviti okoljsko trajnost ipd.

Plačljivost in/ali spletna nedostopnost informacij pomeni korak nazaj v civilizacijskem razvoju. S tovrstnim oviranjem dostopa do informacij ogrožamo svojo jezikovno in kulturno eksistenco. Kar ni prosto dostopno ni na spletu, to preprosto ne obstaja ali, če se izrazimo nekoliko previdneje, nima možnosti družbenega vplivanja in torej ni družbeno relevantno. Ob protestih proti novemu zakonu o visokem šolstvu, ki zahtevajo zastonj izobraževanje, boleče in zaskrbljujoče bode v oči, da jih ne spremlja zahteva po prostem dostopu do informacij, kar šele dela študij zastonj; namesto tega se izpostavlja zahteva po udobnem študentskem statusu.

Kako premagati ovire na poti do prostodostopnega znanja? Prizadevati si je treba za omejitev avtorske licence copyright v korist licenc creative commons, za omejitev zaščite zasebnosti v korist javnega interesa, avtorji in izdajatelji naj se izogibajo komercialnim založbam (država naj subvencije raje usmeri v podporo digitalnih vsebin); knjige potrebujejo urednike, ne pa založnikov, saj v digitalnem svetu ni kaj zalagati. In potrebna je promocija prostega dostopa do informacij v šoli in v javnosti (za več glej poglavje o prostem dostopu v Novi pisariji).