Orel in korenine
Roman Orel in korenine (1952) je zadnje delo ameriškega pisatelja slovenskega rodu, prevajalca in politika Louisa Adamiča. Gre za avtobiografsko pripoved o emigraciji in življenju v ZDA med obema svetovnima vojnama.
| Orel in korenine | |
|---|---|
| Avtor | Louis Adamič |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Mladinska knjiga |
| Datum izida | 1952 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | avtobiografski roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 159 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 4054784 |
Vsebina
urediPo končani vaški šoli v Blatu se je vpisal na gimnazijo v Ljubljani. S sošolcem Jankom Radino sta se priključila tajnemu dijaškemu političnemu klubu. Načrtovala sta odhod v Ameriko, a Janko v enemu izmed bojev balkanske vojne umre, Louis pa je bil aretiran.
Leta 1913 je na željo staršev odšel v jezuitsko šolo, v kateri pa ni zdržal dolgo in se je s petnajstimi leti sam odpravil v Ameriko.
Kot ameriški vojak na zahodni fronti se je spoprijateljil s Petrom Galetom, Američana s slovenskimi koreninami. Čez devet let se ponovno srečata v Kaliforniji, kjer mu Peter preda vse brošure, knjige, časnikarske posnetke o Haymarketski bombi, ki je zanimala Louisa.
Adamič dojema Ameriko kot deželo presenečenj, noro, fantastično deželo z nebotičniki, transkontinentalno železnico in cestami. Begala ga je, a vseeno razsvetljevala in mu dajala različna pojasnila.
Obdobje, preživeto v San Pedru, je bilo pod močnim vplivom hrvaške izseljenske skupnosti, tam je spoznal in zaposlil hrvaško priseljenko Nežko Tanasić. Globoko se mu je vtisnila v spomin, ne toliko kot osebnost, marveč kot simbol in prikaz življenja vseh balkanskih priseljenk v Ameriki.
Ob prvi vrnitvi z ženo Stello v rodni kraj Kranjsko opredeli kot ozemlje, ne dosti večje od velikega ranča na Zahodu ali narodnega parka v Ameriki. Očarala ga je naravna lepota dežele in preprostost ljudi. Pisatelj pripoveduje o hrepenenju po amerikanizaciji priimka, tako je iz Adamiča nastal Adamic.
Med drugo svetovno vojno je podpiral narodnoosvobodilni boj in Jugoslavijo. Leta 1942 si je prizadeval ustanoviti komisijo z angleškimi, ameriškimi in ruskimi častniki, da bi šli v Jugoslavijo in prevzeli vodenje odpora. Želel je objaviti informacije o NOB, a sta ga dva urednika revij zavrnila. Državljansko vojno v Jugoslaviji naslovi kot manifestacijo težav med Anglijo in Ameriko na eni strani in Sovjetsko zvezo na drugi. Istega leta je bil z ženo Stello povabljen na večerjo v Belo hišo, kjer se je sestal z Rooseveltom, Churchillom in ostalimi gosti. Roosevelta opisuje kot zelo pomembnega človeka, političnega genija in veliko osebnost. Izpostavi čedalje večjo podleganje Roosevelta na Churchillov vpliv.
Spet obišče domovino, kjer se je dosti spremenilo. Njegov brat Ante je storil samomor, v njihovi hiši je zdaj šola, umirajoči stric Miha mu je zameril. Krivil ga je propagande v Ameriki in poznanstva s Rooseveltom. Louis se je spraševal o vlogi Tita. Orel je zanj predstavljal Tita, korenine pa sovjetsko in zahodno ureditev sveta.
Kritike
uredi"Malokdo povezuje to delo tudi z drugimi pomembnimi temami, kot je n. pr. prikaz ameriškega javnega in privatnega življenja v času brezkompromisnega pregona ameriške levice, v času ko je izbruhnila korejska vojna in ko je hladna vojna med sovjetsko zvezo in ZDA dosegla enega svojih vrhuncev. Prav tako malo posameznikov ve, da se izvirno besedilo knjige Orel in korenine temeljito ukvarja tudi z vprašanjem socioloških in etičnih posledic skoraj nedoumljivih razlik med povprečnih življenjskim standardom v razvitem in nerazvitem svetu ter z vprašanjem miru in sodelovanja med državami." (Žitnik, 1995:13)
"Osnovna tema knjige Orel in korenine, kot je bila naposled zasnovana v rokopisu, je torej "definicija" sodobne Amerike. Na eni strani precej prepotenciran prikaz mednarodnega pomena Tita in jugoslovanske politične osamosvojitve na drugi strani." (Žitnik, 1995:217)
"Na eni strani so ameriški kritiki knjigi očitali, da gre za čisto titoistično in jugoslovansko propagando. Na drugi strani pa so recenzenti Adamiču priznavali izjemen občutek za prepričljiv človeški portret Tita in njegovih sodelavcev ter preprostih ljudi, ki jih je pisatelj srečeval med svojim obiskom rojstne dežele." (Žitnik Serafin, Pisatelj med dvema domovinama: Louis Adamič in vprašanja nacionalne, etnične in kulturne identitete)
"Delo Orel in korenine pač upravičeno imenujemo roman, ne pa morda dosleden potopis, ki se prepleta z zgodovinskimi poročili." (Žitnik Serafin, 1990:259)
"»Ukrepi«, ki jih je Adamič predlagal jugoslovanskemu vodstvu, so bili gospodarska naslonitev na ZDA in večja odprtost med deželama v izmenjavi informacij in obveščanju javnosti." (Žitnik Serafin 1990: 254)