Omejevanje dostopa do avtorskih del

Prizadevanja založniških hiš ali dedičev po podaljšanju veljave avtorskih pravic preko meje 70 let po avtorjevi smrti (to odbobje je že zdaj predolgo in bi se moralo vrniti nazaj na 50 let ali manj) je zgolj v službi njihovega pohlepa, v ničemer ne spodbuja intelektualne produkcije, kar je prvi cilj avtorske zakonodaje, ampak je kulturno destruktivno. S prstom je treba pokazati na časopisno hišo Delo, ki si lasti pravice nad časopisoma Slovenski poročevalec in Ljudska pravica iz časov okrog druge svetovne vojne in ju ne da v prosti dostop na splet, medtem ko so drugi časopisi iz tistega časa, tudi domobranski, prosto dostopni. Lastniki izvirnikov umetniških del, ki so že v javni lasti, skušajo zaslužiti s prodajo njihovih fotografskih posnetkov oz. preslikav. V Digitalni knjižnici Slovenije je zato npr. omejen dostop do karikature Hinka Smrekarja (ustreljen 1942) Slovenski literati iz leta 1913. Upam, da so se vsaj javne inštitucije (muzeji, knjižnice in arhivi) zavedli svojega poslanstva, da odpirajo dostop do kulturne dediščine, ne pa da jo tržijo. Nujna je modifikacija domače avtorske zakonodaje, ki naj omeji kulturno sabotažo te vrste. Butalsko je, če intelektualne izdelke obravnavamo po pravni logiki, ki zadeva potrošno blago: čevlji se z nošo res obrabijo in obuje jih lahko samo eden, sliko na spletu pa lahko hkrati gledajo tisoči in je ne bo zaradi tega nič manj.

Izjava M. Hladnika za članek Maje Šučur Avtorske pravice naj bi januarja potekle Dnevniku Ane Frank in Hitlerjevemu Mojemu boju: novo leto, star pohlep. Dnevnik 30. nov. 2015.