Ob dobravskem krajevnem prazniku 7. 12. 2014
Danes se spominjamo tistih žalostnih dni, ko je Dobrava zajokala. Po nemški zasedbi naše dežele, so se tudi za Dobravo in prebivalce Dobrave hudi časi. Najprej so nam ukinili šolo in izgnali učiteljici. Kmalu za tem so izgnali tudi župnika. Začele so se aretacije in streljanje talcev. 11. oktobra so Nemci aretirali 3 družine, ki so imele svojce v partizanih in vsaka družina od teh treh je izgubila po enega člana. Bili so ustreljeni kot talci. Prišel je 1. december. Tega dne so partizani usmrtili 3 domačine. Na to so se Nemci odzvali s krutim maščevanjem in sicer tako, da so 4. decembra v Begunjah – v Dragi ustrelili 28 talcev. 5. decembra je okupator izgnal 42 družin iz Dobrave in Mišač in jih zaprl v Šentvidski zapor. V Šentvidu smo bili nastanjeni v treh veliki sobah. V sobah je bila voda za umivanje, iz sobe smo lahko šli na stranišče, ki je bilo na hodniku; bili smo v drugem nadstropju – na vrhu stopnišča je stal oborožen stražar. Spali smo na slami, poravnani eden poleg drugega – kot metrska polena. V Šentvid so pripeljali tudi ljudi, ki so jih ujeli po dražgoški bitki, pa iz Begunj in iz drugih krajev.
Nekaj dobravskih družin so iz Šentvida izpustili domov, ostale pa preko Rajhenburga (sedanja Brestanica) in Goričan v Nemčijo. V Rajhenburgu smo ostali tri dni. Nastanjeni smo bili v barakah- podobne »štalam«. Po sredi je bil hodnik, na obeh straneh je bila slama za ležanje. Le-to so vsako jutro škropili z vodo, da se ni drobila. Tam so nas tudi popisali, nam dali ovalne kovinske ploščice z vtisnjeno številko. Naša družina je imela številko 12988. Vsi člani družine smo prejeli tablico s to številko.
S tem »dokumentom« smo odšli s transportom v Nemčijo. Pot je bila zelo utrudljiva. Najhujše je bilo to, da smo zapustili domače okolje, ter negotovost ob tem , kam nas bodo odpeljali. Drugi dan smo prispeli v mesto Straubing na Bavarskem. Šli so peš v taborišče, ki je bilo v samostanu Karmelitenkloster. Ob prihodu so nas takoj razdružili, in sicer na moške in fante stre nad 15 let na eno stran, na drugo pa ženske in otroke.
Nas, moške, so drugi dan odpeljali v 6 km oddaljeno delovno taborišče Wallmile. Od tam smo vsak dan hodili 2 km daleč, pod stražo, delati na gradbišče t. i. Baustelle, kjer smo morali kopati melioracijske jarke. Na tem gradbišču so delali tudi ruski ujetniki. Delo je bilo težko, posebno še pozimi. Imeli smo zelo slabo hrano in pomanjkljivo obleko. Obleko smo dobivali od Rdečega križa, le –ta pa od taboriščnikov, ki so jih slekli, preden so odšli v plinske celice. Eden je dobil listek v suknjiču, na katerem je pisalo: »Kdor bo ta suknjič nosil, naj ga hudič vzame, kakor nas Jude«.
Tako smo preživljali vojne čase. Bolj ko se je bližal konec vojne, več je bilo zračnih napadov. Bili smo v stalni nevarnosti. Bombardiranja so bila zelo pogosta. Najsilovitejše je bilo 18. 4. 1945 – 10 dni preden so v to mesto vkorakali Amerikanci. Po tem so tudi oni prevzeli skrbništvo za nas. Zaradi porušene infrastrukture (porušeni mostovi, železniških naprav, pokvarjenih lokomotiv,…) se nismo mogli takoj vrniti. V bližini našega mesta je bilo tudi letališče, ki je bilo v času vojne zelo poškodovano. Hodili smo tja pomagat odstranjevati ruševine. Ameriški vojaki so nas zjutraj prišli iskat s kamioni. Ko smo prišli tja, smo dobili zajtrk, opoldne kosilo, pred odhodom pa večerjo. Jedli smo isto hrano kot ameriški vojaki – kar je bilo za nas tisti čas pravo razkošje.
Za vrnitev domov smo se zbrali v zbirnem centru Degendorf, od koder so pošiljali transporte na vse strani. Vozili smo se v živinski vagonih, ampak tokrat srečni, da gremo domov. Prispeli smo v Lesce, od koder smo šli peš v Radovljico. V Radovljici smo morali ostati še dva dni, saj so nas temeljito pregledali in popisali. Šele po tem so nas spustili na naše domove.
Veseli smo bili, ker smo bili doma, čeprav takratna oblast ni bila pretirano naklonjena izgnancem, kar se je najbolj videlo v času dahavskih procesov.
Težko je govoriti sedaj, po toliko letih o tem, ker je bilo to, žal, toliko let zamolčano. Vendar sedanji čas to dopušča, da lahko tudi mlajši rodovi zvejo o naši tragediji, ki smo jo doživljali med vojno.
Zapisala hčerka Mirka Špendova Marija Purgar