Novejša slovenska ljubezenska poezija in njen evropski kontekst.

O avtorici

Darja Pavlič se je rodila leta 1968. Leta 1991 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture, leta 1996 magistrirala iz literarne znanosti in leta 2003 doktorirala iz literarnih ved. Istega leta je postala docentka za primerjalno književnost. Njeno osrednje raziskovalno področje zajema evropsko in slovensko poezijo, literarno retoriko ter novejša literarna obdobja, predvsem romantiko, simbolizem in modernizem.

Je glavna in odgovorna urednica revije Primerjalna književnost, sodeluje pa tudi v raziskovalni skupini Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in metodološke raziskave. Na Filozofski fakulteti univerze v Mariboru pa poučuje svetovno književnosti in Literarno teorijo.

Povzetek članka

Avtorica v članku predstavi tematiko ljubezni pri evropski literaturi in njen vpliv na slovenska pesnika Borsa A. Novaka in Milana Jesiha ter odslikave mita o Tristanu in Izoldi v poeziji nasploh in vpliv tega mita na pojmovanje ljubezni.

Ključni pojmi

- slovenska ljubezenska poezija

- evropska literarna tradicija

- mit o Tristanu in Izoldi

- Milan Jesih

- Boris A. Novak

Analiza članka

Na začetku članka avtorica skuša opredeliti, kaj ljubezenska poezija pravzaprav je. Prvi zanki sta, da meja med čustvi in čutnostjo ni ostra, in definicija ljubezni, ki se omeji na duševno področje, s tem ne pove ničesar o naravi tega čustva.

Književnost je tista, ki nam omogoča govoriti o ljubezni, to tezo zagovarja tudi Denis de Rougemont, ki pravi, da se je to poslanstvo začelo s trubadurji, in tako se je o ljubezni govorilo, širilo in učilo. Rougemont je postavil tudi nekoliko sporno tezo, in sicer da je strastna ljubezen specifičen izum evropske kulture, kot da jo je lahko doživljala samo elita, kasneje pa je ta čustva prevzemala še množica. Strastno ljubezen povezuje z religijo, kajti v ozadju naj bi bila žeja po enosti, zlitju z bogom, to pomeni zavrnitev zemeljskega življenja, to pa naj bi pomenilo željo po telesni smrti, hkrati pa je povezana še z nekaterimi vzhodnimi religijami. Taka ljubezen se je pojavila na začetku 12. stoletja in naj bi pomenila »vnovično rojstvo erosa«. Tudi v antiki so že poznali (strastno) ljubezen, vendar je bila deležna posmeha, vrednotena je bila kot duševna bolezen. Zato so verjetno Visoko pesem iz Biblije razlagali kot ljubezen med Cerkvijo in Bogom, tak vrhunec v literaturi bi bilo pač škoda označiti za bolnega. Trubadurji so to miselnost spremenili in ljubezen prikazali v pozitivni luči, šele z njimi je postala ljubezen, čustvo, po katerem hrepeni sleherni človek.

Strastna ljubezen se od ljubezni drugih kultur loči v tem, da namerno postavlja ovire, katere vzdržujejo željo po ljubljeni osebi. Rougemontove ugotovitve o pomenu mita o Tristanu in Izoldi se skladajo s spoznanji analitičnih psihologov o t. i. romantični ljubezni. Eden takih psihologov je Robert A. Johnson. Oba sta prišla do sklepa, da Tristan in Izolda pravzaprav ne ljubita drugega, vendar ne v stvarnosti, ljubita se ampak njuna ljubezen izhaja iz sebe ne iz drugega. Nasprotje taki ljubezni je krščanska oz. človeška ljubezen, v kateri se ljubi človeka, takšnega kakršen je. Rougemont in Johnson se strinjata še v eni stvari, in sicer da vzhodne kulture (Indija, Japonska) ljubezenske zveze ne gradijo na romantični ljubezni ampak na človeški, to pa je mogoče, ker vere ne mešajo s področjem človeških odnosov.

Analitični psihologi pa definirajo še eno ljubezen: to je izpolnjena romantična ljubezen. Vendar v evropski književnosti o taki ljubezni ne moremo govoriti. V evropski književnosti srečna ljubezen ne obstaja, so pa evropski pesniki odkrili "vzajemno nesrečno ljubezen", ki pa temelji na mitu o Tristanu in Izoldi. Od 12. stoletja dalje je mit doživel še vrsto aktualizacij in izgubil prvotno podobo in s tem propadal, zadnja faza tega propada pa naj bi bili sentimentalni romani in filmi, v katerih padejo vse ovire, vse le za srečen konec. Kot pri Krstu pri Savici naj bi bila Bogomilina želja po združitvi z bogom zgolj nezavedna, želja po enosti pa se praviloma poteši s poroko, ne pa nesrečno smrtjo dveh ljubimcev. Literatura, filmi in glasba, ki ljubezen obravnavajo na ta način, so po avtoričinem mnenju označeni kot popularni ali trivialni, za visoko umetnost pa veljajo tista dela, ki govorijo o neuresničljivem hrepenenju. Zato pa imamo verjetno pri Krstu pri Savici odprt konec, čeprav se ve, da je Črtomir odšel za duhovnika v Akvilejo, vendar bi bilo kar sporno označiti ta vrhunec slovenske poezije za trivialnega, glede na to, da ta pesnitev nosi nekaj več kot le ljubezensko sporočilo.

V drugem delu članka avtorica primerja slovensko ljubezensko poezijo dveh sodobnih pesnikov, Milana Jesiha in Borisa A. Novaka, in povezavo njunega ustvarjanja z evropsko poezijo, predvsem z mitom o Tristanu in Izoldi.

Na začetku avtorica na kratko predstavi sestavo treh Jesihovih pesniških zbirk: Soneti (1989), Soneti drugi (1993) in Jambi (2009). V Sonetih je Jesih začel uporabljati jambski ritem, medtem ko v Jambih sonetov skoraj ni. Se pa Jesih vseskozi drži forme: štiri kitice s štirimi verzi. V obeh zbirkah je lirski subjekt zelo nedejaven, vendar mu življenje vseeno prinese marsikaj. Mislim, da je bistvo odnos lirskega subjekta do sveta v njegovem razpoloženju. V Sonetih se ukvarja z vprašanji kot so: problem časa, njegova paradoksna raztegljivost in neulovljivost ter lastna minljivost.

Lirski subjekt je v mladosti imel dekle, s katero se je kasneje razšel, in ta nesrečna ljubezen ostane v njem vse življenje. Če primerjamo to zgodbo z mitom o Tristanu in Izoldi, si po svoji zgradbi nista enaki, saj ne gre za nesrečno ljubezen, ampak za nesrečnega zaljubljenca, ki mu dekle ne vrača ljubezen. Tak vzorec poznamo že iz Petrarkovih sonetov, v slovensko poezijo pa ga je posnel France Prešeren. V nadaljevanju avtorica primerja odnos treh zaljubljencev (Petrarkovega, Prešernovega in Jesihovega) do ljubljene osebe. Razlika je v tem, da Jesih svojo prvo srečanje z ljubljeno osebo ne postavlja v ospredje, medtem ko je za Prešerna in Petrarka prvo srečanje usodno. Avtorica se osredotoči še na t. i. konceptualne metafore o ognju. H. Weinrich je prišel do ugotovitve, da je povezava med ognjem in ljubeznijo ena najbolj razširjenih metafor v zahodni kulturi. Značilna je tudi za antične pesnike, tej tradiciji pa sta sledila Prešeren in Petrarka. Jesih nikoli ne uporabi te metafore, zanj je značilna metafora bolezni. Po mojem mnenju metafora ognja predstavlja neko aktivno zdravo ljubezen, ki še raste in ima upanje. Bolezen pa je temu nasprotna, umira in je mogoče njegova ljubezen že prerasla »stanje ognja«.

Razlike so vidne tudi v drugačnem razumevanju ljubezni. Jesihovih lirski subjekt ima stih z ljubljeno osebo, živita vsakdanje zakonsko življenje. Prešeren in Petrarka pa ne razmišljata o skupnem življenju, hrepenita le po naklonjenosti ljubljene osebe, želita si njenega pogleda. In takšna ljubezen je bližje vzorcu o Tristanu in Izoldi. Jesih pa je v svojih poezijah lepo združil ljubezenski sonet z trivialno književnostjo in se s tem uveljavil kot postmodernistični pesnik.

Pri poeziji Borisa A. Novaka je občutiti vpliv njegovega poznavanja trubadurske lirike, saj jo je tudi prevajal. V njegovi pesniški zbirki Alba (1999) gre bolj za občutek boleče ločenosti med dvema zaljubljencema. Avtorica kot razlog za to navaja geografska oddaljenost, na poti do skupnega življenja jih ogrožajo tudi obrekljivci, zato so srečni trenutki, ko sta ljubimca skupaj redki. Lirski subjekt v poezijah opeva svojo ljubezen. Vsakič ko se vidita uživata v telesni ljubezni, a v njima je vedno prisotna misel, da se bosta morala ob zori ločiti. Zbirka Žarenje je po tmatiki nadaljevanje Albe. Kljub temu da se ljubimca močno ljubita, se usoda se še vedno igra z njima. Hkrati uživata in trpita v (strastni) ljubezni in upata, da bosta nekoč lahko zaživela skupaj, kar je isti koncept, ki se pojavi tudi v mitu o Tristanu in Izoldi.

Zaključek

Avtorica v članku lepo opiše in primerja ljubezensko poezijo Milana Jesiha in Borisa A. Novaka. Ko njuno ustvarjanje poveže z mitom o Tristanu in Izoldi pride do zaključka, da je Novak v vseh pogledih ostal zvest staremu modelu strastne ljubezni, medtem ko jo je Jesih povzdignil na višjo raven.

Vir

Darja Pavlič: Novejša slovenska ljubezenska poezija in njen evropski kontekst. SR LIV/(2006). 727—734.

Literatura

Paul Veyne: Rimska erotična elegija. Ljubezen, poezija in zahod. Ljubljana: Škuc in Filozofska fakulteta, 1992.