Njena ustca in svet

Njena ustca in svet je kratka pripoved Frana Milčinskega, objavljena v III. letniku (januar,1925) revije Ženski svet, ki jo je med leti 1923-41 izdajalo Žensko dobrodelno druženje v Trstu.

Življenje in delo avtorja

Fran Milčinski

Gradivo

Njena ustca in svet

Analiza

Motivi so usta-gobček, otrokova »moč« nad starši, požrešnost, ...
Besedišče: Najdemo primere starinskih izrazov, kroatizmov (npr. novine), jezik je preprost, lahko razumljiv; v naslovu 'Njena ustca in svet' je prisoten izpust črke v besedi 'ustca' (usteca), velikokrat so uporabljene pomanjševalnice (usteca, prstki, dekletce ...), kar ima funkcijo prikaza starosti dojenčka in njegove majhnosti. Pojavi se primera(komparacija) - so ji usta kot izvrševalni organ - celotna pripoved se že od naslova do konca osredotoča na pomen ust dojenčka, kar lahko razložimo s Freudovo teorijo o analni fazi: »Libido se usmerja na področje ust. Dojenčku prinašajo zadovoljstvo oralni dražljaji: sesanje, hranjenje, požiranje, grizenje. Značilna je simbioza med materjo in otrokom: tesna medsebojna povezanost in odvisnost. Otrok deluje po načelu ugodja, zahteva takojšnjo zadovoljitev potreb (idr).«
S ponavljanjem (ura dela tek tek tek), se približa otrokovem dojemanju sveta. Vzklik: Nak! prikazuje čustveno funkcijo.
Stilna podoba sintakse (po Kosu): prevladujejo priredja, predvsem vezalno (in), stopnjevalno (niti - niti, ne - ne) in protivno (a, pa); skladnja v pripovedi ima čustveno funkcijo, pripovedovalec s tako gradnjo stavkov poudarja humor, ko druži nasprotne si elemente, jih zanika in celo stopnjuje, s čimer še bolj konkretno nakazuje na pomembnost, zanimivost in šaljivost faze, v kateri je opisana deklica. Avtorjev slog je živahen (kakor je žvahna delkica), dramatičen, opazno je pretiravanje in humor. Pretiravanje z namenom narediti pripoved bolj dramatično, šaljivo, je lepo vidno v primerih:
-(Dete)Prav nič ni hvaležno onim, ki mu pokorno služijo, ...
-Naše dekletce se je posluževalo te pravice dosledno, neizprosno, skoro bi dejal, da nasilno in s terorjem.
-Starši so sužnji svoje dece, in nele da so, še sladko se jim zdi suženjstvo, in čim drobnejša je ona kričava stvar v povojcih, bolj hite, da ji strežejo.
Pa vendar ima pretiravanje tudi drugo funkcijo – poudariti značilnosti majhnega otroka in jih posmehljivo primerjati z odraslimi ljudmi. To avtor, sicer precej zakrito, nakaže v odstavku:
»Mislim, ta uvod je dosti dolg za uvod in še precej dober, ker ima nekoliko širših vidikov; z njih se lahko posname, da ne gre za plehko in plitvo pravljico ali detektivsko povest, temveč da je snov kolikor toliko resna in tehtna.«
Povedi, ki nakazujejo primerjavo z družbo in kritiko le-te:
-... so ji usta središče ne le njenega telesnega ustroja, nego vsega sveta, in bi vse okrog sebe použila, kar bi dosegla.
-Pa maha dekletce, da si jih spravi raz oči in v ugodnejšo lego, s tako vnemo maha, da se vsa upeha; potem hiti uživati sladke sadove svojega napora in si v usta tlači novine brez ozira na okolnost, od katere so stranke.
-Toda misli ta hip, v četrtem mesecu svoje starosti, da se da vživati vsaka stvar in tudi zvok samo z usti, in da drugega vžitka sploh ni, nego skozi usta in grlo. So ljudje, kateri se vse žive dni ne vzpno na višje stališče...
Svojo hčerko avtor na primerja z živalmi (Kolikor se torej tiče sesalca — če se ji pokaže, že trepeta od koprnenja in nanj preži z rokicami in z odprtim gobčkom in poleg sesalca pritiska v ustca še roko, ki ji ga je prinesla. Sesalce je dobro, roka je dobra — kako dobro mora šele biti oboje vkupe!), ki ne morejo upravljati s svojimi nagoni po hrani. Seveda je nenasiten »gobček« pri štirimesečnem otroku opravičljiv, vendar nekje iz ozadja prodira primerjava z odraslimi ljudmi, ki nimajo nikoli ničesar zadosti in se prepuščajo želiji po »imeti čimveč«, brez oziranja na okolico.
V nekaterih delih pripovedi avtor govori tudi o sebi v razmerju do hčerke:
-Atek je hudomušen in ji vrže novine razgrnjene preko glave in života.
-Hudomušni atek sem jaz; ne vem, ali je to povedano dovolj jasno za vsakogar.
Svoj odnos pa predstavi tudi z različnim poimenovanjem otroka:
-naša mala Breda
-naše dekletce
-kričeča stvar v povojcih
-kričela
-mala
-mali spak
Osrednji lik zgodbe je torej Breda Milčinski, avtorjeva štirimesečna hči, prvorojenka.
Ta pripoved sodi v tip prvoosebne pripovedi, saj piše o svojem izkustvu, doživljanju (J.Kos - Literarna teorija). Pripovedovalec je avtor sam, pripoveduje pa o svojih opažanjih o dojemanju sveta štirimesečne prvorojenke. Po moderni, Gennetovi in Todorovi teoriji fokalizacije pa govorimo o notranji fokalizaciji pripovedovalca, ki je fiksna, saj je edini pripovedovalec avtor sam. Notranja fokalizacija Milčinskemu služi tudi kot sredstvo, s katerim najučinkoviteje izrazi svoj odnos do novorojenke. S subjektivnostjo pripovedovalca mu uspe vspostaviti najustreznejšo formo pripovedovanja, saj s pomočjo notranje fokalizacije lahko izrazi pristen, osebni pogled na dogodek in daje zgodbi domačnost, milino, ki jo bralec zazna v odnosu otrok-oče.

Vsebina

Delo govori o pripovedovalčevi štirimesečni hčerki Bredi, ki je s svojim prihodom na svet po "nenapisanih zakonih" obrnila hišo na glavo in si vzela pravico do nekakšnega vladanja. Pokorna ji je mama, ki vstaja sredi noči, da jo nahrani, oče, ki se igra z njo, celotna družina skrbi, da se ji ne bi kaj zgodilo in celo sosedje, ki morajo poslušati njen jok in kričanje. Opisuje, kako dete z usti raziskuje in dojema svet okoli sebe; tako bi rada okusila celo zvok svoje ropotuljice. Nekje v ozadju je čutiti primerjavo nenasitnih ust dojenčka z ljudmi, ki se brezbrižno in nasilno grebejo za premoženje, slavo, status.

Sklep

V Ženski reviji je pripoved našla svoje mesto zaradi teme o otroku, njegovem dojemanju in odnosu z očetom. Ženskam, ki naj bi bile že po naravi bolj čuteče, je tema znana, domača. V besedilu lahko prepoznajo svoje otroke, prebudi se njihov materinski čut in občutek za lepo. Ravno v primeru iz njihovega vsakdanjega življenja pa se skriva višji namen – kritika družbe, ki razkriva nov pogled na svet in tako na nek način izobražuje ženske.