Nekam pozno solsticijsko voščilo

Dragi prijatelji [...] Ob menjavi koledarja si običajno voščimo srečo in zdravje. Letos je sreča stopila v drugi plan, kot da bi šlo za nekaj pretirano utopičnega, zasenčila jo je skrb za zdravje, zožena na željo, da ne bi zboleli za covidom, čeprav večina obolelih z njim nima večjih težav kot z vsakoletno gripo. Hudo smo omejili svoja socialna pričakovanja, o svobodi kot temeljni človeški vrednoti govori le še malokdo, v prizadevanju za malo daljše življenje smo pripravljeni tudi na genska zdravila, kar se je večini še včeraj zdelo popolnoma nesprejemljivo. Meni se prizadevanje za tako izboljšanje človeka zdi načeloma čisto v redu, saj še zdaleč nismo popolni, zelo narobe pa je, ker se dogaja brez ustrezne refleksije in družbenega konsenza in ker ga promovirajo in celo vsiljujejo manipulatorski politiki, ki jim ne zaupam.

Človeštvo je doslej uspešno premagovalo bolezni in bo gotovo premagalo tudi tole, po zaslugi znanosti seveda. Epidemij pravzaprav ni premagovalo, ker so po letu dveh preminile same od sebe, potem ko so pobrale svoj davek (glej seznam epidemij). Bolj vprašljiva je naša sposobnost reševanja družbenih napetosti, ki jih, namesto da bi se jih lotili z znanstvenimi orodji, prepuščamo religiji, ljudskemu fatalizmu in politiki. Skrajno sumljive akterje pooblaščamo za urejanje svoje prihodnosti. V tem po pesnikovih besedah »dolgem in strašnem letu« so se odločili ukiniti kulturno slovenstvo in ga nadomestiti z njegovo folklorno varianto: dediščino Prešerna, Gregorčiča, Cankarja zamenjati s kulturo mlajev, irharic in frajtonerice, liberalnodemokratske vrednote prepisati z mahničevsko katoliško izključevalnostjo, mestno kulturo zamenjati z vaško kulturo in narod zamenjati z ljudstvom. Ker sem popolnoma nereligiozen Slovenec, mi je tako reducirano dojemanje skupnosti tuje in nesprejemljivo.

Strašljivo je, kako odkrito se cerkev postavlja na stran zločincev v drugi svetovni vojni: odstrani spominsko ploščo duhovnikom, ki so umrli v nacističnih taboriščih, oporeka postavitvi obeležja duhovniku partizanu, slavi pa duhovnike, ki so sodelovali z okupatorjem. Osrednje nacionalne kulturne inštitucije preplašeno sodelujejo pri zgodovinskem revizionizmu. V NUK-u so konec leta ob praznovanju plebiscita odprli virtualno razstavo slovenske osamosvojitvene misli, ki obiskovalcu sporoča, da se mora za osamosvojitev zahvaliti, človek ne more verjeti, skrajno desnemu teologu Lambertu Ehrlichu (njegova milica je kolaborirala z okupatorjem in mu ovajala levo usmerjene sošolce, zato ga je OF leta 1942 likvidirala) in argentinski emigraciji, tj. pobeglim domobrancem, ki so prisegli Hitlerju. Hvala lepa za tako »osamosvojitev«!

Nekoč sem nekje prebral, da ima družbena paradigma, v katero vstopamo po koncu industrijske družbe in očitno tudi po koncu informacijske družbe oz. družbe znanja, ime družba celostnega zdravja, ki v središče našega pehanja postavlja okolje, zdravje in človekove pravice. Držim pesti, da bi te civilizacijske postulate razumeli v prvi vrsti kot trajno skrb za druge življenjske oblike, za fizično in mentalno zdravje sočloveka in za deprivilegirane pripadnike vrste, ne pa kot zavzemanje za moje pravice, za moje zdravje in za moj dom ter vrtiček. V tem smislu želim vsem srečno in zdravo novo leto, miran