Nastajanje slovenske kriminalke

Kriminalka ima dve identiteti. Eno določajo bralci, drugo pa literarna zgodovina. Pri bralcih je v zavesti in v čislih že zelo dolgo, v literarni zgodovini pa niti ne. Za bralce je objekt bralnega užitka, za literarno vedo pa je problem; literarni zgodovinarji skušajo razumeti, kako je narejena in zakaj je priljubljena. Oblikovanje bralske zavesti o kriminalki lahko spremljamo na dLibu, njeno vstopanje v literarno vedo pa preverimo v Cobissu.

Nastajanje slovenske kriminalke
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Nastajanje slovenske kriminalke, prosojnice
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Prispevek za okroglo mizo V labirintu žanrskih branj, Slovanska knjižnica 7. aprila 2024
Klasifikacija

Kriminalka je med najbolj trdoživimi in najpopularnejšimi slovenskimi pripovednimi žanri, čeprav jo je od samega začetka spremljala stigma moralne in nacionalne škodljivosti. Oblikovala se je s prevodi tujih del, sprva redka izvirna dela pa so nastajala po tujih zgledih. Svoje ime in žanrsko identiteto je oblikovala postopoma, zadnja desetletja tudi s pomočjo domačega literarnozgodovinskega razpravljanja in enciklopedičnega povzemanja. Z rastjo domače produkcije in z udeležbo priznanih pisateljev se je popravil tudi njen ugled.

Iz enciklopedičnih povzetkov se zdi zgodovina kriminalke pregledna, uveljavljeno je, da so njene korenine pri Edgarju Allanu Poeju leta 1841, slovenske pa pri Jakobu Alešovcu 1874. Od blizu pa njen vznik ni tako zelo jasen. Prvi Poejev primerek kriminalnega žanra, to je The Murders in the Rue Morgue (Umor v ulici Morgue), je izšel brez žanrske oznake, na angleškem Wikiviru pa je uvrščen v žanr mistery stories (skrivnostne povesti). Tudi Alešovčeve pripovedi nimajo žanrske oznake, glede na naslov serije Iz sodnijskega življena pa bi jih najustrezneje žanrsko poimenovali kot sodnijske povesti. Žanrsko oznako kriminalke so ta začetna besedila dobila šele pozneje.

Navedene letnice in imena začetnikov žanra so seveda arbitrarni. Orientalcev zahodnjaki sploh ne upoštevamo, čeprav so bili v marsičem pred nami, tudi v kriminalki. V francoščini je obstajala popularna zbirka kriminalnih pripovedi že pred Poejem, to je bila zbirka Pitaval iz let 1734–1743, v nemščino so jo prevedli leta 1792, predgovor ji je napisal sam Friedrich Schiller. Kriminal je v veliki meri doma tudi v drugih žanrih (v grozljivem romanu, kmečki povesti, v feljtonskem in kolportažnem romanu, skrivnostni, roparski in pustolovski povesti), zato smo pri njih neredko v zadregi z jasnim žanrskim poimenovanjem. Tega pisanja je neobvladljivo veliko in je v soglasju z izkušnjo televizijskih in filmskih gledalcev, ki na ekranu ves čas gledamo ljudi, ki se sprehajajo s pištolo v roki; očitno ima nasilje, kot ga tematizira ta žanr, za človeka neubranljivo privlačnost; Slovenci nismo nikakršna izjema.

S še večjim časovnim zamikom je prišlo do znanstvenega, to je literarnovednega razpravljanja o kriminalki. K nam je prispelo, če upoštevamo zgolj monografije v slovenskih knjižnicah, z nemško knjigo Der Kriminalroman: Zur Theorie und Geschichte einer Gattung leta 1971 in z angleško Bloody murder: From the detective story to the crime novel: A history leta 1972; prve tuje knjige na temo kriminalk so sicer od 20. let 20. stoletja dalje. V slovenščini ima prvenstvo knjiga Od pridige do kriminalke ali O meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze leta 1975, izpod peresa Matjaža Kmecla.

Z letnicami izida od 1980 dalje je opremljena nemška literatura, ki sem jo jemal v roke za potrebe svojih literarnovednih objav, diplome, magisterija in doktorata, ki so se ukvarjali z žanri trivialne književnosti in v tem okviru s kriminalko, detektivko in policijskim romanom. Iz leta 1982 je knjiga Memento umori: Teorija detektivskega romana, za katero sta spremno besedo napisala Slavoj Žižek in Rastko Močnik, 2001 je v Slavistični reviji o kriminalki objavila razpravo Alojzija Zupan Sosič, v Obdobjih 2003 pa Peter Svetina.

Za temo kriminalke piscev ni treba posebej nagovarjati. Samo med diplomami na slovenistiki jih je 27 na temo kriminalke, veliko diplom je tudi z drugih oddelkov na FF in z drugih fakultet, začenši z diplomo na primerjalni književnosti 1978. Iz izkušnje poročam, da so študentje pred dilemo, katero temo izbrati za diplomo, opazno pogosto zahrepeneli po kriminalki, od česar sem jih odvračal, saj premlevanje prežvečenih tem res ni zabavno in je brez haska. Pri meni je prva na to temo diplomirala Jana Zemljarič Miklavčič (1966–2010) leta 1991; omenjam jo za blag spomin.

V naslovih razprav se izmenjujeta pojma kriminalke in detektivke, ki naj bi bila pozorna prvi na zločin in drugi na odkrivanje zločinca, v praksi pa sta bila največkrat sinonima in je bila odločitev za enega ali drugega stvar tujih vplivov oz. poimenovalne mode; detektivka je npr. prevladovala med obema vojnama (Belšak 2002)

Enciklopedija Slovenije (1987–2002) pozna gesla kriminalistika, kriminaliteta in kriminologija, kriminalke ali detektivke pa ne pozna (kakor tudi večine drugih žanrov ne), ker je v skladu z literarnozgodovinsko presojo niso imeli za nacionalno pomembno. Pač pa pozna geslo kriminalni roman leksikon Literatura Cankarjeve založbe (1977 sl.), ki je nastal po nemškem zgledu, vendar v prvih izdajah brez omembe slovenskih avtorjev. Detektivsko zgodbo razume v prvih izdajah kot sinonim kriminalnemu romanu, v ponatisih pa kot tip kriminalnega romana. V naših krajih si je literarna zgodovina pomagala z beograjskim Rečnikom književnih termina, ki je 1985 vseboval geslo detektivski roman, kriminalni roman pa je razumel kot sinonim detektivki.

Na Wikipediji smo dobili geslo kriminalni roman leta 2013, istega leta mu je glavno vsebino dodala slovenistična študentka Maggie90; po desetih letih geslo kliče po popravkih in dopolnilih. Na Wikiviru je v kategoriji kriminalni roman trenutno ducat besedil, glavnina pripada avtorici Sonji Koranter, ki jih je tja postavila sama. Klasiko zastopa le Jakob Alešovec, drugo je še pod avtorsko zaporo ali pa so wikipedisti pozabili označiti za kriminalko.

Kriminalka v nacionalni literarni zgodovini ni imela kakega ugleda, omenjala se je bolj v dokaz, da jo tudi Slovenci zmorejo pisati. Samo če bi hoteli. Ampak je nočejo, ker imajo drugega, pomembnejšega literarnega dela preveč. Naštevali so jo v okviru šunda, zabavne literature, trivialne literature, žanrske, popularne, potrošne, lahke, formulaične književnosti ipd.; vsi ti izrazi so slabšalno zaznamovani. Distancirano stališče literarne zgodovine do kriminalke zrcali skoraj brez izjeme žurnalistično odklonilno stališče do nje od samega začetka.

Preden si postrežemo s citati iz začetnih diskvalifikacij žanra, si poglejmo, katera možna poimenovanja so imeli predniki na voljo, preden so se odločili za kriminalko. Dejanje, ki je predmet kriminalke, se imenuje zločin, kriminal ali hudodelstvo (redkeje tudi grozodejstvo), storilec pa je kriminalec, zločinec ali hudodelec/hudodelnik. Izraz kriminal je v slovenščini poznan od začetka 19. stoletja v zvezah kriminal sodnija oz. kriminal sodba ipd. (npr. Popisik pregreshnih hudobij, ino obsojenja Franza Tomaz, nekdainiga faimastra v' Ospi, inu njegovih sdraundoushnih, 1816), hudodelstvo in hudodelec od 1828, zločinstvo in zločinec od srede 19. stoletja in kriminalec od začetka 20. stoletja dalje. Kumulativno je za storilca kriminalnega dejanja največkrat uporabljena beseda zločinec, nato kriminalec in dvakrat manj pogosto hudodelec.

V zvezi z literaturo se je od naštetih prijel samo izraz kriminal. Kot je na Slovenskem navada, besede najprej zasledimo v nemščini v domačem nemškem časopisju: Kriminalroman v Laibacher Zeitung 1880. Slovenski žanrski izraz kriminalna povest je štiri leta mlajši, uporabil ga je pisec v Slovenskem narodu 1884 za nemško literaturo, ki naj bi spodbujala kriminalna dejanja, 1887 pa za Kersnikovo pripoved Testament, objavljeno v Ljubljanskem zvonu.

Slovenski izraz kriminalni roman je bil prvič zapisan 1890 v Slovenskem narodu za ameriške primerke tega žanra, že leto prej pa je nekdo zapisal izraz kriminalka; nanašal se je na povest Josipa Vošnjaka Obsojen, ki je izšla v Koledarju Mohorjeve družbe 1889.

Po prelomu stoletij so postale diskvalifikacije kriminalnega žanra odločnejše. Pisci so od njega odvračali v imenu zaščite domače literature pred tujim importom ali pa so ga stigmatizirali iz strankarskih političnih razlogov.

Kakor drugod, tako se tudi pri nas razširjajo umazani iz nemškega v slovenski jezik prestavljeni romani a la »grofica beračica« in dr., ki jih izdaja znani iz Nemčije v Ljubljano privandrani Prus Otto Fischer, kateremu seveda prav dobro dišijo tudi slovenski groši. Ti „kriminal-romani“ so brez vsake slovstvene vrednosti in so naravnost strup za nerazsodno, lahkomišljeno mladino, ki jih žalibog s strastjo prebira, ker so pisani skrajno mikavno in zapeljivo. Kar duhovniki s trudom zidajo, pa take slabe knjige podirajo, ker poleg velikega nravnega pohujšanja razširjajo tudi versko mlačnost in brezbrižnost. Zato pa na gnoj ali v peč s takimi knjigami in brošurami, saj je dovolj poštenega slovenskega berila! Zlasti stariši naj bi bolj pazili in večkrat tudi pogledali, kaj berejo njih otroci ter jim tako umazano in pohujšIjivo berilo kar naravnost prepovedali! To storiti veleva starišem tudi njihova sveta krščanska dolžnost, katero imajo kot odgojitelji svojih otrok, za katere bodo morali enkrat pred Bogom odgovor dajati. (Primorski list 1904)

Leta 1904 se je pojavil pojem detektiv-roman, tako v nemščini kot slovenščini. V poslovenjeni obliki detektivski roman je bil istega leta zapisan v ameriškem Glasu svobode, v ogorčenem poročilu o smrtni obsodbi dečka v ZDA, ki je ropal po zgledu iz detektivskih romanov. Tako kot je katoliški tisk rohnel proti kriminalkam zaradi njihove brezbožnosti, je liberalski tisk obtoževal klerikalne založbe, da z natisi detektivskih romanov lovijo duše v svoje mreže. Slovenski narod se je leta 1906, Slovan pa leta 1907 zgražal nad prvim zvezkom katoliške Ljudske knjižnice, ki je prinesla prevod detektivskega romana oz. povesti Conana Doyla Znamenje štirih.

Leta 1908 so ob umoru tajnika posojilnice Dragotina Pohlina v Radovljici ponovno pokazali na krivdo kriminalnih romanov:

Bil je odkrit značaj, navdušen narodnjak in naprednjak. A rojenice mu niso bile mile, ker je padel — kakor bomo razvideli — v naročje njegove sedanje brezsrčne žene in njene satanske tašče, po imenu Mallner. Njegova žena je silno domišljavo, eksotično bitje, ki je vedno tičalo v kriminal-romanih, njena mati, Pohlinova tašča pa je pravcati tip neprenosljive, odurne tašče. Vrhutega je imela ta suha, eksaltirana babnica — kar ni nobena tajnost — še intimno razmerje z nekim R. (Gorenjec 1908)

Žargonsko skrajšani izraz detektivka se je za roman pojavil leta 1909, 25 let po podobnem žargonskem izrazu kriminalka. Razlog za zamudo je najbrž dejstvo, da je bila beseda detektivka okrog leta 1908 v uporabi za privlačen ženski poklic; podjetja so najemala detektivke za odkrivanje prevarantov.

Še ena slabšalna oznaka iz leta 1920: »Dela brez umetniške in vsebinske vrednosti se ne smejo sprejemati v knjižnico, prav tako ne spadajo v njo nenravne pornografične knjige, indijanke in detektivke in tem podobni pamfleti.« (Ljudski glas 1920)

Če povzamem, se je žanr kriminalke oblikoval skozi tri faze. V t. i. svetovni književnosti so se najprej pojavila besedila (brez upoštevanja azijskih literatur se je to zgodilo 1734 s Pitavalom, 1841 s Poejem ali, za strožje presojevalce, 1887 z Doylom), žanrska imena za to literaturo so se utrjevala desetletja pozneje. Dokler žanr nima utrjenega imena, ki je legitimacija njegove identitete, težko govorimo o njegovem nedvomnem obstoju. Šele ko je ime zasidrano, lahko pride do literarnovednega razpravljanja o žanru. Slovenska časovna lestvica je takale: besedila so od 1874 dalje, nemški termin za žanr od 1880 in slovenski od 1884, literarnovedno razpravljanje od 1975, ko je izšla Kmeclova knjiga o pridigi in kriminalki.

Naj naštejem nekaj imen in naslovov iz začetkov žanra kriminalke na Slovenskem. Za začetnika kriminalnega žanra je Kmecl postavil Jakoba Alešovca, ki je 1874 v Novicah po zgledu nemških Pitavalov v nadaljevanjih objavil troje pripovedi (Poštne nakaznice, Poštarica na Prelazu in Ponarejeni bankovci) pod skupnim naslovom Iz sodnijskega življenja: Mikavne povesti iz življenja hudodelnikov: Po spominu starega (skušenega) pravnika in jih istega leta ponatisnil v knjigi (Marolt 2020). Med 1875 in 1879 je pod istim naslovom v časopisu objavil še petero pripovedi (Policijski komisar, Mati ga izda, Sodba večne pravice, Iz globočine morja, Iskren zagovornik). Na Wikiviru jih je okrog leta 2008 uredil uporabnik Plamenček, kar je bil vzdevek slovenista Luka Pavlina.

1894 je Simon Gregorčič ml. prevedel iz češčine roman Čeněka Kalandre z naslovom Preskušnja ali rešitev ali Doma najbolje (Slovanska knjižnica, 27). Začetnika kriminalke Poeja so začeli prevajati leta 1905 (Zlati hrošč, Nada; Umori v Rue Morgue, Slovenec 1907). Od 1906 je v slovenščini Conan Doyle. Fran Milčinski je v Slovanu 5/8 (1907) objavil »detektivsko povest« Ura št. 55.916, kjer se prvič pojavi detektiv v slovenski literaturi, ki pa je že parodija na prevode Sherlocka Holmesa.

1910 ali 1911 je založnik Požgaj iz Kranja izdal prvi zvezek detektivskih povesti od načrtovanih desetih pod naslovom Josip Petrossini, najznamenitejši laško-amerikanski detektiv: Giovanni Gasapardi, kralj zločincev ali Živ pokopan: Newyorška povest. Nemški izvirnik na 2400 straneh, ki je bil leta 1916 v Nemčiji prepovedan, je morda podpisal Werner O. Charlot: Josef Petrosino: der Schrecken der schwarzen Hand: Volksroman nach dem Leben. Berlin: Verlagshaus für Volksliteratur und Kunst, 1910.

Žanrski križanec je »detektivski in špijonažni roman« Špijonova usoda neidentificiranega pisca A. W., ki ga je 1916 prevedel Maks Pleteršnik. Glede na to, da je glavni osebi ime dr. Leon Žolna, bi lahko šlo tudi za izvirno pripoved, katere avtorstva se je pisec sramoval in se zato skril pod tuje inicialke; podobno kot sta se sramežljivo skrila za psevdonim Ivan Dolinar pisca »povesti iz balkanske vojske« Albanska špijonka leta 1917, Narte Velikonja in Izidor Cankar.

Založnik pogrošne literature Anton Turk je okrog 1936 zastavil zbirko Svetovni detektiv in v njej objavil sedem prevedenih kriminalk.

Izvirni primerki žanra so bili pred drugo svetovno vojno samo še trije: 1922 je Ivo Šorli pod psevdonimom I. Š. Orel objavil »kriminalni roman iz polpretekle dobe« Pasti in zanke, 1939 Ljuba Prenner »malomeščansko kriminalno povest« Neznani storilec in 1944 Josip Knaflič brez žanrske oznake Lov za skrivnostmi.

Slovenski žanrski sistem pozna med petdeset in sto pripovednih žanrov in se je skozi čas precej spreminjal. Jedrnih, to je trajnih in pogostih, je kak ducat žanrskih oznak in žanr kriminalke je med najbolj trdoživimi in najpopularnejšimi. V kartoteki ZRC SAZU je na petem mestu (Belšak 2002), na portalu Dobre knjige pa je tretji, za zgodovinskim in avtobiografskim romanom (Hladnik 2016). Starejša slovenska literarna zgodovina ne žanrske literature ne posameznih žanrov ni cenila in jih ni obravnavala, ker zaradi svoje razvedrilne narave niso ustrezali temeljni funkciji, ki jo je zahtevala od literature, to je konstitutivni vlogi pri zelo resnem projektu oblikovanja in kultiviranja naroda. Delna izjema sta bila ob »knjigah za mladino in preprosti narod« žanra zgodovinskega romana in kmečke povesti (Hladnik 2016).

V sodobnem razpravljanju o kriminalki se delež apriornih negativnih oznak zmanjšuje, kritika zadeva le posamezna diletantsko ali profesionalno neuspela dela, ne pa več žanra in žanrske literature v celoti. Slovenska žanrska literatura in z njo kriminalka se uspešno emancipirata. Z rastjo domače produkcije in z udeležbo priznanih pisateljev se popravlja ugled žanra. Nekdanje vrednostne opozicije med žanrsko (trivialno, zabavno, popularno) literaturo na eni strani in avtorsko oz. elitno literaturo na drugi strani odstopajo mesto idealu literarne pestrosti.

Nagrade kresnik za najboljši slovenski roman leta pa kljub temu doslej ni prejela še nobena kriminalka.

Literatura

• Aleksandra Belšak: Sistem žanrov v katalogu literarnih pojmov pri SAZU. JiS 47/5–6 (2002). 233–48.
• Miran Hladnik. Trivialna literatura. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983 (Literarni leksikon, 21).
• Miran Hladnik. Pisanje kot popoldanska obrt ali Napake slovenskega žanrskega pisanja: Domači prag. Šola kreativnega pisanja. Ur. Andrej Blatnik. Ljubljana: Aleph, 1990 (Zbirka Aleph, 25). 125–136.
• Miran Hladnik. Ko že vsak nekaj piše: O popisovanju slovenskih knjig. Knjižnica 60/2–3 (2016). 53–66.
• Miran Hladnik. Emancipacija slovenske žanrske literature. LUD Literatura 7. marca 2018.
• Kriminalni roman. Wikipedija.
• Erika Marolt. Mikavne zgodbe o hudodelstvih: O kaznivih dejanjih na Slovenskem v časopisnih objavah leta 1874 in v prvih slovenskih kriminalnih pripovedih Iz sodnijskega življenja Jakoba Alešovca. Ljubljana med nostalgijo in sanjami 9/1 (2020). 46–57.
• Žanrska literatura. Wikipedija.

---

• Nazaj na Objave: Miran Hladnik