Nagovor na podelitvi republiških nagrad za šolstvo 4. oktobra 2012

Spoštovani, na tem mestu se običajno pove, kako nagrade ne jemljemo sami, ampak da jo razumemo tudi kot priznanje stroki ali inštituciji, ki ji pripadamo, sodelavcem in predhodnikom, brez katerih tudi naših dosežkov ne bi bilo. To ni samo fraza ali izraz lažne skromnosti, saj vedno bolj prodira v zavest, da za človeške dosežke nimajo zaslug genialni posamezniki oz. »srečna personalna naključja«, kot trdi poznani literarni zgodovinar ob Francetu Prešernu, ampak so imena izpostavljenih, nagrajenih ali odlikovanih posameznikov bolj ali manj arbitrarna, slučajna in zamenljiva, kolo zgodovine pa slej ko prej premikajo naprej množice oz. pogosto anonimni posamezniki iz nje.

Ker sem pravkar užalil vse, ki verjamete v naključja, naj se odkupim s poročilom o enem takem zabavnem, mogoče pa tudi pomenljivem naključju. Jaz sem vozač. V službo v Ljubljano se vozim iz vasi na Gorenjskem, Srednja Dobrava po imenu. Z okna delovne sobe se lepo vidi na komaj 50 metrov oddaljeno vaško pokopališče, sredi katerega stoji spomenik narodnemu heroju, ki je pred drugo svetovno vojno tu učiteljeval; tudi moj tast je bil njegov učenec in je učitelja ohranil v lepem spominu. Učitelj se je pisal Stane Žagar, omenjam pa ga zato, ker se državnim nagradam za področje šolstva, ki smo jih pravkar prejeli, popularno še danes reče Žagarjeve nagrade, čeprav je od njihovega preimenovanja leta 1994 minilo že skoraj 20 let.

Pred dnevi sem pri iskanju informacij o naši nagradi ugotovil, da je na slovenski Wikipediji bolj ali manj popisano blizu 40 nagrad, da pa naše ni med njimi. Ker je s takimi informacijskimi belimi lisami predanemu wikipedistu, kakršen sem, težko živeti, sem članek brž sestavil sam in vpisal vanj seznam nagrajencev za zadnjih devet let, za kar sem našel podatke na spletnih straneh ministrstva. Manjkajo pa podatki za nazaj, za nagrajence vse od leta 1966, ko so nagrado začeli podeljevati. Lepo prosim prijazne uslužbence na ministrstvu, da v arhivu izbrskate imena starih nagrajencev in mi jih pošljete. Z njimi rad dopolnim članek o slovenskih šolskih nagradah na spletni enciklopediji in tako ta del zgodovine rešim pred pozabo. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Zato, ker — kakor sem rekel na začetku — brez predhodnikov, ki so utirali poti po šolskem polju, tudi naše delo ne bi bilo mogoče.

Zaključujem z zahvalo dragi državi (dragi v vseh pomenih besede), ki nam je dala nagrade in nas kani celo pogostiti, in cenjenim kolegom, ki so se spomnili na nas in se trudili z utemeljitvami. --Hladnikm (pogovor) 11:17, 5. oktober 2012 (CEST)