Molčeči orkester
Molčeči orkester (1981) je roman Ferda Godine, ki ga je pisal že leta 1979. V njem pisatelj poda odgovor na leto 1948 in povojne sodne procese, duhovno nasilje, ponižanje in izolacijo, ki izhajajo iz njegove zaporniške izkušnje.
| Molčeči orkester | |
|---|---|
|
| |
| Avtor | Ferdo Godina |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Maribor: Založba Obzorja Maribor |
| Datum izida | 1981 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | zaporniški roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 208 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 16424192 |
Vsebina
urediPripovedovalec pripoveduje zgodbo svojega prijatelja in varovanca Andreja Tratnika in se hkrati spominja svoje ljubezni Dunje. Andrej Tratnik je po vojni preganjan propagandist, ki ga pestijo stare zamere policista Krtače. Med vojno Andrejev prijatelj France Makuc Krtači prevzame dekle Sonjo, zato jo Andrej kot komisar brigade premesti v drug bataljon. Tam na Krimu dekle umre, zato med Krtačo in Francetom pride do obračuna.
Tri leta po vojni Andrej izgubi službo, Franceta pa zaprejo, saj Krtača dobi priložnost za maščevanje. Razmere pri Tratnikovih so vedno bolj zadušljive, Andrej se zapira vase, postaja depresiven in pomisli tudi na samomor. Z Makučevimi, ki živijo v isti stavbi, prekine vse stike. Pripovedovalec, ki ga Andrej po očetovi smrti v vojni vzame k sebi, pri prijatelju se zaljubi v sedemnajstletno Dunjo. Tudi Andrejeva žena Nada izgubi službo, vendar se za razliko od Andreja ne vda in se zaposli na kmetijskem ministrstvu. Tam z njo grdo ravnajo in dobi mesto sekretarke šele na koncu romana.
Težko je tudi Francetovi ženi Vladi, ki ji Tratnikova odrekata pomoč in ki jo tare pretekla ljubezen med Francetom in Sonjo. Ko Franceta zaprejo, Vlado zapeljuje Krtača, da bi se maščeval Francetu, vendar se ona ne vda. Pripovedovalec išče pomoč za Andreja in Nado preko Dunje, katere očim je advokat dr. Pogačnik. Tratnikova pomoči ne želita, Dunja pa želi spoznati Nado in njuna otroka, saj je ta sina Mirana rodila v ilegali. Zgodba jo navdihuje, ker ima sama očeta, ki je ne želi priznati, uteho pa išče tudi v dramatiki.
Andrej si ne upa več med ljudi, zato jih preseneti obisk stare prijateljice Irene in njenega sina Branka. Pretrese ju z novico, da se ločuje od moža. Obišče jih tudi Blaž, ki je bil med vojno v Nadinem bataljonu. Andreju poskuša odpreti oči, naj prizna svoje politične napake, saj bo tako njegovi družini lažje, priskrbi pa mu tudi službo uradnika v knjigoveznici.
Krtača še naprej muči Franceta, ga obtožuje zvez s tujino in ga ne izpusti iz zapora. France v obupu skoči skozi okno Krtačeve pisarne, a preživi. Krtačo zaradi škandala upokojijo, družini Tratnik in Makuc pa se ponovno zbližata, čeprav France in Andrej ne moreta pozabiti starih zamer. Andrej se z otrokoma Miranom in Cvetko ter pripovedovalcem odpravi domov na Pohorje. Tam mu pripovedovalec prizna svojo ljubezen do Dunje.
Lepega dne izve, da se je Dunja ubila in se pridružila "molčečemu orkestru"; tako pravijo seriji samomorilcem v tem času. Krivca za nepojasnjene samomore iščejo v gledališčnem igralcu Bernotu, ki naj bi mlade speljeval na to pot. Dunjina pomočnica Bernota zagovarja, ker se z Dunjo ni sestajal, pove pa mu tudi, da je bil materin ljubimec. Vzrok smrti je njen odnos z očetom in domače razmere, kar v pripovedovalcu vzbudi občutek krivde, da ji ni dovolj stal ob strani.
Motiv samomora
urediV romanu se Godina dotika travmatičnega obdobja šestdesetih let prejšnjega stoletja t. i. "samomorilskega obdobja", ko so si številni mladi, obremenjeni s partizanskimi in političnimi travmami staršev, jemali življenja. Krivca za Dunjino smrt so videli v dramskem igralcu Bernotu, ki naj bi poosebljal karizmatičnega profesorja literarne zgodovine Dušana Pirjevca. Pirjevca uradno nikoli nikoli niso obtožili, da bi bil vodja "kluba samomorilcev".
Kritike
uredi| “ | Vsekakor se v novi luči kažejo viri človekovega trpljenja, junaštva, strahu, ljubezni in medsebojnih človeških odnosov. S svežimi literarnimi sredstvi je Godina opisal posledice prestanih udarcev in sramote zaradi političnih zablod, krize, ki iz starejših generacij hote ali nehote prehajajo na mlajše, človeško tesnobo kontroliranih bitji in celo smrt, "ki je po vojni postala drugačna″. (Javoršek 1981) | ” |
| “ | Moralni vzvod Molčečega orkestra bi namreč lahko zreducirali na stavek, ki ga je pisatelj napisal: ″Kar je bilo včeraj nedotakljivo in sveto, se je danes sesulo v prah.″ (Javoršek 1981) | ” |
| “ | Poleg tega je Molčeči orkester pisan »klasično«, berljivo in celo ganljivo, kar bo vsekakor na tehtnici vrednotenja tega romana del igre, ki bo govorila ali avtorju v prid ali pa v škodo. (Javoršek 1981) | ” |
| “ | Avtor je brez dvoma hotel napisati povsem realističen roman. Imam pa občutek, da bi bila v tem primeru potrebna večja izčrpnost, večja natančnost. Tudi dokumentarnost ne bi bila odveč. (Hudnik 1981) | ” |
| “ | Ferdo Godina preseže obdobje informbiroja z drugo plastjo v svojem delu, z usodo dijakinje Dunje […] Gotovo je ta plast v knjigi podrejena prvi, problemu informbirojevstva, vendar je zaradi zastrašujočega razraščanja samomorilstva pri nas od sredine šestdesetih let naprej spodbodla pisatelja, da se ji je posvetil z vso resnobo kot pojavu, ki terja ves posluh in vso našo prizadevnost, saj je svarilen, opozarja in zastavlja tudi vprašanje o krivdi nekoga ali nečesa […] (Gaborovič 1982) | ” |
| “ | Knjiga je čisto fabuliranje, ki pa žal nima posebne literarne moči. Da sta obe "področji" – mlada in stara generacija – slabo povezani, priča tudi nenatančna izraba prvoosebnega pripovedovalca. Ta se v nekaterih poglavjih vzpostavi, nato pa izgine v tretjeosebno pripoved. To žal še bolj razbija celoto Godinove knjige. (Zorn 1988) | ” |
| “ | Ta klasično, umerjeno, nekoliko neorealistično, v zgradbi razvidno pisani roman je četverna podoba in kritika povojnih razmer: kaže nravstvene zablode med bivšimi partijci, njihova trenja in obračunavanje. (Janež 1992) | ” |
Viri
uredi- Aleksander Zorn. Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. 63.
- Andrej Inkret. Teleks 5/17 (1981). 10.
- Cveta Zalokar-Oražem. Tematika Informbiroja v slovenski književnosti[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1982. Oddelek za slovanske jezike in književnost, FF UL. COBISS
- Črt Močivnik. Romaneskni opus Ferda Godine 16/1 (2013). 4–5.
- Ferdo Godina. Molčeči orkester. Delo 21/14 (1979). 16.
- Franc Horvat. Moje javno delovanje kot del mojega intimnega sveta. Delo 30/94 (1988). 7.
- Jože Javoršek. [Spremna beseda.] Ferdo Godina. Molčeči orkester. Maribor: Obzorja, 1981.
- Marko Hudnik. Novosti na policah Jeseniške knjižnice. Železar 30/18 (1981). 13.
- Mojca Štih. Slovenski zaporniški roman v osemdesetih letih[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1995. Oddelek za slovanske jezike in književnost, FF UL.
- Nada Gaborovič. Ferdo Godina: Molčeči orkester. Dialogi 18/1 (1982). 97–98.
- Stanko Janež. Poglavitna dela slovenske književnosti. Maribor: Obzorja, 1987. 270.