Moj prvi stik s Slavistično revijo

S Slavistično revijo sem se srečala prvič. Nikoli do sedaj je še nisem brala.
Opazila sem da je knjiga minimalistično opremljena – ovita zgolj v rdečo barvo, kjer z velikimi belimi črkami piše SLAVISTIČNA REVIJA, v podnaslovu pa oznanja da je to časopis za jezikoslovje in literarne vede.
Ko knjigo odpremo, lahko dokončno ugotovimo, da ima revija tukaj drugačen pomen od tistega ki je nam mogoče bolj znan. Ne gre za rumeni tisk, z lahkomiselnimi besedili in slikami, temveč za znanstvene in strokovne članke, ki so vsekakor izvirni in zanimivi za branje. Dobro je, če včasih tudi po čem takem posežemo in kaj kvalitetnega preberemo. Predvsem pa če nam to da veliko misliti. Tu lahko vidimo o čem so drugi premišljevali in se njihovim razmislekom približamo, jih analiziramo. Lahko se z njimi strinjamo, ali pa jih poskusimo nadgraditi in iz njih razbrati nekaj več.
Pričakovala sem da bodo prispevki zgolj v slovenščini, zato sem bila sprva presenečena, ko sem videla zapise tudi v cirilici. Potem sem zaprla knjigo, pogledala platnico in še enkrat prebrala naslov…


Članek ki je nekoliko bolj pritegnil mojo pozornost, nosi naslov POSODABLJANJE PREVODOV: PREVAJANJE KULTURNOSPECIFIČNIH ELEMENTOV V PRV IH DVEH KNJIGAH ROMANA BRATJE KARAMAZOVI.
Govori o posodabljanju prevodov in primerja dva različna prevoda istega romana. Enega je prevedel Vladimir Levstik, drugega pa Borut Kraševec. Med enim in drugim prevodom je minilo 81 let.
Obstajajo trditve ki pravijo, da naj bi bil prvi prevod prilagojen in podomačen, medtem ko naj bi vsak naslednji prevod bil drugačen, boljši in ustvarjen z namenom da se približa izvirniku. Na koncu pridemo do ugotovitve, ki pravi da to vedno ne drži. Tema raziskovanja oziroma zastavljena hipoteza se mi zdi zanimiva, saj je prevajanje del pomembno. Predvsem pa je pomembno to, na kakšen način vsak prevajalec neko delo prevede. Nanj in na njegov prevod, ter na to kako doživlja in razume besedilo, lahko vpliva več dejavnikov. Eden od teh je lahko tudi čas v katerem živi. Izbire postopkov so lahko tudi vsiljene in sugerirane. Pomembne so sposobnosti prevajalca, ter želje in pričakovanja ciljne družbe, ki bo ta prevod brala. Odvisno je tudi od politike uredništva, ki odloča o tem kaj lahko dopusti in česa ne sme. Sama menim da se je s prevodom težko približati originalu oziroma da mu ne more biti popolnoma enak. Sploh če je to delo napisal nekdo drug in se moraš vanj vživeti, ter ga prevajati iz nekega tujega jezika, ki ga sicer znaš, a ne v tolikšni meri kot materni jezik. Tudi če bi pisatelj sam prevedel svoj roman, bi ga težko naredil identičnega originalu, že zgolj zato ker izrazi, ki obstajajo v enem jeziku, ni nujno da obstajajo tudi v drugem.