Modrost
Josip Ribičič: Modrost (Ženski svet, let. 3, številka 1, 1925, str. 11)
Najkrutejša vseh krutosti je modrost. Dolg, koščen prst ima. In ta prst
je neizprosno krut.
Zasanjaš, pa se koščeni prst dotakne tvojih sanj – in vse izgine in se
več ne vrne: zibelka ni več gugalnica, ampak posteljica; ljubezen ni nežna
bela cvetka, ampak potreben počitek po dobrem obedu,in smrt ni
skrivnostni vratar, ampak konec vsega – – .
Dolgo je že tega. – Na grobovih so gorele lučke in žalovale bele
krizanteme. Stal sem pred gomilo starega očeta, najdražjega izmed
pokojnih. Ne spominjam se več ne njegovega obraza, ne njegovih besed,
samo njegovih zibajočih kolen se spominjam in njegovega mehkega
glasu, ki me je ljubkoval in mi pravil bajke – – – .
»Kje si sedaj, dedek? Katerega angelčka ziblješ sedaj na svojih
kolenih?« In sem zahrepenel v nebesa. Čisto majhen bom spet, tako
majhen, da bom komaj zlezel dedku na kolena.
Tako sem sanjal ob gomili in bilo mi je dobro.
Pa je stopila modrost k meni in mi sprožila prst.
»Kdo leži v tem grobu?« me je vprašal sošolec Branko.
»Dedek! Moj dedek!« sem odgovoril. »Pred leti je umrl. Star je bil, pa
je šel v nebesa. Tam mu je dobro. Tam ga več ne zebe.«
»Kakšna nebesa?« se je zagrohotal Branko.« Nebes ni! Umreš, ležeš
in je končano. Pa te pokopljejo in pridejo črvi in ti požro kožo in meso,
kosti pa ostanejo. Le izkoplji grob pa boš videl!«
»Kako da ni nebes?« sem se prestrašil. »Kdo pravi, da jih ni?«
»Oče mi je povedal, veš! Nebesa – larifari! Veš: larifari!«
In je šel.
A jaz sem obstal ob grobu in bilo mi je, kakor da se je odprl. Bele
kosti so ležale pred mojimi očmi v jami in votla lobanja me je strašila.
In nič več nisem bil majhen. – –
ANALIZA
Osrednja tema zgodbe je samo spoznanje – »modrost«. V notranjem monologu je nakazana že v prvih dveh odstavkih, a se preko motivike dodobra razvije šele v osrednjem dialoškem delu. Tu avtor v retrospektivi podoživlja dogodek, ki je oblikoval njegov odnos do teme same. V njem se temeljna predstava smrtnosti človeka kot psihofizičnega bitja podre. Telo ni več posoda za bistvo človeka – njegovo dušo, ta se po njegovi smrti ne povzpne na neko višjo raven obstoja, ampak preneha obstajati s svojo fizično formo. Sam konstrukt s katerim si subjekt osmišlja svet je na ta način porušen, na njegovo mesto stopi nesmisel, kaos, v katerem mora znova definirati temelje svojih predstav, seveda vključujoč to novo informacijo. Se pravi, avtor preko osrednjega dogodka na pokopališču spozna »krutost« - uničujočo moč »modrosti«. Snov je na tak način vzeta iz zunajliterarnega izkustva subjekta in je tesno prepletena z motiviko in tematiko. Prva se preko motiva posmrtnega življenja navezuje na motiv spoznanja kot rušilne sile človeški predstav, tema pa v povezavi z njim postane spoznanje samo. Na tak način, s prepletanjem idejno-racionalnih in emocionalnih sestavin, izpostavlja duhovno-življenjsko problematiko (ne gre za idejo v pravem smislu, ampak za problem) same sebe. Slednje avtor povezuje z odraščanjem, kar je preko motiva otroške naivnosti – nedolžnosti izraženo v zadnjem odstavku [In nič več nisem bil majhen. – –].
Pripovedovalec je prvoosebni, saj avtor pripoveduje zgodbo, ki jo je doživel sam. Se pa pripovedujoči »jaz« razlikuje od doživljajočega, saj so med njima bistvene razlike v izkustvu in stališču. Odrasel avtor se po duhovni zrelosti močno razlikuje od naivne podobe sebe v mladih letih, o kateri je govora v delu. Prevladujoči in najpomembnejši tip fokalizacije je notranji. Slednji se v najčistejši obliki notranjega monologa pojavi na začetku in koncu, ter se zaradi subjektivnega gledišča avtorja ohranja tudi v osrednjem dialogu. Prevladuje plast čiste subjektivnosti. Podoba zunanje stvarnosti se umika v ozadje, objektivizirana subjektivnost se umika notranjemu doživljanju dialoga s strani pripovedovalca.
V začetnem in končnem monologu prevladujejo lirične, afektivno-emocionalne prvine snovane na počasnem, mirnem ritmu, v dialogu pa jih zamenja dramatičnost, ki s svojo sunkovitostjo, napetostjo in prelomnostjo napeljuje ter potem tudi izpelje osrednji dogodek.
Začetni (preden se preselimo na pokopališče) in končni monolog predstavljata stanje pisatelja, ki ga ustvari osrednji del pripovedi. V njej subjekt preko dialoga – dogodka, spremeni svoje stanje. Monolog ima tako stabilen, simetrični ritem, medtem ko osrednji del ritmično narašča in doživi vrh v samem koncu dialoga.
V tekstu se pojavljajo številna ponavljanja, zvočna ujemanja in primerjave. Najdemo metonimijo [In nič več nisem bil majhen.], sinekdoho [Umreš, ležeš in je končano.], personifikacije [Najkrutejša vseh krutosti je modrost. Dolg, koščen prst ima.], komparacije [zibelka – gugalnica; ljubezen – nežna bela cvetka; smrt – skrivnostni vratar], asonance [Najkrutejša vseh krutosti je modrost.], geminacije [… koščen prst ima. In ta prst …], paralelizme [… zibelka ni več gugalnica, ampak posteljica; ljubezen ni nežna bela cvetka, ampak potreben počitek po dobrem obedu, in smrt ni skrivnostni vratar, ampak konec vsega.], govorniška vprašanja [»Kje si sedaj, dedek? Katerega angelčka ziblješ sedaj na svojih kolenih?«], eksklamacije [Nebes ni!]. Stilno zelo raznoliko besedilo, posebej glede na dolžino.
Sintaksa, oblika stavkov, ki izraža usmerjenost samega besedila, ima v delu večinoma čustveno funkcijo. Stavki se pogosto povezujejo z istimi vezniki, ali so celo brez njih, kar daje stilu razpoloženjski, čustven prizvok. Prisotna so ponavljanja besed in besednih zvez. Podredje kot nosilec razumske sintakse je v manjšini. Uporabljeni so predvsem čustveni pridevki, ki simbolizirajo afektivno-emotiven odnos do pojavov [kruta modrost; skrivnostni vratar; nežna bela cvetka], in nazorni, uporabljeni predvsem za emotivno obarvanje situacije [koščen prst; votla lobanja]. V skladu z zgornjim je tudi metaforika pretežno emocionalna. Vidimo, da se v delu uveljavlja emocionalnost in imaginativnost na račun razumske komponente.
Delo sicer kaže posamezne elemente ritmizirane proze – ponavljanje podobnih ritmičnih členov, a ga vseeno ne morem označiti kot tako. Pojavljajo se predvsem v uvodnem monologu, a so ritmično precej neregularni in jih je premalo.
Opirajoč se na zgornjo analizo bi prozno delo lahko imenovali črtica. Gre za izredno kratko pripovedno prozo, ki je v svoji osnovi še vedno epska, a fragmentarna, omejena na droben dogodek (osrednji dogodek - dialog na pokopališču) , položaj ali zgolj razpoloženje subjekta, in na ta način izrazito lirična. Najdemo številne čustveno obarvane pridevnike, čustveno–razpoloženjsko metaforiko, sintaksa ima večinoma čustveno funkcijo. Emocionalnost in imaginativnost prevladujeta na račun razumske komponente.
Prozno delo nima konkretne povezave z osrednjo tematiko glasila – problematizacijo ženske vloge v tedanji družbi. V njem je bilo objavljeno verjetno zato, ker je avtor v tistem času deloval na območju, kjer je izhajalo.
Po primerjavi proznega dela z ostalima dvema obravnavanima sem ugotovil, da se za vsemi tremi na videz preprostimi teksti skriva neko globlje sporočilo avtorja (ideja enakovrednosti žensk, s tem da je kot pogoj postavljena trdnost psihe žensk samih – Ženski klobuki; ideja samoiniciativnosti, pozitivni naravnanosti žensk, kot pogoj emancipirane ženske, ki se lahko postavi ob bok moškemu – Troje putk). Ugotavljam, da tema spoznanja še najbolj odstopa od temeljne usmerjenosti revije. Vsi teksti so retorično bogati, pojavljajo se predvsem paralelizmi členov in sintaktičnih enot. Troje putk je pridiga, medtem ko so bili Ženski klobuki označeni za ritmično prozo, kar v povezavi z mojimi ugotovitvami kaže na določeno slogovno povezanost med deli.
Vir
urediLiteratura
uredi- Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976.
- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
- -- Morfologija literarnega dela. Ljubljana: DZS, 1981.