Medbesedilnost v romanu Toneta Perčiča: Izganjalec hudiča
1. Uvod
V seminarski nalogi se bom ukvarjala s Tonetom Perčičem in njegovim sodobnim zgodovinskim stvarnim romanom Izganjalec hudiča. Ukvarjala se bom z medbesedilnostjo v romanu in se sklicevala na tipologijo medbesedilnosti s strani Marka Juvana(2000). Zanimalo me bo predvsem, kateri podtipi medbesedilnosti se pojavljajo in na katera dela se roman navezuje. Osredotočila se bom predvsem na povezavo Perčičevega z deloma Ukrajina joka Alekseja Pepelinka in Pogovori s Hitlerjem Hermanna Rauschninga. Poleg teh dveh del je prisotnih še ogromno drugih medbesedilnih navezav, ki pa jih bom bolj omenila kot raziskovala.
2. Medbesedilnost oziroma intertekstualnost
Beseda intertekstualnost je sestavljena iz predpone inter, ki govori o povezanosti vsaj dveh sestavin, o njunem razmerju, soodvisnosti in vzajemnem delovanju. V izrazu se pojavlja tudi potencial korenov textus (tkivo, pletivo, zveza, besedilo, vsebina) in textum (sestava, zgradba, tkanina), ki vzbujata asociacije na spletanje, pletenje in tkanje. Tako bi beseda 'intertekstualnost' po svoji imanentni jezikovni logiki pomenila 'razmerje med teksti', 'vpletenost enega teksta v drugem', 'prepletenost tekstov', 'interakcijo med teksti'. Besedi intertekstualnost in medbesedilnost sta moderna teoretična neologizma. Vseeno pa to, kar ti besedi opisujeta obstaja že veliko dlje časa kot pa besedi, ki to poimenujeta (Juvan 10-11). Medbesedilnost je v njenem širšem pomenskem obsegu, ki ga je zasnovala Julia Kristeva, pomembno sooblikovala teorijo o razmerjih med subjektom, izrekanjem, besedilom, jezikom, literarnim diskurzom, družbenimi ideološko-vrednostnimi kodi, nejezikovnimi označevalnimi dejavnostmi in zgodovinskimi procesi. Pokazala je, da se subjekt prek usvajanja in rabe jezika, umešča v simbolne sestave kulture, se prek njih zaveda samega sebe, dojema zunanjo resničnost in vzpostavlja čustveni-hotenjski in vrednostni pogled nanjo. Vendar zaradi tega subjekt ni zgolj jezikovni družbeni konstrukt družbenozgodovinskih kodov. Obdajajo ga namreč tudi izvensimbolne silnice in samozavedanje ter spoznavanje sveta v njegovi jezikovni interakciji s spremenljivim kulturnim kontekstom, in te je Kristeva označila z izrazom »tetično« (Juvan 394). Koncept medbesedilnosti v občem smislu je pripomogel k razvoju sociohistorične teorije besedila, posebej literarnega. Besedilo je namreč nepopolno, nedokončano, odvisno od branja in vpeto v proces označevanja. Jezikovni znaki v besedilu, postanejo nosilci pomena v verigi interpretantov, prek razmerij z drugimi znaki. Ti pa se ne nahajajo samo znotraj meja besedila, ampak so paradoksalno hkrati v njem in zunaj njega, saj so bili uporabljeni že v predhodnih izjavah. Ideja o transgresiji označevalskih verig je razkrila prepletenost besedila z družbeno in zgodovinsko mrežo diskurzov (Juvan 394). Teorija medbesedilnosti, ki se je od sredine 70. let uveljavila kot nova panoga literarne vede, je poleg obdelave svojega ožjega predmetnega področja, torej citatnih pojavov, oblik, figur in vrst, v marsičem preuredila tudi stanje tradicionalnih literarnih disciplin. V literarno morfologijo je vnesla opise načinov povzemanja, preoblikovanja, razvrščanja in preosmišljanja tujih sestavin v literarnem besedilu. Na področju tematologije je opozorila, da teme in motivi niso sestavine, ampak so shematizacije in označevalne etikete koherentnih površinskih ali globinskih struktur. V konvencionalni citatnosti so medbesedilnost zaznamovale predvidljive kazalke, z modernizacijo in oddaljevanjem od nadzgodovinskih pravil pa so se v elitni književnosti močno spremenile tudi ustaljene navade citiranja, včasih so se mešale do nerazspoznavnosti z izrazito idiosinkrazijskimi načini medbesedilnega navezovanja. (Juvan 396).
3. O avtorju in delu
Pisatelj, prevajalec in publicist Tone Perčič se je rodil 26. 12. 1954 v Ljubljani. Najprej je študiral ekonomijo, nato pa je po končani prvi stopnji na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral tudi iz italijanščine in francoščine. Najprej je delal kot gospodarstvenik, nato pa je bil lektor za slovenščino na univerzah v Veliki Britaniji, Franciji, Vzhodni Nemčiji in Italiji. Od leta 1987 je zaposlen kot vodja knjižnice Fakultete za organizacijske vede v Kranju. Kratko prozo je objavljal že v študentskih letih, in sicer v Dialogih, Novi reviji, Sodobnosti in drugih revijah. Leta 1981 je za zbirko krate proze Pot v nestalnost dobil nagrado za najboljši knjižni prvenec, leta 1982 pa je za radijsko igro Misija na natečaju uredništva igranega programa Radia Slovenija odnesel prvo nagrado. Leta 1984 je izšel njegov najznamenitejši roman Izganjalec hudiča, za katerega je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta. Nato je leta 1997 izdal satirični roman Harmagedon in leto kasneje še zbirko kratkih zgodb In ti boš meni ponoči trkal na vrata. Kasneje se je vrnil k temi, ki se je je lotil že v Izganjalcu hudiča, torej k raziskovanju skrivnih združb, ki so pomembno vplivale na politično dogajanje zadnjih stoletij in tako je leta 2000 izdal Prostozidarstvo (Perčič, platnica). Izganjalec hudiča sodi med maloštevilne primere v sodobnem slovenskem romanu, ki vsebuje nekatere prepoznavne motivno-tematske in formalne povezave s postmodernistično zgodovinsko metafikcijo kot sodobnejšim modelom zgodovinskega romana. Kot sem že zgoraj omenila, je roman zgrajen iz dveh delov, ki sta površinsko gledano tematsko in motivno med seboj zgolj ohlapno povezana (Banovec 274). Ideja je vidna že v postavitvi in utemeljitvi pripovedovalca: uloviti, nadzorovati, razosebiti je človeka, kakršen je tukaj in zdaj in ga spremeniti v nekaj brezosebnega, v abstraktni Ne-jaz, v Nadčloveka, v bitje, ki je zunaj dobrega in zla, ki ga upravlja Vodja, Država, Cerkev, Nacija, stranka, ki oznanja »novi red«. Tisti, ki se Vodji oziroma temu novemu redu upre, mora postati sledilec samega sebe, potrebno ga je osumiti izdajstva in seveda kaznovati v imenu idealistične utopije. Če se ta oseba ne preda in ne prizna svoje krivde, ga je potrebno ubiti, da ne bo poskušal s kakšnimi novimi norijami. V imenu »Novega človeka« je potrebno ohranjati red, sicer bi že zdavnaj uničili to deželo in bi zavladal kaos. Prvi del romana je miselni, vračajoči se del o »ubežni duši, ki je bila že skoraj naša in to še vedno skoraj je, vendar nam je za hip pobegnila, vendar je naša še vedno. Le ponjo je potrebno iti.« (Zadravec 429)
4. Analiza medbesedilnosti v Izganjalcu hudiča
Pri Perčičevem romanu lahko glede kulturne ravni občinstva ali socialno-zgodovinske dostopnosti citatnosti, govorimo o klasični in o elitistično hermetični citatnosti, saj so v večini sklicevanja zabrisana, šifrirana z nekonvecionalnimi kazalkami, sporočilno večumna in teže dojemljiva, v igro pa so priklicane predloge, dostopne le ožjim krogom izvedencev ali ustvarjalčevih umetniških somišljenikov (Juvan 399). Tako se na primer dobesedno navezuje na Dantejev Pekel s stavki, ki jih naivni bralec ne bi prepoznal, ali pa se medbesedilno nanaša na dela, povezana z raznimi ideologijami dvajsetega stoletja, ki jih prav tako ne bi mogel prepoznati nekdo, ki se v ta dela, ali pa zgodovino 20.stoletja, ni posebej poglabljal. V »medbesedilni dispoziciji« literarnega dela ali v neposredni povezavi z njo pa o uspešnem dojemanju citatnosti odločajo kazalke ali simptomi. Kazalke citatnosti so jezikovni in parajezikovni znaki z indeksalno vrednostjo, ki na konvencionalen način opozarjajo na medbesedilno sestavo literarnega dela. Nahajajo se v samem besedilu, ali pa na njegovem obrobju in v spremnih, obliterarnih spisih. Tako v predgovorih, intervjujih ali programih lahko na medbesedilni značaj svojega dela oziroma estetske usmeritve izrecno opozarjajo avtorju sami (Juvan 399). To na koncu dela stori tudi Perčič, ki naredi seznam del, katerih se je posluževal pri pisanju drugega dela. Omenja Danteja, Zorana D. Nenezića in njegovo delo Masoni u Jugoslaviji, Stephena Clissolda: Yugoslavia and the Soviet Union, Ivana Mužuća: Masonstvo u Hrvata, opisuje Stalina, omenja tudi Hitlerjevo znamenito delo Mein Kampf, Louisa Pauwelsa in Jacquesa Bergierja, Johna S. Curtissa, Pepelinka, Ludendorffa: kar štiri njegova dela, Rauschningove Pogovore s Hitlerjem, Kocha, Conquesta, Šentalinskega, Pounda, Wiesenthala, Nilusa, Schmidta, Silvina in Maidi Eiletz, in njuno delo Zgodovina neke kolaboracije : boljševiki in Nemci. V romanu so torej za predlogo v večini vzeta torej neumetnostna dela, to so predvsem dela s področja zgodovine in raznih teorij. Poleg tega je nekaj predlog možno dobiti samo v tujem jeziku, kar zopet otežuje prepoznavanje medbesedilnih navezav. Kar se tiče naslovnika, na katerega apelira Izganjalec hudiča, je ta lahko pogojen starostno ali pa mora biti naslovnik dobro poučen o področju zgodovine, saj je govora o ideologijah v 20. stoletju. Vidno je, da se je avtor posluževal velikega števila predlog in zaradi tega je morda težje določati citatne zvrsti oziroma figure. Težko bi na primer opredelili kateri elementi so ohranjeni iz predlog in kateri dodani ali pa preoblikovani. Težko je določiti stopnjo zvestobe predlogi, vendar so določene značilnosti definitivno povezane z izvirnikom, vendar pa je nemogoče, da bi avtor ostal zvest svojim predlogam, saj gre v romanu bolj za skupek različnih referenc (Juvan 408), ki tvorijo neko zgodbo. Kar se tiče določenih navezav, je dovolj že poznavanje evropskega in slovenskega literarnega kanona, kar je vidno predvsem v drugem delu, kjer ni mogoče spregledati parodičnih karikiranih navezav na Fausta predvsem z orisom osrednjih likov in pri njihovem poimenovanju, Viktor je namreč mefistovski kabarejski mag-iluzionist, Gretchen pa je njegova pohotna ljubica. Ko pripovedovalec komentira in reflektira Viktorjevo zapisovanje življenjske poti, je vidno, da se na primer Perčič navezuje na Summe Tomaža Akvinskega, ki jih v delu prav tako omeni in na Zupanovega Levitana, v katerem na primer Zupan govori o življenju jetnika in ustvari avtobiografski lik zapornika, ki neprestano bere in piše, brez papirja, svinčnika in knjig (Bavec 280) V načinu pripovedovanja bi lahko našli navezave tudi na Franza Kafko. Pri Kafki je pripovedovalec sicer v večini tretjeosebni in zelo redko prvoosebni, avtor se ne identificira s svojimi literarnimi osebami, od njih vzpostavi distanco in zelo velikokrat so v njegovem načinu pripovedovanja zabrisane meje med fikcijo in realnostjo, tako kot pri Perčičevem Izganjalcu hudiča. Kafka prav tako velja za popisovalca družbe in je hkrati ujetnik kapitalistične družbe, njegovi spisi pa so umetniška podoba njene izrojenosti in brezizhodnosti. Poznokapitalistična družba je namreč pri Kafki posameznika oropala vsake resnične svobode in ga potisnila v stalno stisko in strah, v tej družbi namreč pravil ni. Tudi sam avtor se na več mestih vmeša v Viktorjevo pripoved, jo prebira in tudi ureja. Kosca avtor primerja s starimi slovenskimi junaki kot so Peter Klepec, Martin Krpan in Kralj Matjaž. Njegovo trpljenje primerja celo s Kristusovim. Tudi tukaj gre za dobesedno citatnost. Kar se tiče prepoznavanje navezav na evropski literarni kanon in v zvezi s tem dobesedno citatnost, že v prvem poglavju drugega dela avtor zapiše kako je bral naslednje besede: 'Amor, che al cor gentil ratto s'apprende' (Perčič 153). To so besede Danteja, ki jih je zapisal v svojem stotem spevu petega speva Pekla : Ljubezen, ki na žlahtnem klije rada (Alighieri 46). Na Danteja se v romanu pojavi še ena medbesedilna navezava, v sedmem poglavju, ko avtor uporabi 28., 29. in 30. verz iz štirinajstega speva Pekla, ki govorijo naslednje: Na pesek pa počasi, kot brez teže, glej, kosmi se usipajo goreči kot sneg v gorah, ko veter se poleže (Alighieri 120). Oboje je naivnemu bralcu precej težko prepoznati, saj avtor na te citate nikakor ne opozarja, dokler tega ne zasledimo na koncu besedila v njegovih kazalkah in napotkih. Literarne osebe, ki v romanu nastopajo, so bodisi literarne, bodisi resnične. Tako je precej tudi neliterarnih navezav, avtor namreč omenja ogromno znanih zgodovinskih oseb, na primer v že samo v povezavi s Hitlerjem omenja Geli Raubal, Evo Braun, Hessa, Göringa, Göbbelsa, Hesseja, Wagnerja in Ludendorffa. Pogosto je omenjena prostozidarska loža, njegovo znamenito delo Mein Kampf, omenjene pa so tudi besede, ki so se uporabljale v zvezi z nacistično Nemčijo, kot je beseda Herrenvolk in podobno. Ko govorimo o elitistični medbbesedilnosti, se mi zdi tukaj predvsem pomembno omeniti, da se je v svojem romanu ravnal tudi po delu Pogovori s Hitlerjem. Podobnosti, ki jih je moč opaziti med Perčičevim in Rauschningovim Hitlerjem se gibajo predvsem v njegovi osebnosti, čeprav je pri Perčiču Hitler precej nagnjen k drogam in se zaradi tega obnaša paranoično, depresivno, otročje, neuravnovešeno, občutljivo, muči ga nespečnost in podobno, medtem ko je pri Rauschningu Hitler takšen sam po sebi. Tu bi bilo mogoče govoriti o citatni izposoji oseb (Juvan 405), saj ima Hitler pri Perčiču lastnosti in podobno zgodbo kot Hitler pri Rauschningu, morda bi lahko govorili tudi o mebesedilnem opisu (Juvan 404), saj gre tukaj pravzaprav za obnovo neke tuje zgodbe oziroma obnovo lika iz tuje zgodbe. Tako je opisan pri Perčiču: Šele pod vplivom kokaina je Führer postal tisto, kar danes je: briljanten govornik in duhovit pripovednik, človek z vizijo in originalnimi idejami. Vse bolj očitna pa pri njem že postajajo znamenja kroničnega uživalca, kajti pojavljajo se psihoze, delirantna stanjain halucinacije. Drobne živalce, črvi, mravlje in žužki se mu plazijo pod kožo, ki si jo spraska do krvi ter prebada z iglo, da bi pobil mrčes, ki mu rije tam spodaj. Zgublja tla pod nogami, polaščajo se ga paranoidne ideje, hkrati pa nima več občutka za pravo mero. Mamila morajo priti za vsako ceno, sicer ga na smrt izmuči nespečnost, poloti se ga drhtenje in spet depresije (Perčič 255). Nespečnosti in halucinacij je deležen tudi pri Rauschningu: Njegova nespečnost je več kot le prenapetost njegovih živcev. Ponoči večkrat vstaja. Nemirno tava naokrog. Potem mora biti ob njem luč (Rauschning 234). Noči prečuje v krčevitih krikih. Vpije na pomoč. Sedeč na robu postelje se ne pusti dotakniti. Groza ga stresa, da trepeta vsa postelja. Izpušča zmedene, popolnoma nerazumljive besede. Sope, kot bi mislil, da se bo zadušil. Nekdo mi je opisoval sceno, ki ji ne bi verjel, če ne bi prišla iz takega vira. Opotekajoč je stal v sobi, blodno pogledujoč okrog sebe. »On! On! On je bil tu,« je sopel (Rauschning 234). Medbesedilni opis lahko najdemo tudi v medbesedilni navezavi na delo Alekseja Pepelinka Ukrajina joka. Ko Ana Grigorjevna pripoveduje o doživetjih, ki jim je bila priča kot otrok in ki so bili posledica postrevolucionarnega terorja nove komunistične oblasti v Ukrajini po ustanovitvi sovjetske Rusije se torej avtor sklicuje na Pepelinkov roman in je hkrati adaptirana različica realnega, dokumentarnega poročila iz predvojnega časopisa Slovenec (Bavec 280). V njenem opisu dogodkov gre namreč za povzetek oziroma obnovo Pepelinkovega dela. Tako nekega dne Ana Grigorjevna Viktorju prizna, da ni hči plemiča in da ni iz Kijeva, ampak da prihaja iz majhne vasice v Podolju, ki se ji reče Volodinka in da je bil njen oče tam vaški župnik z imenom Nikanor in da ga ni niti dobro spoznala, nato pa razloži, da so ga ljudje klicali očka in je zaradi tega mislila, da je njen pravi oče, saj svojega ni nikoli videla. Govori tudi o tem kako so najprej Poljaki in Rusi uničevali to prečudovito pokrajino, nato pa Nemci in za njimi boljševiki. Ti so uničevali vse, kar jim je prišlo pod roke, tudi njenega očeta naj bi ubili pijani vojaki, če koga niso več nesle noge in je zaostal, so ga pohodili ali posekali. Napadli pa so tudi Volodinko. Na tem mestu avtor celo zapiše: (In o tem tako govori Pepelinko v svojem spisu, Ukrajina joka.) (Perčič 283). Tudi v romanu Ukrajina joka je omenjena pokrajina Podolje, omenjena je tudi Volodinka in župnik, ki nosi podobno ime tistemu v Izganjalcu hudiča, Nikander in ima tudi podoben status. V romanu se dogajajo grozote, vse zaplenijo tuji ljudje in tudi tu, tako kot pri Perčiču se spravljajo nad župnikom in želijo od njega cerkvene posode, ki jih ne želi izročiti Čeki. Zgodba je pri Perčiču povzeta po zgodbi Nikanderja. V obeh delih župnik ne odstopa od tistega v kar verjame in ga na koncu ubijejo.
5. Sklepne ugotovitve
V Izganjalcu hudiča je ogromno medbesedilnih navezav na dela iz področja zgodovine in na zgodovinske osebe, mogoče pa je opaziti tudi nekaj medbesedilnosti, ki se nanaša na klasična evropska dela iz literarnega področja in tako se v nekem delu roman nanaša na Fausta, opravka imamo s Kafkovskim pripovedovalcem, z delom Alekseja Pepelinka Ukrajina joka in Dantejevim Peklom. Kar se tiče neliterarnih navezav, gre tukaj, kot že omenjeno, za dela s področja zgodovine, na primer Hitlerjev Mein Kampf, omenja tudi dela povezana s Stalinom in Leninom in dela, ki govorijo o Jugoslaviji in prostozidarjih. V samem delu je nekaj dobesednih citatnih navezav in navezav na slovenske junake kot so Peter Klepec, Martin Krpan, dobesedno pa navaja tudi nekaj drugih del. Prvi del romana je modernističen, medtem ko je preplet obeh delov postmodernističen, kar je mogoče prepoznati predvsem v namernem mešanju dejstev s fikcijo in zgodovine z literaturo, dokler nas to ne privede do skrajno dvomljivega statusa resnice.
6. Povzetek
Pri Perčičevem romanu Izganjalec hudiča je moč opaziti veliko medbesedilnih navezav. Glede kulturne ravni občinstva ali socialno-zgodovinske dostopnosti citatnosti, govorimo o klasični in o elitistično hermetični citatnosti, saj so na eni strani v večini sklicevanja zabrisana, šifrirana z nekonvecionalnimi kazalkami, sporočilno večumna in teže dojemljiva, v igro pa so priklicane predloge, dostopne le ožjim krogom izvedencev ali ustvarjalčevih umetniških somišljenikov, na drugi pa se opira tudi na znana dela iz evropskega literarnega kanona, sploh kar se tiče pripovedovalca, ki je izrazito Kafkovski in medbesedilno navezovanje zgodbe med Gretl in Viktorjem na Goethejevega Fausta. Na koncu avtor celo izpostavi knjižne predloge, po katerih je deloval in tako kazalke postanejo precej očitne, tako da avtor očitno ni pričakoval, da bo bralec zmožen razpoznati vse medbesedilne navezave. Mislim, da Perčič v svojem romanu teži k trdemu jedru citatnosti in tako na njenem robu ostajajo pojavi, ki svoje medbesedilne konstitucije ne izrabljajo za kakršnekoli pomembnejše estetske ali literarne cilje. Vidno je, da se je avtor posluževal velikega števila predlog in zaradi tega je težje določati citatne zvrsti oziroma figure. Težko bi na primer opredelili kateri elementi so ohranjeni iz predlog in kateri dodani ali pa preoblikovani. Težko je določiti stopnjo zvestobe predlogi, vendar so določene značilnosti definitivno povezane z izvirnikom, vendar pa je nemogoče, da bi avtor ostal zvest svojim predlogam, saj gre v romanu bolj za skupek različnih referenc, ki tvorijo neko zgodbo. Perčič uporablja tudi citatno izposojo oseb in medbesedilni opis. Njegovo delo pa računa na izobraženega bralca s področja zgodovine in prav tako literarno podkovanega bralca, saj se njegova medbesedilnost opira na zgodovinsko teoretična in tudi klasično literarna dela.