Marija

Bila je lepa, njene oči so gledale veselo, življenja polno. Mlada in tako nežna, da še noben moški ni šel mimo nje brez tihega pogleda, brez skrivne, sladke misli v srcu.

Njena duša je radosti podrhtevala, njene misli so bile čiste kakor rosne kaplje, kakor odsev otroške nedolžnosti.

Ničesar ni želela, po ničemur ni hrepenela, ker je imela vse v sebi. Svoje delo je opravljala, kakor da bi bilo v njem vse njeno veselje; po opravkih je hodila, kakor hodijo drugi na zabave. In ko je zvečer zaspala, so se prikradle vse svetle zvezdice v njeno kamrico in ji pravile najslajše pravljice, da so se ji usteca še v snu smehljala. In ko se je v jutro zbudila, ji je bilo, kakor da bi šla na svatbo. Rumena zarja se ji je nasmehnila, solnce jo je pozdravilo, njena duša pa je vzdrhtela …

Ni razumela, kako da se ljudje tako podè za srečo, ko je sreča vendar dan in solnce in ves svet. En sam pogled v božjo prirodo, pa je duša polna in človek si ne more želeti ničesar več. Saj je sreča že sladka pesem ptičkov, opojno brstenje cvetk …

Njen glasek je bil podoben tej sladki pesmi, temu opojnemu brstenju. Glasil se je kakor prijetno zvončkanje pomladanskih cvetk. Iz njega je odsevala vsa sreča, ki so jo drugi iskali drugod.

Ni razumela, kako da so ljudje tako zavidni in pohlepni … Čemu ji bo posest? Saj ima vsak človek sveta dovolj, kolikor si ga poželi in še več. Saj je ves svet last vseh ljudi. Samo ozre se naj na vse to bogastvo, naj popije vso lepoto, pa bo poln zakladov …

Njen korak je veselo odmeval, ko je stopala po vsem tem svojem bogastvu, mimo vse te lepote. Česa ji je bilo še treba? Česa naj bi si še želela? Njen je bil ves ta svet, njena vsa sreča, vsa radost … in duša ji je podrhtevala …

Pa je pristopil nekoč k njej mladenič in jo poprosil za roko. Dala mu jo je, brez pomisleka, s sladkim smehljajem na ustnih. Ni razumela, kako si more človek tako strastno poželeti ženske. Ugodila mu je pa vendar in postala njegova žena. On jo je imel rad in ji je venomer ponavljal, da mu je ona solnce, življenje … Ona se mu je le smejala, ker ni razumela, da more ona sama biti komu solnce in življenje – saj je vse to, solnce in življenje, imel še predno jo je poznal, še predno jo je le slutil. Tudi da bi mu ona bila sreča, ni razumela. Samo smehljala se je, ko ji je to pravil, in njen smehljaj je bil kakor čudež …

Minuli so medeni tedni, minuli meseci, preteklo leto. Njen pogled je postal kakor ožarjen, njene oči so potemnele in se svetile, njen glas je postal težji, bolj poln, glasil se je, kakor bi udarjale debele kaplje – kakor zrelo sadje ob trgatvi, ki samo išče tla, da bi odpadlo. Na njenih licih so zažarele rožnatne cvetke, stas je zadobil neko opojno polnost in iz vsakega njenega koraka je vela dišeča pomlad. Vse okrog nje je bilo odeto kakor v skrivnostno melodijo, vse je zvenelo po vonju vzcvelih rož … Njena duša je podrhtevala, njeno srce je vriskalo …

Tedaj šele je vedela, da je ljubezen dih božji; tedaj je razumela, da dan in solnce in ves svet še ni vsa sreča. Razumela je, da je še nekaj, kar je več kot vse bogastvo, ki ga vidimo, več kot vsa lepota, ki jo pijemo. Tedaj je v svoji prešerni radosti nagovarjala cvetke na polju in čebljala s ptički, in občudovala božjo umetnost, ki ustvari v živem bitju drugo živo bitje, enako prvemu, kot naraven posnetek, kot pravi odsev. Tedaj se ni več nasmehovala …

K porodu svojega otroka je šla kakor pred oltar. Tako je moral iti Vsemogočni, ko je ustvaril svojo podobo, da je videl v njej vse svoje veličanstvo …

Nič ni čutila tistih trgajočih bolečin materinstva, oko se ji ni niti za hip orosilo, obraz se ji ni niti z najmanjšo potezo spremenil. Kakor z globoko pobožnostjo je zrla stvarstvu v obraz.

Tedaj je verjela: res je bila možu solnce in sreča in življenje. A še bolj je bila sami sebi. Tisti hip je ni mikalo niti samo solnce, ni je ganil omamljivi vonj njenih cvetk-ljubljenk, ni je očaralo sladko petje ptičkov. Kaj je bil tedaj ves svet z vsem svojim bogastvom, z vso svojo neizmerno lepoto! Ona sama je bila vse to.

In ko je tako pričakovala svojo lastno podobo, odtis lastne duše; ko je le čakala, da pritisne na svoje prsi – sebe samo … kaj je še hotela?

Ali ko je zazrlo v svet dvoje malih, kakor biser čistih oči; ko se je iztegnilo proti njej dvoje mehkih, snežnobelih ročic; ko se je oglasilo iz malih, komaj odprtih ustec, kakor pretrgan krik iz materine duše, – tedaj je mati na široko razpostrla svoje roke in zaprla vase vse svoje sanje in vso svojo srečo, za zadnjikrat. Ali ji je bilo še česa treba? Ali je mogla doživeti še kaj večjega.

V nežnem detetu je pustila samo sebe, ves svoj vesoljni svet z vsemi sanjami, vsem bogastvom, vso lepoto in srečo.

Tako je šla: s tesno stisnjenimi rokami, kakor bi se bala, da se ji kaj izgubi od njene neizmerne sreče. Oči so se ji zaprle pred svetom in solncem, ustne so jo obmolknile, srce pa je poneslo s sabo vse …

Vsebinska analiza

Na začetku pripovedovalec opisuje zunanjo in notranjo lepoto deklice, ki je verjetno Marija. Z veseljem je opravljala svoje delo. Bila je srečna, čeprav ni imela bogastva. Nekoč je srečala mladeniča in se z njim poročila. Ko je zanosila, je spoznala, da je ljubezen nekaj višjega, prej v to ni verjela. Ob porodu ni čutila nobenih bolečin. Čutila je nekaj enkratnega. V svojem otroku je pustila sebe. Umrla je srečna.

Besedilo je pripovedno, glede na literarno vrsto pa je pripoved, ker pripoveduje o življenju ženske osebe, ki ji je verjetno ime Marija. To oznako smo ji pripele midve, avtor je ne navaja. Njeno ime sklepamo iz naslova. V besedilu je avtor neposredno nikoli ne imenuje. Takoj začne z njenim opisom in uporablja zaimek ona. Spremlja jo od njene rane mladosti do prezgodnje smrti pri porodu (Tako je šla: s tesno stisnjenimi rokami, kakor bi se bala, da se ji kaj izgubi od njene neizmerne sreče.). Konec ima več interpretacij, ta o smrti, pa se nama zdi najbolj primeren (lahko da živi srečno naprej z otrokom). Tema celotne zgodbe je torej življenje te ženske, po imenu Marija. Bila je srečna, čeprav ni imela materialnega bogastva. Na začetku jo je osrečevala narava, kasneje pa otrok. S tem nam želi avtor sporočiti, da je sreča nekaj duhovnega in ne materialnega (Ni razumela, kako da se ljudje tako pode za srečo, ko je sreča vendar dan in solnce in ves svet.; Čemu ji bo posest? Saj ima vsak človek sveta dovolj, kolikor si ga poželi in še več. Saj je ves svet last vseh ljudi. Samo ozre se naj na vse to bogastvo, naj popije lepoto, pa bo poln zakladov.). V tej pripovedi najdemo tudi številne motive, ki nas vodijo skozi celotno zgodbo (solnce, duša, mladenič, cvetke, otrok …).

V besedilu je zelo poudarjeno rojstvo otroka. Vloga žensk je, da skrbijo za naš nadaljnji razvoj, kar pa ni mogoče brez moških. Mogoče Marija to na koncu spozna, o tem avtor sicer ne govori. Na začetku se zdi zelo srečna brez moškega, tudi ko se poroči ni čutiti njene navdušenosti. Lahko smo ženske samostojne, vendar še vedno rabimo moškega, če hočemo občutit radosti materinstva. V Marijinem življenju mož očitno ne igra velike vloge. Avtor ga omenja samo ob poroki, potem pa govori o zanositvi in o njem ni več sledu. Zdi se, kot da je samo pogoj za zanositev.

Zanimivo je ime Marija. To lahko povežemo s krščanstvom. Tonkli je bil sicer duhovnik, vendar ko je to pisal, je bil star komaj 16 let. Mogoče pa je že čutil poklicanost za ta poklic. Krščanski elementi so vidni tudi drugod. Recimo, da se je počutila, ko je šla rodit, kot da bi šla pred oltar. Pa tudi njene duhovne vrednote, so podobne tistim, ki jih podpira krščanstvo. Na koncu umre, to bi lahko s tega vidika, razumeli kot odrešenje. Umrla je za otroka in on bo nadaljeval njeno pot.

Stilna analiza

Pripovedovalec je v tem besedilu tretjeosebni ali vsevedni. Avtor pripoveduje o Mariji in njenih občutjih. Uporablja tretjo osebo (njena duša, njene misli, je hodila, njeno kamrico, je pristopil k njej...).

Prevladuje notranja fokalizacija (ničesar ni želela, po ničemur ni hrepenela, ni razumela, kako da so ljudje tako zavidni in pohlepni), saj izvemo notranja, duševna občutja glavne figure. Avtor posega v njeno notranjost. Na začetku, pri opisovanju njene zunanjosti, pa je opazna zunanja fokalizacija (Bila je lepa, njene oči so gledale veselo, življenja polno.).

Pripovedovalec skuša na začetku nazorno in slikovito opisati žensko o kateri pripoveduje, tako njeno zunanjost, kakor tudi notranjost in njeno notranje doživljanje. Uporablja veliko primer ali komparacij (njene misli so bile čiste kakor rosne kaplje, kakor odsev otroške nedolžnosti; glasil se je kakor prijetno zvončkanje pomladanskih cvetk; in ko se je v jutro zbudila, ji je bilo, kakor da bi šla na svatbo; ko je sreča vendar dan in solnce in ves svet; in njen smehljaj je bil kakor čudež; njen pogled je postal kakor ožarjen; njen glas je postal težji, bolj poln, glasil se je, kakor bi udarjale debele kaplje – kakor zrelo sadje ob trgatvi, ki samo išče tla, da bi odpadlo, itd.). Primere nam orišejo njeno izredno lepoto. Njeno življenje pripovedovalec prikazuje kot veselo in srečno – to prikaže z metaforami (so se prikradle vse svetle zvezdice v njeno kamrico in ji pravile najslajše pravljice, itd.) in poosebitvami ali personifikacijami (njena duša je radosti podrhtevala; so se prikradle vse svetle zvezdice v njeno kamrico in ji pravile najslajše pravljice, itd.). Zanimivo je, da je bila srečna brez moškega. Potem pa le spozna nekoga in se poroči z njim (dala mu jo je, brez pomisleka, s sladkim smehljajem na ustnih – roko mu je dala). Ni razumela, da jo ima lahko on tako rad. Verjetno ona ni tako čutila, saj je prepričana, da je ljubezen nekaj več. Šele ko je zanosila, je spoznala, da ti je lahko nekdo vse. S tem vse je mislila na otroka, ne pa na svojega moža. Ti občutki, ki jih je doživljala ob zanositvi in porodu so zanjo nekaj neverjetnega, enkratnega (k porodu svojega otroka je šla kakor pred oltar). Tonkli je z različnimi slogovnimi sredstvi izrazito pričaral njeno notranjo doživljanje, njeno mišljenje. To so npr. retorična vprašanja (Čemu ji bo posest?, Česa ji je bilo še treba?, Česa naj bi si še želela?, Kaj je še hotela?, Ali ji je bilo še česa treba?), stopnjevanja (rumena zarja se ji je nasmehnila, solnce jo je pozdravilo, njena duša pa je vzdrhtela), ponavljanja (dan in solnce in ves svet), paralelizmi (Česa ji je bilo še treba? Česa naj bi si še želela?; oko se ji ni niti za hip orosilo, obraz se ji ni niti z najmanjšo potezo spremenil), naštevanja (dan in solnce in ves svet; solnce in sreča in življenje) in zamolki (ni razumela, kako da so ljudje tako zavidni in pohlepni …; opojno brstenje cvetk …; njena duša pa je vzdrhtela …). Z vsem tem je želel orisat nekaj kar je več kot bogastvo. Za ženske je verjetno to bogastvo otrok. Ker je v otroku pustila delček sebe, odslikavo sebe je umrla srečna (V nežnem detetu je pustila samo sebe, ves svoj vesolnji svet z vsemi sanjami, vsem bogastvom, vso lepoto in srečo.).

Vir

Štefan Tonkli (N. N.): Marija. Ženski svet II/10 (oktober 1924). 228–229.