M.Z.: Tomaž Šalamun, IMRE (1975)
IMRE
urediKomaj izide pri eni založbi Šalamu-munova pesniška zbirka, ko trka na književnost vrata sosednje založbe že druga. Tako imamo pred sabo v pol leta dve avtorjevi zbirki. Poleg Sokola se sedaj postavlja pred bralca nova: Imre,* katere naslov bi še najbolj ustrezal madžarskemu moškemu imenu. Šalamunove pesniške zbirke si slede s premajhnim časovnim razmikom ali s preveliko ustvarjalnostjo, da bi bilo v nekaj letih mogoče opaziti bistven revolucionarni premik, ki bi znotraj že znane, individualno-revolucionarne poetike (Poker, Namen pelerine) pritegnil bralca z novimi izkoriščanji besednega gradiva, z novimi aktualizacijami sveta in človekovega položaja v njem. Zadnje tri zbirke: Arena, Jiokol, Imre pomenijo prej variacije v okviru iste teme, poetike, ubeseditvenih postopkov, kot pa stopnjevano ustvarjalno zavest, jasni, opazni razvoj, zorenje in kar je še podobnih izrazov. Šalamunova zbirka Imre prinaša vrsto tekstovno urejenih sporočil, s splošno znano, klasično formo, npr. sonet, le da se besedni material ne podreja verzni strukturi klasične poetike, ampak je v shemo potisnjena določena dolžina kontinuiranega proznega sporočila, ki jemlje klasično shemo kvartin in tercin zgolj kot vizualno sceno (Bogovi). Podobni postopek je Tomaž Šalamun že izkoriščal, npr. v Areni. Ob urejena pesniška sporočila bi v zbirki Imre sodila na drugo mesto neurejena, vendar s samostojnim naslovom. Sem bi po svoji zgradbi lahko šteli približno polovico tekstov. Med njimi zavzemajo vidnejše mesto pesniške reportaže, če lahko tako imenujemo prozna, enopomenska sporočila v obliki nekaj strani obsegajočih verzov. Take reportaže izrabljajo zgolj informativno vrednost besede; njihovo bistvo ni niti v rušenju sintaktičnih pravil jezika niti izrabljanju metaforične vrednosti besed; pesniška reportaža, ki je bila opazna sestavina npr. v zbirki Sokol, poroča največkrat o kaki komični, klovnski sceni: njeni akterji so vedno isti: pesnik, Garuška, Ana in morda še kdo. Reportaža nakopiči vrsto scen, faktov, jim da navidez pustolovsko drzno ozadje in s posameznimi asociacijami, geografsko-opisnimi konkretizacijami ustvarja vtis planetarnega doživljanja sveta (Painted Desert, Tepci!, Michael Waltuch). Ob izrabljanju in uvrščanju zgodovinsko konkretnih oseb v lastno poetiko in hkrati pesniško pomensko in ideološko demontažo se tudi v zbirki Imre srečamo z že znanimi lastnostmi Šalamunove poetike (Labodi, Nežnim očem bambija, svetemu očetu, Ritem drobnih bakrenih kril, Splendid fascist dreams). V tekstu 1/1/1973, novoletni voščilnici svetu, bi ob egocentrični viziji sveta zlahka opazili agitacijsko izrabo pesniškega sporočila: »Dobro jutro, ljubi mladi slovenski pesniki, / ne se pustiti zastrašiti!« Zadnji tip tekstov v zbirki Imre so kratki, nekaj vrstični teksti, brez naslova, večkrat brez logično pomenske povezave in s samostojnimi sintagmami sestavljajo največkrat metaforo. Šalamunova nova zbirka Imre nam prinaša sicer nove tekste, vendar je glede na že znano in priznano lastno poetiko njena inovativnost majhna, saj se ne srečamo z nobenim vidnejšim pojavom, ki bi lahko nakazal smer stopnjevanemu razvoju in pomeni glede na zbirko Sokol celo korak nazaj. Kar bralec hitro opazi, je ravno odsotnost ustvarjalne moči, ki bi z novim ustvarjalnim sunkom napovedovala opaznejše premike v lastni poetiki. To pa je po eni strani razumljivo, saj se v nekaj letih posameznikova poetika ne more bistveno spremeniti, ali natančneje: poetika Tomaža Šalamuna se v zadnjih nekaj zbirkah ni spremenila, s tem pa postaja tudi za bralca manj zanimiva.
Povzetek članka
urediV članku lahko zasledimo avtorjev pogled na pesnikovo zbirko Imre. Po avtorjevem mnenju gre pri tej pesniški zbirki celo za korak nazaj v Šalamunovem pesniškem razvoju. Pri tem pa se sklicuje predvsem na podobno tematiko kot v Šalamunovih prejšnih delih.
Ključne besede
uredi- Imre
- Sokol
- tema
- Šalamunova poezija