Lukember

Za tistega, ki bo gledal to stran:

zapiski so o knjigi Nova pisarija, ki je učno gradivo pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti. Ti so dokaj v redu, vendar kot boš opazil, ni zapiskov celotne knjige
zapiski niso napisani v celoti, ker ta stran skupaj z mojim prejšnjim profilom sta bili blokirani.
če hočeš kopirat moje zapiske (tudi popolnoma), kar, ni panike, pomeni, da sem naredil dobre zapiske.

WIKIJI

Wikipedija in sestrska spletišča so last neprofitne organizacije Wikimedia. So en predstavnik informacijske družbe. Lastnosti teh spletišč so: lahka dostopnost, volontarizem (objavljanje ne prenaša profita), kooperativnost (običajno več oseb prispeva k objavi del) in tesnejši stik z realnostjo (jasno in jedrnato enciklopedično izražanje).

Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir (stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (za seminarje, projekte in predavanja), Zbirko (slikovno gradivo), Wikislovar in še druga spletišča. Vsa ta spletišča imajo status cc (creative commons), kar pomeni "licenca ustvarjalnega ljudstva". Creative commons prevajajo z "ustvarjalna gmajna", kar z asociacijo na slovensko pesem "Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina" iz 16. stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Bistvo je v temu, da poleg pridobivanja informacij, bralec lahko posega v ta spletišča, in sicer lahko prispeva k navajanju novih informacij. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Nekoč je biblija služila kot merilo za razvrščanje razvitosti jezikov, danes pa število in kvaliteta objavljenih člankov na Wikipediji. Wikiji so nekako vzorčna oblika sodobne pismenosti. S kvaliteto in številom člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot jezikovna identiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na Wikipediji.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča. Glede na število govorcev pa naj bi bila njena "pravična" uvrstitev nekje okrog 150. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki se imenuje vitalni jezik (83 jezikov). Jezikom 2. skupine zagotavljajo eksistenco potrebna digitalna orogja. V 1. skupini, comfort zone, pa je 16 jezikov, ki se jim ni treba bati za preživetje. V 3. skupini, border line (90), so jeziki z nejasno prihodnostjo. Ti jeziki imajo dve opciji: slediti zahtevam informacijske družbe (primerna jezikovna politika), ki postavlja skupnosti in se posledično povzpeti med vitalne jezike ALI se ne zavzemati za napredek jezika (ignoranca do zahtev) in z napačnimi potezami zdrsniti v 4. skupino, moribund or dead (41), ki se še pišejo. Na svetu je veliko več jezikov (okoli 6500), ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (ni slovnic, slovarjev in niti digitalnih orodij) ter izginjajo skupaj z zadnjimi govorci.

"Svoboda, enakost, bratstvo" so temeljna načela Wikipedije. Wikipedijina proizvodnja informacij je alternativa državnim (etatističnim) in tržnim (merkantilističnim) sistemom družbe.

Objavljanje na spletiščih ne zahteva pretirane tehnične spretnosti, saj na vrhu strani so štirje zavihki:

članek;
pogovor;
uredi kodo;
zgodovina.

Nevtralnost je tudi eden izmed Wikipedijskih principov (NPOV - neutral point of view). Nevtralnost je bistvena pri analiziranju in pisanju o preteklosti.

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti (knjige, revije itd., ki jih je treba plačati), ker:

Wikipedija nima zaposlenih, zanjo ni država in niti mednarodnih profitnih družb;
piscem ni za zaščito avtorskih pravic;
prispeva lahko vsakdo;
uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti;
so objave neposredno primerljive;
je samorefleksivna (možnost ogleda historiata in pogovorne strani člankov).

Človekove socialne aspiracije so v bistvu načrti in ambicije za kulturo, umetnost, socialne projekte in jezik na sploh. V preteklosti so zamrle zaradi neoliberalizma in posledično kapitalizma (prvobitne akumulacije kapitala). Dandanes se spet prebujajo, v ekonomiji se zbirajo pod ključnimi besedami: univerzalni temeljni dohodek (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy) in socialno podjetništvo (skupnostno, neprofitno podjetništvo). Na področju intelektualne proizvodnje pa pod gesli: odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.

Wikiji in šola

Wikipedija in sestrska spletišča (Wikiverza) so močno pedagoško orodje.

Leta 2005 so se z njimi začeli ukvarjati fakultetni seminarji in leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Ob šolskim delovanjem se pojavi vprašanje ali je prav, da šola koristi Wikipedijo in podobno, saj s tem "ne spoštuje" enega izmed temeljnih načel, ki je prostovoljnost, saj dijaki in študentje so prisiljeni v to, če želijo izdelati predmet. Akademska skupnost ima prednost, in sicer je v njej meja med delovno prisilo in prostočasovnih hobijev projicirana. V skrajnih primerih pa akademske strukture prepovedajo uporabo Wikipedije kot pedagoškega orodja.

Wikipedija ni kvaliteten nadomestek za spletno učilnico. To je lahko Wikiverza, ki naj bi pripravljala nove člane v svet Wikipedije. Obstajajo še druga podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo, kot sta na primer Moodle (prostodostopna) in MOOC (odprta javnosti), ampak Wikiverza zgleda enostavnejša, saj ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik. Zaradi zelo obsežne svobode in javnosti Wikiverze, ta za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna.

Obstajajo tudi škodljive intervencije (dokaj redke), ki škodujejo Wikipediji in sestrskim spletiščem, to pa imenujemo vandalizem. Ta vandalizem ne predstavlja nikakršne grožnje, saj se lahko s klikom na razveljavi v historiatu takoj odpravi in je problem rešen.

AVTOR

Preden bi začele delovati interpretacijske šole v 60. letih je bilo pisanje večinoma usmerjeno k avtorju in nastala je biografija kot literarnovedni žanr, na primer Ivan Prijatelj (Duševni profili slovenskih preporoditeljev), Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz), zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih, njihovih korespondencah, postavljanje spomenikov ipd.

Sledeča generacija literarnih zgodovinarjev je preusmerila pozornost z avtorja k besedilu, kjer je bilo skoraj prepovedano spraševati se, kaj je avtor s tem hotel povedati. Primeri so knjiga Lirika, epika in dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, idr.), zborniki Obdobja, Tone Pretnar pa je opozarjal na avtonomnost in nedotakljivost besedila.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu: njegovim kulturnim interesom, potrebam ter obzorju. Razvije se "literatura za bralca" (z razliko od "elitne literature", ki je "avtorska literatura"). Zaradi številnih demokratičnih sprememb so nekatera besedila izgubila na pomenu, saj je nekoč vrednotenje bilo drugačno, dandanes se teža pomembnosti besedila določa tudi v razmerju do bralca.

Motivacija za pisanje

Pišemo zaradi ubesedovanja vrednega predmeta, samega sebe ali socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami je včasih težko razlikovati.

Napačno je razmišljanje, da brez etike ni humanistike, ker je etičnost lastnost humanističnega odnosa do sveta. Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare). Napuh povzroči neetično ravnanje do kolegov, na primer avtorji izumljajo lastne termine in se identificirajo za njihove utemeljitelje, od drugih pa zahtevajo njihovo upoštevanje. Neetično je, kadar pregledanega gradiva, ki smo ga uredili, ne ponudimo drugim v obdelavo, še huje je, če kolegu prevzamemo njegovo vsebino, na kateri se je veliko trudil.

Neetična motivacija za pisanje je obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija), ta je ena skrajna oblika pisanja.

Pri leposlovju je večinoma način pisanja (slog - kako je nekaj sporočeno) pomembnejši od vsebine. Elitneži ("visoki avtorji") mnogokrat pišejo tako, da jih širša javnost ne razume, ker želijo uveljaviti svojo izjemnost. Taka literatura je žaljiva do bralca, saj pri njem povzroči "občudovanje avtorjeve avtoritete" in sram ob priznavanju, da besedila ne uspe razbrati. Ti avtorji so prepričani v lastno nezmotljivost in veličino, pisanje za splošno družbo se jim zdi nekaj slabega, saj po njihovem mnenju prilagajanje ljudskemu okusu pomeni prilagajanje nizkemu okusu. Pri Nemcih imajo tudi slab prizvok, in sicer jih slabšalno poimenujejo "Literatenliteratur" (pisatelji, ki želijo, da jih razume le ozek krog strokovnjakov v literaturi). Paziti moramo, da ne spregledamo avtorjevega namena in da se potrudimo si razložiti besedilo tako, kot je bilo zapisano, seveda si lahko po svoje interpretiramo (književnost odpira vrata mnogim interpretacijam).

Glede na teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

vsakdanje sporazumevanje;
leposlovje;
strokovno (učbeniki, enciklopedije, leksikoni in slovarji, znanstvena spoznanja prenašajo k širšem uporabniku in jih popularizirajo) in znanstveno sporazumevanje (znanstvene objave v revijah, zbornikih, knjigah ter spletiščih, ker so to edina mesta, kjer se znanost dogaja);
publicistično (novinarsko) sporazumevanje (dnevni časopisi, zabavne periodike, blogi avtorjev brez ustreznih referenc).

Izbira jezika

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini (lingua franca), če pišemo za domače ljudi, pišemo slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti o slovenščini le na Slovenskem, ampak da se razširjamo preko meja nacionalne filologije in meja jezika. Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, z namenom da bi izdali knjigo brez stroškov, ker jih pokrivajo slovenski projekti.

Strah, da bi se slovenistična znanost v bodoče dogajala v drugih jezikih je pretiran. Povzetki v tujih jezikih so bili v slovenističnih revijah že od nekdaj. Danes je pogoj za državno financiranje. Slavistična revija je objavljala izvlečke v tujih jezikih. Angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino, danes prevajajo zbornike v dva glavna jezika. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje (izkazalo se je pri spremljanju uspeha Slavistične revije).

Angleške objave so dandanes v privilegiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru sta pogoj, da imajo objave možnost biti vplivne izven domačega jezika in stroke. Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočila strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.

Izbira teme

Kazalec življenjskega standarda in hkrati kazalec razvitosti sistema predstavlja število izbirnih možnosti. Število možnih izbir s časom raste, zaradi tega se pa večkrat pripeti neodločnost. Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.

V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nam nadrejeni – študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji… Je pa res, da če bi si, učenci popolnoma sami izbirali temo, to dolgoročno verjetno ne bi ostalo pristno. Večino zanima le določeno področje in zato drugih sploh ne bi spoznali. Redki so tisti radovedneži, ki jim je vse zanimivo. Pomembno je vedeti, da naklonjenost določeni temi ni nujno predispozicija za dobro raziskovalno delo. Tema, ki je neznana ali ni ravno pri srcu, zahteva toliko boljšo poglobitev, saj takšne situacije obetajo več. Neprestano ponavljanje enih in istih tem pri diplomskih, magistrskih ali pa doktorskih nalogah nima smisla.

Pomembnost se določa v mednarodnem okolju in zato med pomembnejše teme spadajo tiste, okrog katerih se zbira več strokovnjakov in piscev. Mednje seveda ne spadajo slovenske teme, saj predstavljajo le manjši del razprav o jezikoslovju in književnosti.

Danes se spremembe na lestvici pomembnih del dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivne perspektive (tematizacija drugega) itd.

V znanosti je izbirnih možnosti tako pri temi kot pri orodjih ogromno. Zato ni treba prežati na ene in iste teme, ki v javnosti veljajo za osrednje ali temeljne. Raznolikost bi mogla biti bolj cenjena.

Vaje v pisanju

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. V osnovni šoli se malčke nauči pisati ročno, ker pisanje krepi inteligenco in pomaga pri pomnjenju črk. Bodisi tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Wikivir in Wikiverza sta zelo ustrezni spletišči za skladiščenje slovenske literarne klasike v javni lasti, saj sta dostopna vsakomur. Besedila na teh spletiščih so bila digitalizirana, ker drugače ne bi čez desetletja bila več dosegljiva in berljiva, saj so zelo stara in lahko pokvarljiva.

Usoda avtorstva

Nekoč je biti avtor/avtorica pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorstva je viden pri avtorjevih zahtevah, da lektorji in uredniki čim manj spreminjajo besedila. Nekateri avtorji so do svojih del preveč ponosni in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali. To želijo doseči z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih, kar pa ni popolnoma etično.

Soavtorstvo

Posege v besedilo na Wikipediji in sestrskih spletiščih se ne sme razumeti kot kritiko temveč kot sodelovanje. Pravila soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji kar utrjena, izhajajo pa iz enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.

Wikiknjige deklarativno nudijo možnost skupinskega avtorstva. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, je značilno, da je na začetku v Wikiknjigi seznam vseh sodelujočih (ali tistih, ki so se največ ukvarjali). Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena.

Pravila za oblikovanje nekega teksta skupaj z drugimi so:

pisati v oklepaju vprašanje delitve dela in zaslug za delo;
odprtost pri sprejemanju in usklajevanju načrtov;
zatreti ponos (ego);
zaupati sodelavcem;
pustiti soavtorjem pravico veta na vsebine;
dati v ospredje vsebino in ne avtorja vsebine.

Objavljanje

Ker le objave štejejo, je koncept avtorstva najbolj povezan z objavljanjem. V preteklosti je bilo objavljanje del težje kot je danes objavljanje člankov na spletu.

Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti ("to upload") besedilo na kako spletno mesto. Če je to mesto namenjeno številnim bralcem, postaviti besedilo pomeni hkrati ga objaviti. Cilj objavljanja je, da članke bere čim več ljudi: spletni časopisi, blogi, forumi...

Besedila na Wikipediji in Wikiviru so na vrhu med zadetki, za besedila na Wikiverzi pa to ne velja; vsa ta besedila pa so objavljena. Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi.

Množični um ali pametna množica

Sodobna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. Gre za znanje, ki ga uporabniki spleta objavljajo na raznorazna spletišča; je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj. Splošno znanje pa nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je izrazil kritiko. Meni, da lahko popolnoma vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, kar pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko objave prireja sebi v prid. Prav tako očita, da je Wikipedija primer "vladavine drhali"; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov. Trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novega. Marsikatera Lanierjeva opazka drži.

Avtorske licence

Rezultat pisanja je besedilo, ki v pravu je definiran kot intelektualna lastnina. Ob tej se je oblikovala specifična zakonodaja, ki se imenuje copyright oziroma avtorske pravice. Težave z avtorskimi pravicami se pripetijo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih v digitalni obliki.

Creative commons

Creative commons ("ustvarjalna gmajna") je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture ("free culture"), kateri pojem je uveljavil Lawrence Lessig. Creative commons najprej ponuja tekste in kasneje dodaja pod kakšnim pogojem.

Vrste licenc cc so:

Priznanje avtorstva = Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno;
Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA) = Izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft);
Nekomercialno (non-commercial - NC) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema;
Brez predelav (no derivative works - ND) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, ki je opremil s svojim delom, tudi spremeni. Licence redno uporablja: medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, znanstvene revije DOAJ (Direktorij prostodostopnih znanstvenih revij; Slavistična revija). Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Oprema del na spletu z licenco cc je enostavna. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo moralne avtorske pravice.

Če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo.

Copyright

Copyright ("Zakon o avtorski in sorodnih pravicah") je ime avtosrke zakonodaje, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (računalniški programi), glasbena, dramska, filmska itd. Ščiti jih pred zlorabo, kar je lahko nepooblaščeno razmnoževanje in dristribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela.

Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice (nekorektnost ali odsotnost citiranja).

Copyright izhaja iz trojih neustreznih konceptov:

pri intelektualnih proizvodih je preveč poudarjen avtor (avtorstvo);
zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagaja (na internetu);
intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji, ki se potrdi v pogodbi.

Če je nastalo izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, prevod...) z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela avtorske pravice, med temi je pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago (razpečavanje) v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo ("fair use"), ki je neprofitna (nepridobitna). Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi. Moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela.

BRALEC

Podpoglavja sta:

Prosti dostop;
Varovanje zasebnosti.

Prosti dostop

Velja prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno, srednje in visoko šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja pripomorejo zastonj učbeniki. Knjige pa so večinoma, izven šole redko zastonj. Prosta dostopnost znanja zunaj šole ni samoumevna (za muzeje in galerije plačujemo vstopnino, za knjižnico članarino, za revije, časopise in časnike naročnino...). Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, postopoma povečuje njihovo lahko dostopnost in neplačljivost.

Hramba besedil in enciklopedičnih informacij na Wikipediji in Wikiviru je zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam. Dokaz vključenosti slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti pri Googlu so dudli s slovenskimi motivi.

Googlove knjige v javni lasti ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana. Znanje se torej odpira.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so: vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Večkrat jim sledi beseda "skrivnost". To so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati. Informacijska družba si zaradi specifičnega značaja informacije lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od okoli 1990 dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med:

prosto vsebino ("free content") = besedila, informacije lahko poljubno spreminjamo;
prostim dostopom = ne predvideva in ne dovoljuje poseganja v vsebino.

Izrazov s pridevnikoma "odprti" in "prosti" je več:

odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu;
odprti dostop (open access) = kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu;
prosta vsebina (open content) = kako doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografij);
prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije;
prosto izobraževanje (open education).

Kopiranje je v tej kulturi v redu, če navedemo avtorja dela, ki smo ga prekopirali.

Med izrazoma prost in odprt poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia:

prosti dostop (free OA) = brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu;
odprti dostop (libre OA) = brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.

Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki. Prosti dostop pomeni, da lahko kdorkoli kjerkoli kadarkoli pristopi do neke informacije. Licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL sta primera prave proste dostopnosti in opisujeta dostopnost Wikimedijinih spletišč. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

Obstaja več "barv" dostopa:

zlati prosti dostop označuje dostop, ki ga je zagotovil založnik. Običajno gre za recenzirane revijalne članke;
zeleni prosti dostop označuje dostop, za katerega je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Običajno gre za predobjave ali poobjave. Založbe ne ponujajo člankov v branje zastonj, ampak stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam;
sivi prosti dostop označuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je načeloma težko priti: diplome, doktorati, konferenčna področja in izvlečki;
hibridni prosti dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Gre predvsem za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost;
zakasnjeni prosti dostop je objava, ki pride v prosti dostop po določenem obdobju blokiranja proste dostopnosti, na primer v zamiku enega leta po objavi;
platinasti prosti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (inštitucija, država). Slovenske znanstvene objave na spletu najbolje označuje ta oznaka.

Profesor Hladnik podpira zeleni in platinasti prosti dostop.

Pobudniki proste dostopnosti so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice ter znanstvena ministrstva držav. Ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi (založniške hiše). Najboljša rešitev v dani situaciji je ustanavljanje digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji arhivirajo svoja besedila.

Prosto dostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, vendar je treba biti pozoren na oznako OA, saj je med njimi veliko takih, ki svoje storitve avtorjem drago zaračunavajo.

Akademske inštitucije, delujoče v duhu prostega dostopa, spadajo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).

Založbe

To, kar se zapiše na Wikipediji, postane javna last. Tako mislijo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipediji, akademske inštitucije in drugi. Med temi je izstopal internetni genij in heker Aaron Swartz. Bil je pisec, programer in aktivist. Bil je tudi soavtor licence Creative commons. Leta 2011 je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov (JSTOR in MIT - 4,8 milijonov člankov) ter omogočil zastonj dostop do njih. Leta 2012 sta ga založbi stisnile v stisko, in sicer z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora (35 let). Izpuščen je bil s plačano varščino. Januarja 2013, v svojem stanovanju v New Yorku se je obesil, najbrž zaradi izčrpanosti, strahu in negotovosti. Točen razlog ni znan (Taren Stinebrickner-Kauffman, Aaronova punca), saj dan prej mu je bila ponujena možnost "zbrisa" tožbe.

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja blokira pot socialnemu idealu družbe samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe so segment kulturne produkcije in obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovira prehod objavljanja informacij na splet. Njihova ciljna publika se oži na otroke, ki računalnikov niso vešči, in na upokojence. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več; če že, samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo svoje bralce in knjižnice (zainteresirane za nakup), zato založbe kot posrednika ne potrebujejo. Če že, se za založbo odločijo zaradi domnevnega ugleda (torej prestižnih razlogov) in predsodkov do samozaložbe.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb" (predatory open access publishing), ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente privabljajo tako, da jim namesto uredniškega honorarja ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih. To pa je seveda mamljiva ponudba, saj se sicer cena objave članka giblje nekje med 90 $ in 500 $. Primer je Science Publishing Group.

Repozitorji

Podatka o vplivnosti nekega članka sta dva: številke o citiranosti in številke o branosti objave. Med seboj se lahko precej razlikujeta. Podatki o branosti neke objave so bolj pomembni, saj potrjujejo dejstvo, da je treba raziskave še naprej financirati.

Obiskanost neke spletne strani lahko merimo na dva načina: z zastonjskimi števci dostopa ali pa z Googlovo analizo obiska.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi novih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Profesor Hladnik predlaga financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet; lahko bi bilo plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot ali v ceno fotokopiranja. Na Slovenskem je v veljavi avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici. Prosti dostop je v soglasju s principom prostovoljnega prispevanja in v nasprotju s profitno usmerjenim objavljanjem.

Glavni namen repozitorjev je trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na:

Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints);
Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM);
Univerzi v Novi Gorici;
Univerzi v Ljubljani (Repozitorij Univerze v Ljubljani).

Slovenski akademski repozitorji so združeni v Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Objavljanje na spletu na nek način vpliva na slog pisanja, saj se avtorji prilagajajo širši množici bralcev, ki narekujejo bolj poljudnejši izraz. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Dnevno se objavlja tudi na forumu SlovLit, ki deluje od leta 1999 in je odprtega značaja. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Stefan, kjer so ponudili prostor in začetno pomoč zastonj. Tu so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih revij in knjig, komentarji, polemike… Pošiljatelji objave prispevajo zastonj.

Varovanje zasebnosti

Obstajajo različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, na primer: strah pred njihovo velikostjo; prihajajo iz Amerike; nezaupanje v dobre namere takega početja; strah pred veliko ceno, ki jo bo nekoč treba plačati za digitalne informacije; strah pred možnostmi zlorabe.

Posamično ni enako zasebno in skupno ni enako javno.

Varuhi človekove zasebnosti so razpeti med dve stvari: po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo zbrani osebni podatki; po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati, otepajo (ker s tem izgubljajo osebno svobodo).

Nedolgo nazaj je slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca. Prepovedal je Googlov projekt Street view, saj je bilo zahtevano, da zamegli obraze posameznikov, ki so bili ujeti na fotografijah. Prav tako je precej škodil besedilnemu korpusu Nova beseda, ker je prepovedal iskanje po imenih in priimkih. Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, in sicer dajejo prednost človekovi zasebnosti v škodo javne blaginje.

3. KREDIBILNOST

Ker lahko danes objavlja praktično vsak, moramo pri branju objav na internetu ali v knjigah biti previdni in presojati, ali so informacije so verodostojne. To preverimo z raziskovanjem avtorja, inštitucijo/medij (v katerem je objavljen članek), starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva ... Avtorju brez težav lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu (časovno obdobje, področje kompetenc). Piscu, ki je v stroki neprofesionalen, rečemo diletant ali amater. Pogosto smo nezaupljivi do mlajših avtorjev, a se zna zgoditi, da jim delamo krivico. Raje namreč zaupamo starejšim avtorjem, ki jih smatramo za izkušenejše in modrejše. Večinoma pa so mlajši bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje (kot starejši) priti do informacij na spletu.

AKTIVIZEM

Do spremembe v dojemanju znanosti pripelje prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče (raziskovalčev interes, ki je različen od posameznika, zato je "manipulativno").

Aktivizem je socialni koncept. Splošni pomen besede aktivist je "kdor aktivno deluje v kakem društvu ali gibanju". Danes ta pojem povezujemo s pridevniki: feministični, ekološki, mirovni, humanitarni, politični … Aktivizem povezujemo predvsem z liberalnimi nazori, čeprav tudi marsikateri konservativec poseže po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Aktivizem v znanosti posamezne fakte posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo namenu. Pomembno je razlikovanje med kritično refleksijo in aktivizmom – kritična refleksija si za razliko od aktivizma lahko privošči odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je v naši stroki nujna, medtem ko je aktivizem nezaželen. Poleg tega je aktivizem slep za pomisleke in nasprotne argumente ter namesto na razum apelira na čustva. Aktivizem zavrača statistične podatke, saj ti običajno močno kontrirajo samem aktivizmu. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje in lahko enačimo z nezaupljivostjo.

Izobraževanje naj bi bilo posvečeno oblikovanju kritične zavesti: treba je razmišljati s svojo glavo, vendar pravilno, etično in pametno.

AVTORSTVO

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno vezanostjo:

pozitivna = pripomore k kredibilnosti (inštitucije zaposlijo samo tiste, ki so se s svojim dobrim delovanjem že izkazali);
negativna = inštitucije pogosto zavirajo objavo prelomnih odkritij, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine (to bi ogrožalo delovanje utečenih modelov).

Samozaložba ni več nujno znak nezanesljivosti. Za samozaložbe se avtorji odločijo, ko jih nobena od založb ne izbere. S pojavom digitalnega tiska postaja samozaložba vedno bolj pogosta. Na področju znanstvenega objavljanja je manj pogosta (bolj običajna v leposlovju). Pri takih besedilih je potrebno biti previden, saj niso šla skozi recenzijski ali uredniški postopek. Zakaj za kakšno objavo ne stoji nobena inštitucija, obstajajo različni razlogi: avtor je bil neučakan, se je sprl z založnikom, ali pa išče alternativne načine objavljanja.

Preden se lotimo pisanja nečesa, kar bi objavili, je potrebno preveriti in filtrirati informacije. Problem so tudi ljudje, ki namenoma predstavljajo in ponarejajo lažne novice (izjave), kar je ilegalno in neetično. V krivem so tudi ljudje, ki naivno in brez pomisleka nasedejo na babje čenče, ne da bi nove podatke preverili.

STROKOVNO RECENZIRANJE

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za področje recenziranja. To so običajno uredniki časopisov, zbornikov, knjig...

Z recenziranjem se vzdržujejo standardi kvalitete. Formaliziran recenzijski postopek je eden od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi odloča urednik in ne recenzent. Recenzenti neko delo sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi problematične dele besedila. Tako recenziranje preprečuje objavljanje nepreverjenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Zaradi izčrpane pristranskosti, samovolje in napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Med temi spada javno recenziranje (open review ali open peer review ali anonimus peer review).

Slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega dela. Dvojna slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent, in recenzent ne ve, kdo je avtor razprave. Anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev in pogojni sprejem.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoje opombe zapisujejo v obrazec:

določijo tip članka;
tematsko področje;
presodijo ustreznost naslova;
poročajo o obsegu članka in predlagajo njegovo krajšanje (če je to potrebno);
ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka;
pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu;
označijo jezikovno plat članka;
presodijo slog članka;
izrečejo se o primernosti terminologije;
pregledajo članek po tehnični plati;
izrečejo se o izbiri teme (je aktualna ali ne);
izrečejo se o metodi;
pregledajo reference;
naštejejo morebitne napačne trditve in nedoslednosti.

Recenzenti na koncu obkrožijo:

članek je primeren za takojšnjo objavo;
članek je primeren za objavo, a lahko počaka na eno izmed naslednjih številk;
članek je primeren za pogojno objavo;
članek sploh ni primeren za objavo.

Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.

PRAVOPIS

V verodostojnost objav najprej podvomimo, če v besedilu opazimo pravopisne in slogovne nepravilnosti. Te kažejo na avtorjevo slabo jezikovno kompetenco.

Ločila

Indikator piščeve pravopisne kompetence je razlikovanje med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—).

Vezaj: <->, med besedama je stičen.
Pomišljaj: <Ctrl> in <-> (numerični), med besedama je nestičen.
Dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (numerični). Dolgi pomišljaj se redko uporablja, in sicer samo za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali pa ne smemo razdeliti na manjše. Je nestičen in stoji samo med povedmi in nikoli znotraj povedi.

Drugi indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»___«), drugače sta še narekovaj zgoraj/zgoraj ("___") in vejični narekovaj spodaj/zgoraj („___“). Tuji narekovaji (angleški) niso primerni.

Enojne narekovaje zgoraj/zgoraj uporabljamo samo za označevanje pomenov besed (angl. default, slov. 'privzeto').

Dvopičje pravopis obravnava kot levostično ločilo. Dvopičje ni potrebno pred naštevalnim nizom in kadar uporabljamo v povedi npr., itd., itn., ipd. ...

Tropičje ali tripičje je nestično ločilo. Tripičje je alternativa vezniku itd. Pred njim ni vejice.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli besedil, kadar je vejica prešibka, pika pa premočna.

Velike začetnice

Kadar zapisujemo naslove kolon ali vrstic v tabelah, uporabljamo veliko začetnico. Znotraj posameznih celic se priporoča raba male začetnice, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah uporabljamo veliko začetnico, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. V tem primeru morajo biti potem vse alineje take. Lahko si olajšamo zadevo z uporabo podpičja (in je vse z malo, ker je del povedi).

Drugo

Spol se veže na osebek. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka (To mesto so Jesenice). V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.

DIGITALNA PISMENOST

Besedila je potrebno obvladati po pravopisni in tehnični plati. Upoštevati moramo tehnične parametre.

Formati besedil

Računalniške formate besedil se prepozna po končnicah v naslovih dokumentov:

txt pomeni golo besedilo (forumi, npr. SlovLit);
doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo;
htm ali html pomeni spletno besedilo;
pdf pomeni natisljivo besedilo;
besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu ipd. nimajo končnic.

Uredniki avtorjem pogosto naročajo, naj tekste oddajo v formatu rtf ali odt (sta nekomercialna oblika formata doc in docx).

Če bomo direktno v besedilo vnašali popravke, se priporoča doc, docx ali rtf format besedila. V pdf format shranimo samo, ko smo prepričani, da popravkov ne bo več (težavno jih je popravljati).

Slikovni format je neodpustljiv, besedila ni mogoče kopirati, označiti z miško, jih popravljati ...

Besedilo v wikijih

Pišemo direktno v okno, ki se odpre, ko pritisnemo zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične grafe in vstavljamo slike.

Navodila za uporabo wikijev so precej enostavna, in sicer:

za odstavek pustimo eno prazno vrstico;
za seznam po alinejah vsaki enoti na začetku vrstice dodamo zvezdico;
naslove obdamo z enačaji (število teh je odvisno od ravni);
ležeči tisk označimo z dvema apostrofoma;
krepki tisk označimo s tremi apostrofi;
povezave naredimo z oglatimi oklepaji;
sliko vstavimo preko menija;
oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami;
presledek na začetku vrstice naredi na zaslonu okvirček z besedilom;
posebne oznake so za prelom vrstice <br>, vodoravno besedilo <hr> in centriranje besedila <center>;
posebni oznaki sta za začetek <poem> in konec pesemskega besedila </poem>;
v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev.

Vaje v wikijih

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji se nanašajo na:

preintenzivno členjenje na odstavke;
mašila, ki ne spadajo k enciklopedičnem slogu;
prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom;
dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

Več o tem v poglavju 4. SLOG.

Sporočanje popravkov in komentarjev

Pripombe lahko sporočimo ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil …) ali pa direktno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Ko želimo pripombe napisati direktno v besedilo, označimo tekst, ki ga želimo komentirati, in nato z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

Na wikibesedila popravke vnašamo direktno, za komentiranje imamo te možnosti:

pogovorna stran besedila;
pogovorna stran avtorja;
če besedilo nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi;
znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden: ;
s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}.

NAVAJANJE

Srce humanistične znanosti je citat, reprodukcija plus navedba vira. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. jan. 2013.)

Čemu sploh citiramo

Citiranje dela besedilo prepričljivejše, olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje je znamenje strokovnega pisanja.

V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Neplačljiva je zato, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju naj delež citatov iz leposlovja ne bi bil večji od 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.

Prepisovanje

O prepisovanju ali plagiranju govorimo, kadar nekdo tuje znanje prodaja kot svoje. Takšno početje ima pravne posledice le, ko delo nekega avtorja še ni v javni lasti (70 let po smrti avtorja). Običajno plagiatorji prepisujejo zaradi lenobe. Intelektualna kleptomanija je sistematično prilaščanje tujega, vendar je včasih ta težko dokazljiva.

Citatna industrija

Podpoglavja so:

Citatni indeksi;
Faktor vpliva;
Slovenske znanstvene revije.

Citatni indeksi

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji uporabljamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS). Na internacionalni ravni je za naravoslovje: SCI (Science Citation Index, medtem ko sta za humanistične discipline: SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

Na internetu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google Scholar). Uporabniku izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Znanstveno ministrstvo ga ne upošteva.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev lahko preverimo preko povezave Naši v WoS in Scopus ter v Sicrisu.

Kriteriji za uvrstitev v podatkovne zbirke so: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.

Problematično je, ko vključenost v citatne baze odloča o oceni odličnosti znanstvene revije. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.

Faktor vpliva

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže na stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij. Višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in bolj se ceni avtorje, ki v njih objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo rezultate znotraj posamezne discipline.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse zajete revije so iz angleškega govornega območja.

Pogosto uredništva manipulirajo s faktorjem vpliva. En način je na primer s prisilnim citiranjem (citiranje prehodnih člankov v isti reviji), kar je zelo moralno sporno.

Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je faktor vpliva. Zavzema se za prosto dostopnost objav na internetu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter upoštevanje citiranja primarnih virov. Dvomi v IF so pripeljali do predloga zamenjave faktorja vpliva z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (oziroma kombinacija obeh algoritmov). Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število in kvaliteto povezav na teh.

S časom je nastal še en citatni indeks v okviru Open Citations Project, ta je Open Citations Corpus (OCC).

Za članke na Wikipediji dobimo podatke o branosti (audience measurement) med Podatki o strani.

Slovenske znanstvene revije

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo v naslednjih slovenskih znanstvenih revijah (najkvalitetnejše):

Primerjalna književnost;
Slavistična revija;
Dve domovini;
Jezik in slovstvo;
Razprave SAZU;
Studia mythologica Slavica;
Phainomena;
Traditiones;
Slavia Centralis.

Za posamezna področja so pomembne še:

Otrok in knjiga;
Sodobnost;
Dialogi.

V tujih je razprave o slovenski književnosti možno najti v revijah:

Slovene Studies;
Philological studies;
Slavia Meridionales;
Slavica tergestina;
Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi

Vsak citatni slog ima svoje dobre in slabe lastnosti. Glavni citatni stili so:

APA (psihologija, vzgoja, družbene vede);
MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika);
AMA (medicina, biologija);
čikaški (naravoslovje, splošno);
wikipedijski.

Poleg teh so poznani tudi: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver itd.

Načeloma se pisci odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom:

čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime (postane neroden, kadar publikacija nima avtorja);
MLA-jev slog pa je prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih.

Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na izbiro citatnega stila, dovolj, če navedemo najpomembnejše dele bibliografske enote:

avtorja;
naslov.

In glede na vrsto objave še:

ime spletišča in datum pri spletni objavi;
kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi;
naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku;
naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji;
naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.

Tehnika citiranja

Citat je iz dveh delov: iz navedenega besedila in iz navedbe vira citata. Citat je od piščevega lastnega besedila ločen z narekovaji ali postavljen v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila le kazalka, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.

Opombe

Nekoč so v opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka zapisovali literaturo, na katero se je avtor skliceval. Danes skušamo citiranje čim bolj poenostaviti in opombe prihranimo za nebibliografske podatke. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V Novi pisariji na Wikiknjigah so opombe čisto na koncu, medtem ko so v pisni obliki na dnu strani (zaradi preglednosti).

Kratki sklici

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu. Na primer:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Pri kratkih sklicih včasih odstopamo od pravopisa.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili. Uredniško poenotenje navajanja literature je nujno, saj tako je publikacija bolj urejena in posledično vredna zaupanja.

Označevanje navedkov

Navedke lahko označujemo z:

narekovaji;
odstavkom in drugačnim črkovnim rezom;
izpuščanjem iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.

Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto tropičja na začetku zapišemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju; končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj me muza obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.

Od kod vse citiramo

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjig, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, iz TV-oddaje ...

Če imamo opravka z viri v dveh verzijah (v tiskani in v digitalni) navedemo oba, najprej pa zapišemo tiskanega.

Citiranje citatov iz drugih del je sprejemljivo, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih, kjer viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke za raziskavo.

Obstajajo opozicija primarni : sekundarni, ki se nanaša na materialno podlago virov in na način dostopa. V znanosti je priporočljivo citirati samo iz primarnih virov (tekstov, ki smo jih držali v rokah). Iz sekundarnih virov je sprejemljivo, ko je primarni vir nedostopen.

Zaslon in papir

Pisatelji pišejo na zaslon, upoštevajo tudi tiskano objavo, saj samo ta prinaša točke, od katerih je odvisna njihova profesionalna usoda.

Študentje morajo svoje diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem tisku.

Zaradi zahtev po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav ter možnosti komentiranja in popravljanja se strokovni časopisi selijo na splet (selitev podpira gibanje Open Access). Trenutno zraven izhajajo še v fizični obliki, nekoč pa bodo le še v digitalni. Zaradi vse cenejših tiskarskih storitev pa prehod od tiska na zaslon ne bo tako zelo hiter.

Spletne strani niso oštevilčene, zato citiranje s čim bolj natančnim podatkom o lokaciji (kot npr. pri knjigi ali članku) ni mogoče. Če obstaja možnost dostopa do celotnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografskemu navedku vira dodamo povezavo. Pri razporejanjih bibliografskih enot v spletni objavi nista potrebna postavljanje priimka pred ime in abecedno zaporedje avtorjev. Ne na zaslonu in ne na papirju ne smemo navajati celotnih URL-jev, ker so preveč spremenljivi, tipografsko težje obvladljivi in na papirju popolnoma neuporabni.