Luiza Pesjak

Katja Mihurko Poniž: Pripovedna besedila slovenskih pisateljic-sodobnic Zofke Kveder

ANALIZA ČLANKA

Članek o pisateljici Luizi Pesjak je del rubrike v reviji Jezik in slovstvo. Rubrika se imenuje razprave in članki, njena avtorica pa je Katja Mihurko Poniž. V njej se avtorica osredotoči na pripovedna besedila slovenskih pisateljic-sodobnic Zofke Kvedrove (2. polovica 19. stoletja). Sem štejemo poleg Zofke Kvedrove še Josipino Turnograjsko, Pavlino Pajk in Luizo Pesjak. Če se osredotočimo na zadnjo in na njen 1887 izdan dnevniški roman Beatin dnevnik.Podrobneje ga je v članku analiziral Miran Hladnik. Označil ga je kot tipični ljubezenski roman, skozi katerega želi bralke vzpodbuditi k ustvarjanju ideala, h kateremu naj stremi meščanka tistega časa. v Beatinem dnevniku lahko zasledimo vse značilnosti te zvrsti. Pojavi se motiv Pepelke (saj je na začetku romana Beata skromna, revna in uboga vzgojiteljica na graščini),protagonistka romana je Beata je ujeta v ljubezenski trikotnik med bogatim plebejcem Rihardom v katerega je zaljubljena skozi celoten roman,ki pa ljubi grofovo hčer iz prvega zakona Doro, bolezen, Rihard hudo zboli, Beata pa je njegova negovalka ob smrtni postelji, in srečni konec, Dora je umrla, Rihard je prost in tako se poroči z Beato. Značilnosti vseh ljubezenskih romanov tistega časa so: ljubezenski zaplet, ki ponavadi temelji na ljubezenskem trikotniku, lik glavne osebe, saj je vedno ženska, in sicer sirota, rejenka, pastorka, samohranilka itd. Na koncu pa se izkaže, da je ta revni deklič ponavadi hči kakšnega bogatega plemiča. Srečni konec s poroko je posledica njenega prilagajanja na pričakovanja družbe, ta želi videti s strani vsake ženske, pasivnost, skromnost, pridnost, srčno dobroto, nedolžnost in pravo stopnjo izobrazbe. Dela sodobnic Zofke Kvedrove so slogovno in formalno največkrat zelo preprosta, tako, da branje ne prinaša kakšnih velikih estetskih užitkov. Po drugi strani pa nas vedno pritegne ta želja povedati nekaj, kar je bilo v tistem času za nekatere nepomembno in odrinjeno na obrobje.Prav zaradi tega poguma in odpiranja novih tem so dela iz tega obdobja zelo pomembna za razvoj slovenske literature. Luiza Pesjak, Josipina Turnograjska, Pavlina Pajk in Zofka Kveder so bile v tistem času zelo razpete med vlogo, ki jim jo je narekovala družba in željo izraziti lastne misli in občutja. Pisale so o tedaj zamolčanih stvareh: o tem, da edina želja ženske ni le srečen zakon ampak tudi izobrazba, da materinstvo ni samo osrečujoče, predvsem pa so želele poudariti, da imajo tudi ženske svoje potrebe in želje.

VIR

revija Jezik in slovstvo,2000, letnik 45,številka 4, Slavistično društvo Slovenija (www.dlib.si)