Ljudje s ceste

Obnova dela

Janez Svetelj je bil izobražen mož z dokončanimi osmimi razredi. Živel je v revni družini in zato se je odločil, da gre od doma za boljšim življenjem. Doma se je zlagal, da je v mestu našel službo in se seli tja, da bo imel krajšo pot do službe. Resnica pa je bila drugačna. V mestu je bil brezdelnež, berač. Naposled se odloči, da si bo poiskal službo, kljub recesiji, ki je ta čas vladala svetu. Vsak dan je hodil prebirat oglase, ki so bili pribiti na oglasno desko, da bi našel kakršnokoli delo. Opazi delo v Slovenskem zavodu, vendar pa dela ne dobi, saj ga ravnatelj zavoda gleda zviška, ker ni prihajal iz mesta, ampak iz podeželja. Ravnatelj do revežev ni toleranten. Janez namesto službe dobi 15 cigaret. Ker ne kadi, se ustavi v bližnji trafiki in proda cigarete, da dobi denar za kruh in šunko. Pri branjevki, kjer kupuje hrano, sreča Ivana Možino. Možina je bil revolucionar, izobražen človek, ki se trudi odpravit revščino, bori se za enakopravnost – vsi enaki, brez selekcije med bogate in revne. Začne mu pridigat o življenju. Skupaj se najprej odpravita v gostilno, v katero zahajajo le bogatejši ljudje. Srečata ravnatelja zavoda, kjer se je Janez želel zaposliti. Ravnatelj je zaposlen s pripovedovanjem šal mladi in brhki mladenki, ki se smeje vsaki njegovi šali. V gostilni sta tudi mlad moški in starejša ženska. Kot se izkaže kasneje sta ljubimca. Žena vara svojega moža in, ko za to mož izve ponori in pretepe mlajšega ljubimca.

Janez Svetelj in Ivan Možina se odpravita dalje. Napotita se v neko tovarno, kjer Ivan prikaže težko življenje delavcev. Zaposleni v tovarni delajo cele dneve za minimalno plačilo, s katerim komaj preživijo sebe in svoje družine. Živijo v totalni bedi.

Odpravita se naprej do branjevkinega doma. Ivan pozna njenega moža, Gorenjca, ki boleha za jetiko. Gorenjec je že v tako slabem stanju, da je na robu smrti.

Zadnja postojanka pa je v neki zapuščeni stavbi, kjer prebivajo vsi tisti, ki so brez dela, na robu preživetja. Sanjajo o boljšem dnevu, o demonstracijah, kjer bodo lahko povedali svoje zahteve. Demonstracije se res organizirajo in vsi se jih udeležijo. Janez pade v ˝trans˝, buta z rokami visoko v zrak in kriči na vse strani, na ves glas.

˝Pogleda v nebo in nebo leži, kot da se ne bi zgodilo nič.˝ (Kranjc, 1931: 119)

Literatura

Kranjc, J. Ljudje s ceste. Ljubljana: Cankarjeva družba, 1931 COBISS