Literarna umetnina / Roman Ingarden
Roman Ingarden:Literarna umetnina
Avtor: Marinka Velikonja, Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, Univerzitetni študijski program druge stopnje Slovenistika, Literarne vede, 2011/2012
Uvod
Roman Ingarden je bil poljski filozof, estetik in literarni teoretik. Rodil se je 1893. leta v Krakowu. Študiral je v Lvovu, kjer je na tamkajšnji univerzi med okupacijo tudi predaval nemško literaturo in literarno teorijo, in Nemčiji. Med letoma 1949 in 1956 je imel prepoved predavanj zaradi idealistične usmerjenosti, nato so ga rehabilitirali. Umrl je leta 1970. Avtor v delu Literarna umetnina raziskuje temeljno strukturo in način obstoja literarnega dela. Zanima ga, »ali imajo realni predmeti glede na svoje bistvo isto strukturo in isti način obstoja kot intencionalni predmeti« (Ingarden 8). Ingarden pojasni, česa v Literarni umetnini ne bo mogoče obravnavati. To so naslednji vidiki: nastajanje literarnega dela, vsa vprašanja, ki se nanašajo na umetniško ustvarjanje, vprašanja, ki se nanašajo na spoznanje literarnega dela, stališča bralca do literarnega dela in vprašanja, ki se nanašajo na vrednost umetnine. (Ingarden 53-54). Literarna umetnina je »predmet s prav posebno zgradbo«( Ingarden 35). Ima literarno vrednost, ki je znanstveno delo nima. Napačno je pojmovanje, da je literarna umetnina množica doživetij, z doživljanjem bralca, ko neko delo bere. Avtor si zastavlja vprašanje, kam tako literarno delo šteti. Je to realni ali idealni predmet? Zanima pa ga tudi, »kaj pravzaprav literarno delo je« (Ingarden 40). V zgradbo literarnega dela ne sodijo:
»1. avtor sam s svojo usodo, doživljaji in psihičnimi stanji,
2. nobene bralčeve lastnosti, doživljaji, psihična stanja,
3. sfera predmetov in stanj stvari, ki tvorijo v konkretnem primeru v umetnini nastopajoče predmete in stvari« (Ingarden 55 - 60).
Zgradba literarnega dela
Literarno delo je večplastna tvorba in organska zgradba. Enkratna je prav zaradi posebnosti posameznih plasti. Ena od teh plasti pa tvori celoto pomenskih enot in s tem tudi »strukturno ogrodje celotnega dela« (Ingarden 63). Plasti pa se ločijo po gradivu in vlogi. Celotno delo ni monotona (enolična) stvaritev, ampak ima polifono naravo. Razlikujemo več vrst literarnih del in vsako ima določeno število plasti. Gre za heterogene plasti. Ingarden trdi: »Literarna umetnina je večplastna tvorba: »gradivo«, katerega lastnosti peljejo h konstituiranju estetsko relevantnih momentov, je sestavljeno iz več heterogenih sestavnih delov, »plasti« (94).
Ingarden razlikuje štiri plasti, ki so bistvene za vsako literarno delo:
»1. Plast zvenov besed in na njih zgrajene zvenske tvorbe višjega reda;
2. plast pomenskih enot različnih stopenj;
3. plast različnih shematiziranih videzov in njihovih kontinuumov ter vrst in končno
4. plast v delu predstavljenih predmetov in njihov[o] usod[o]« (Ingarden 64).
Plast jezikovnih zvenskih tvorb
Najprej naletimo na besede. Srečamo se z vprašanjem, v kakšnem smislu pripada jezik literarnemu delu in ali je v njem »le kot neizogibna prvina, ki tvori le sredstvo, nekaj, kar omogoča dostop do literarnega dela, ali pa je nasprotno bistveni konstituens dela samega, in sicer konstituens, ki ima bistveno vlogo v njem prav kot umetniškem delu« ( Ingarden 68). Ingarden trdi, da jezikovna plast sodi k zgradbi literarnega dela, v katerem je beseda »najbolj izvorna jezikovna tvorba« (Ingarden 70). Ta jezikovna tvorba ima svoj zven in pomen. Ista beseda je lahko izgovorjena na več načinov. Lahko je izgovorjena z visokim in ostrim glasom, drugič pa z mehkim in globokim. V obeh primerih gre za isti pomen, istost pa je dojeta tudi glede na njen zven. Avtor zapiše, »da zven besede ni nič drugega kot določen izbor in ureditev izbranih delov iz konkretnega zvenskega gradiva, ki se sicer v mnogih različnih glasovnih celotah ponavljajo« (Prav tam). Zven ni nekaj realnega, je pa v stvarnosti dan in je spreminjajoč. Njegovo spreminjanje je drugačno od spreminjanja konkretnega zvenskega gradiva. Beseda je velikokrat izgovorjena, medtem ko konkretno zvensko gradivo nastaja vedno znova, besedni glas ostaja isti, vendar izgovorjen na različne načine. Najpomembnejšo vlogo pri zvenu ima določen red zlogov. Poleg tega pa še višina tona. Besedni zven ne pomeni samo čutne plati jezika. Beseda, ki je izgovorjena z globokim ali visokim tonom, drugače zveni kot tista, ki jo odlikuje nizki ton. To pa ne spreminja pomena besede. Bistvena funkcija zvena besede je, da opredeljuje pomen besede. Beseda je izraz govorčeve vljudnosti ali pa ljubeznivosti. Odvisno, kakšen ton izraža. Če je izražen z ostrim tonom, gre za ukazovalen, v primeru ljubeznivega pa gre za vabeči zvok.
Za zgradbo literarnega dela so nekateri zveni besed bolj, drugi manj pomembni. Nežive besede (mrtve besede) so znanstveni termini. Imajo jasen, enopomenski pomen. Druga vrsta besed so žive, življenjske, močne besede. Bralcu, poslušalcu so podane nazorno, brez pomoči kakšnega sklepanja. Predstavljajo žive, nazorne predstave ustreznih predmetov. Samostojno jezikovno tvorbo sestavlja stavek in ne beseda. Stavek je lahko zgrajen na zvenskem gradivu. Pomembnejši so tisti besedni zveni, ki »označujejo cele množice besednih zvenov. K njim sodita predvsem ritem in tempo« (Ingarden 84). Tisti ritmi, ki so zgrajeni na zvenskem gradivu, temeljijo »na ponavljanju določenega zaporedja poudarjenih in nepoudarjenih zvenov« (Prav tam). So neodvisni od višine zvena in zvenskega gradiva. »Vedno lahko namreč ustvarimo »isti« ritem tako s pomočjo jezikovnega zvenskega gradiva, kakor tudi z značilnimi zvoki tega ali onega glasbila, končno pa lahko tudi s pavkami ali drugimi tolkali« (Prav tam). Ritmi so pravilni ali svobodni. Prve najdemo samo v verzih, ki zahtevajo pravilno vračanje istega zaporedja poudarkov, druge najdemo v prozi. Ingarden trdi, »da je vsako literarno delo opremljeno z ritmičnimi kvalitetami« (Ingarden 85). Pogosto zanikamo obstoj ritma, če so ritemske kvalitete preveč zapletene in njihova posebnost ne prodre do zavesti.
»Različni ritmi in njegove narave peljejo k novemu jezikovnemu pojavu, namreč k pojavu tempa« (Ingarden 86). Tempo pomeni naravne besedno zvenske jezikovne plasti kot so hitrost, počasnost, lahotnost, težkost. Narava tempa je odvisna od dolžine besed v določenih stavkih (ali so besede iz kratkih ali dolgih enozložnih ali večzložnih besed). Tempo je vezan tudi na smisel in razčlenjenost stavka. Pravilni ritem vzpostavlja zvenske enote višje vrste kot so verzi in kitice. Verz ni vezan na obstanek smisla. Obstaja lahko tudi potem, ko je smisel že izgubljen. H kratkim stavkom sodi hitrejši tempo. Živ jezik in tudi narečje imata značilne melodične lastnosti. Za melodijo besedila odigra pomembno vlogo narava posameznih zvenov iz okolice. Na pesniku je, da obvlada melodične značilnosti jezika. Obstaja pa tudi druga skupina besedno zvenskih pojavov, to je tistih, ki jih določa smisel stavka. Gre za »sekundarne modifikacije posameznih besednih zvenov« (Ingarden 89). Sem sodijo: poudarjanje, podčrtovanje tistih besed, na katerih smislu leži teža stavčne celote, različno dolgi premori, izgovor zadnje besede pred premori. Ingarden šteje k prvinam literarnega dela z vidika zvenske plasti jezika poleg besednega zvena še zvenske strukturne kvalitete. K njim sodijo tiste, ki izpolnjujejo »konkretizacijo in funkcijo izraza psihičnega stanja govorca« (Ingarden 91). Te pridejo v poštev v vsakem dramskem delu. Obstajajo različne strukturne kvalitete tonov, ko lahko govorimo v prijateljskem, mirnem, strastnem, živahnem tonu. Poznamo pa tudi take strukturne kvalitete tonov, v katerih koga nagovorimo z ostrim, spoštljivim, prijaznim tonom, ali pa, ko govorimo zviška, prijazno, čemerno. Te kvalitete imenujemo manifestacijske, »ker manifestirajo prikrita govorčeva psihična stanja« ( Ingarden 91). K manifestacijskim kvalitetam spadajo besednozvenski pojavi kot so: ritem, tempo, melodija. Ti sodijo k literarnemu delu, » vendar vedno le v smislu tipičnih strukturnih kvalitet in ne kot dogodki, ki jih najdemo le na konkretnem zvenskem gradivu« (Ingarden 92). Jezikovno zvenske tvorbe imajo lasten glas. Če ga prevedemo v tuj jezik, prevajalec ne bo nikoli dosegel, da bo prevod enak originalu.
Plast pomenskih enot
V plasti pomenskih enot so obravnavane različne tvorbe in funkcije literarne umetnine. Ingarden razlikuje dvoje vrst besed. Prve poimenuje »imena« (kot primere navaja »miza«, »rdeče«), druge pa funkcijske besede (»in«, »ali«, »je« in podobno ). Tako prve kot druge besede imajo pomen, vendar je njihova zgradba različna.
a) Pomen imen
Pomen imen tvorijo:
»1. intencionalni smerni dejavnik,
2. materialna vsebina,
3. formalna vsebina,
4. moment eksistencialne karakterizacije,
5. moment eksistencionalnega položaja« (Ingarden 101).
Pomen nekega imena ni množica vseh teh prvin. V primeru izrazov »središče zemlje« in »miza« opazimo da se nanašata na nek predmet. Ta predmet tudi označujeta in sta k njemu usmerjena. To pa zato, ker vsebujeta v svojem pomenu momente, ki določajo za kakšen predmet gre v tem primeru. »Tiste momente besednega pomena, ki določajo predmet glede na njegovo kvalitativno opremljenost, imenujemo materialna vsebina besednega pomena, tiste momente pa, v skladu s katerimi se beseda nanaša prav na ta in noben drug predmet ali – v drugih primerih – prav na tak predmet, imenujemo intencionalni smerni dejavnik« (Ingarden 102). Ta je lahko raznovrsten. V obeh prej navedenih primerih je enosmeren, lahko pa je mnogosmeren in sicer nedoločno večsmeren v izrazu »ljudje« in določno večsmeren v izrazu »moji trije sinovi«. Lahko je konstanten in aktualen v primeru »glavno mesto Kitajske« . V primeru izraza »miza« v smislu »katere, koli mize« pa je smerni dejavnik potencialen in variabilen. »Besedo »miza« lahko nanašamo na različne individualne predmete in prav v tem se kaže variabilnost njenega smernega dejavnika« (Ingarden 103). Ingarden navaja, da je »intencionalni smerni dejavnik navzoč v vsakem imenskem besednem pomenu, z njim imamo opraviti tako pri samostalnikih kot pri pridevnikih, ni pa ga skoraj pri nobeni čisto funkcijski besedici« ( Ingarden 104). Konstantnost in variabilnost sta odvisni od materialne vsebine besednega pomena. Tesna je povezava med materialno in formalno vsebino.
Materialna vsebina določa kvalitativne lastnosti predmeta. Značilna je za imena. Njena vloga je vidna pri določitveni funkciji. »Materialna vsebina »pripisuje« z drugimi besedami intencionalnemu predmetu določene materialne znake in ga »ustvarja« skupaj s formalno vsebino imenskega pomena« (Ingarden 105). Ingarden navaja izraz »obarvana stvar«. Materialna vsebina intencionalnega predmeta je »določena le glede na to, da gre za stvar in da mora biti ta obarvana« (Ingarden 106). V pomenu izraza pa ni naznačeno, kakšne barve ta stvar je. Neko barvno kvaliteto pa ima, saj je »obarvana«. V materialni vsebini ustreznega besednega pomena morajo biti »momenti, ki intencionalni predmet določajo glede na to, ali naj sploh bo »obarvan«, po drugi plati pa tisti, ki določajo, da ima katero koli določeno barvo« (Ingarden 106). Formalno vsebino pa tvori lastnost nečesa, kar v normalnem primeru tvori formalno vsebino imenskega pomena. Moment eksistencionalnega položaja in eksistencionalne karakterizacije razloži na primeru »prestolnice Poljske«. V pomenu tega izraza ni mišljeno to mesto samo kot mesto, ampak tudi kot nekaj, kar »realno« obstaja. Drug primer navaja z »enakokrakim trikotnikom, ki ga pojmuje, kot nekaj »idealnega«. Ta moment karakterizacije pa ne smemo zamenjati z momentom eksistencionalnega položaja. Tu navaja primer lika Hamleta iz Shakespearove drame. Ta predmet ne bo nikoli eksistiral v realnem smislu. Če pa bi, bi mu pripadal »eksistencionalni modus realiter« (Ingarden 110).
b) Razlika med imeni in funkcijskimi besedami
Ingarden zapiše, da je na prvi pogled »zelo lahko izpeljati razliko med obema vrstama besed, in sicer v tem smislu, da prvič označimo imenske izraze z navzočnostjo smernega dejavnika in materialne vsebine v pomenu, ki ju v funkcijskih besedah ni, in drugič, da ti opravljajo različne funkcije, medtem ko imenski izrazi ne morejo opravljati nobene« (Ingarden 111). Vendar ugotavlja, da to razlikovanje ni tako preprosto. Beseda »poleg« sama zase »ne določa nobenega predmeta glede njegove kvalitativne lastnosti, ne pripisuje mu nobenih lastnosti« (Prav tam). Če pa imamo predmet z imenskim pomenom, ki je povezan s funkcijsko besedo, kot v izrazu »stol poleg mize«, pa beseda »poleg« karakterizira »predmet pripadajočega imena glede na njegovo lego v prostoru v primerjavi z drugim prostorom. Tako imamo pred seboj vsaj analogijo z materialno vsebino nekega imenskega besednega pomena« (Ingarden 112). Ingardnu se vsiljuje misel, »da je mogoče razliko med obema vrstama pomenov izpeljati, iz različnih funkcij, ki jih obe vrsti opravljata« (Ingarden 114).
c) Pomen določnega glagola
Tudi tu lahko govorimo o materialni vsebini. Gre za neko dejavnost. Avtor trdi: »Materialna vsebina glagola je tista prvina njegovega polnega pomena, ki odloča o tem, za kakšno, za kako kvalificirano dejavnost gre« (Ingarden 116). Besedi »piše« in »pisanje« imata isto materialno in formalno vsebino. Gre za dejavnost iste sorte. Ingarden si zastavlja vprašanje: »Ali torej ni nobene bistvene razlike med imenskimi in glagolskimi besednimi pomeni?« (Ingarden 117). Ugotavlja, da imenski pomeni vsebujejo intencionalni smerni dejavnik, »določni glagoli takega smernega dejavnika, ki bi bil usmerjen prek materialne vsebine glagola (npr. »piše«) na kvalificirano dejavnost, kratko malo nimajo« (Prav tam). Pomen glagola »piše« ne vodi k nobenemu pojmovanju nečesa, kar bi bilo subjekt znakov. »Če namreč subjekt znakov ni označen s pomenom oz. če ni pojmovan z vidika subjekta znakov, potem tudi kvalifikacija ni izvršena z vidika njegovega kvalificiranja« (Ingarden 120). Torej nima nakazujočega smernega dejavnika. V glagolu najdemo neko kvalifikacijo in lahko govorimo o materialni vsebini. V imenskem izrazu »pisanje« pa je dejavnost poimenovana statično. V besedi »piše« se dejavnost razvija dinamično, kot nekaj, kar se dogaja, kar nastaja. To razvijanje je sposobnost, ki je bistvena za določni glagol. Določni glagoli se lahko nahajajo v različnih časovnih oblikah. Dejavnost se izkaže kot materialno kvalificirana dogajajoča zdaj, drugič pa kot v preteklosti kvalificirano dogajanje. Glagol je določni v primeru, ko stoji v določeni osebi in številu. Določni glagol označuje pripadnost »neki višji smiselni celoti. Ta celota je stavek, ki je sam zase rezultat posebne abstrakcije« (Ingarden 122).
Splošna karakteristika stavka
Literarno delo vsebuje stavke vseh možnih tipov. Kot besede so tudi stavki dvoplastne tvorbe. Razlikuje se jezikovno zvensko plast in njihov smisel. Stavek je enota. To pa zato, ker gre za enotnost lastnega smisla. Stavek je »funkcionalno – intencionalna smiselna enota, ki je zgrajena kot sklenjena celota« (Ingarden 150). Je čisto nova predmetnost, ki ima svoje lastnosti. Stavek je intencionalna tvorba. Kaže na nekaj prek sebe, kar se od nje same razlikuje. Kot celota izpolnjuje funkcijo, zato je funkcionalna enota. »Šele določitev te funkcije in posebne vrste stavčne intencionalnosti tvori bistvo stavka« (Prav tam). Stavek je zgrajen iz množice besednih pomenov. Poznamo enobesedne stavke. Ingarden navaja primer: »Ogenj!« In latinski stavek »Amo«. Oba stavka vsebujeta množico pomenov. Zvenska plat pa kaže sestavo iz ene same besede. Toda tu so še ločila, »ki po svoji funkciji niso nič drugega kot različne nesamostojne funkcijske besedice«. Beseda »ogenj« ne tvori nobenega stavka, izraz »Ogenj!«, opremljen s »klicajem«, pa je popoln stavek« (Ingarden 151). Besedi da šele ločilo funkcijo in v tem primeru prav klicaj opravlja »bogato funkcijo«. Obstaja veliko povednih stavkov, ki pa ne kažejo prirejanja niti »realnim« niti »idealnim« predmetom. Stavek mora imeti lastnosti, s katerimi mu je omogočeno »prirejanje« na določeni predmet. Stavek dobi intencionalni moment. Kot neka celota se usmeri na nekoga. To ni več čisti stavek, ampak gre za »nagovor«. Stavek je po vsebini funkcionalno intencionalna enota, ki ima v sebi intencionalnost in posebno funkcijo.
Stavek govori sam po svoji vsebini. Primer: Voz pelje mimo. 'Voz' je ime, 'pelje mimo' je glagolski izraz. Ta dva pomena sta povezana v celoto. Ime 'voz' imenuje predmet. To pa na tak način, da je njegov smerni dejavnik usmerjen na predmet. Da pa se to lahko zgodi, da bi bil usmerjen nanj, sta potrebni materialna in formalna vsebina. Izraz 'pelje mimo' sam zase izraža dejavnost in prek glagolskega smernega dejavnika kaže na subjekt dejavnosti. Elementi, ki tvorijo stavčno vsebino, se prilagajajo drug drugemu in pri tem tvorijo miselno celoto. Imenska in glagolska intencionalnost tvorita posebno vrsto sinteze. Prevladuje pa glagolski moment. Ko pa je govora o mnogopomenskem stavku, pa le tega ne smemo istovetiti z množico enopomenskih stavkov. Večpomenski stavek je takrat, »kadar v svoji smiselni vsebini vsebuje poleg večpomenskih elementov tudi take, ki niso večpomenski« (Ingarden 188). Avtor opozarja, »da obstaja poseben tip literarne umetnine, katerega temeljni značaj ima poseben čar v večpomenskosti« (Prav tam).
Značaj quasi-sodb, ki pripadajo stavkom v literarnem delu
Stavki v literarnem delu se ločijo od stavkov v znanstvenem delu, čeprav imajo isto formo. Stavki v znanstvenem delu so prave sodbe v logičnem smislu. Ne izražajo samo pravice na resnico, ampak so lahko dejansko resnični ali neresnični. V njih je nekaj resno zatrjevano. Stavki v literarnem delu pa ne morejo veljati za resno mišljene zatrjevalne stavke, za sodbe. »To o čemer razsojamo, je navadno izraženo v izjavnem stavku, ki s tem postane zatrjevalni stavek« (Ingarden 205). To pa pomeni, da postane »sodba v logičnem smislu. Ne glede na spremembe, ki nastanejo pri izpolnjevanju funkcije izjavnega stavka, doživi njegova smiselna vsebina posebno modifikacijo« (Prav tam). Avtor navaja primer: »Moje nalivno pero leži na pisalni mizi« (Prav tam). Ta izjavni stavek spremenimo nato v sodbo. Opazimo, da je »smerni dejavnik imenskega izraza »moje nalivno pero« naperjen na pripadajoči intencionalni predmet, v sodbi – stavku pa kaže preko tega predmeta na realni (realno zamišljeni) predmet« (Ingarden 206). Ta predmet mora imeti »prav tiste lastnosti kot izraz »moje nalivno pero«. Zavoljo intencionalnega smernega dejavnika se hkrati celotno intencionalno stanje stvari, ki je razvilo smiselno vsebino stavka, nanaša na realno nalivno pero, kot na nekaj, kar vsebuje njegovo področje eksistence […] nekaj, kar dejansko obstaja« (Prav tam). Zatrjevalni stavki, na katere naletimo v literarnih delih in so po zunanjem videzu sodbe v stavčni obliki, to dejansko niso, niti ne morejo biti. Primer: »Tainta je umoril svojo ženo«. Tega ne smemo jemati resno. Zaradi tega ne bo nihče poklican na odgovornost. Teh stavkov ne ocenjujemo glede na resničnost oziroma neresničnost. »Vendar pa kljub temu nedvomno na poseben način nekaj zatrjujejo, […] težko je določiti to posebno modifikacijo zatrjevalnih stavkov, ker najdemo v različnih tipih literarnih del različne take modifikacije, med katerimi so nekateri zatrjevalni stavki bolj podobni sodbam, drugi pa bolj čistim izjavnim stavkom« (Ingarden 212). Zatrjevalne stavke z značajem quasi – sodb najdemo v mnogih romanih različnih posameznih obdobij, tako v rokokojskem kot bidermajerskem. Ti romani »niso v pravem smislu »zgodovinski«, vendar pa se v njih predstavljeni predmeti nanašajo na realni svet na povsem drugačen […] in ožji način. Ta zgolj igrani resnobni način stavčne funkcije kot tudi premestitev ostaja tu ohranjena – kot v vseh zatrjevalnih stavkih z značajem quasi – sodb« (Ingarden 214). Če imamo opravka z literarno vsebino, ki naj bi razložila zgodovinska dejstva in predmete, v takih delih nimamo opraviti s pravimi sodbami. »Ker pa se v literarnih delih nahajajo le zatrjevalni stavki različnih tipov z značajem quasi – sodb, ti stavki […] niso čisti izjavni stavki. In zato lahko – zavoljo svoje opisane posebnosti – vzbudijo v večji ali manjši meri iluzijo stvarnosti, česar čisti izjavni stavki ne zmorejo« (Ingarden 216).
Plast predstavljenih predmetnosti
Predmetnost moramo razumeti zelo široko. »Označuje predvsem vsak imensko zasnovani nekaj, ne glede na to, ali gre za predmetno kategorijo ali za materialno bistvo« (Ingarden 264). Nanaša se na osebe, stvari, dogodke, stanja, plast predstavljenega, na »vse, kar je kot tako predstavljeno« (Prav tam). Predmeti v literarnem delu pa so lahko »pomaknjeni v izrazito bralčevo bližino« (Ingarden 264). Bralec bere pogosto stavke, ki imajo značaj quasi-sodb, kot prave sodbe. Če pa so predstavljene predmetnosti dane v okviru svojskega bistva, sodijo k realnim predmetom. V realnem svetu so sami od sebe v realnem prostoru in času. Eksistencialnost je navzoča v predstavljenem svetu, »sanjani svet« pa ni v pravem smislu sanjan, ampak le quasi - sanjan. Predstavljeni predmeti, ki so po vsebini realni, morajo biti predstavljeni v času in prostoru tako, kot da so prostorski. Lastni prostor pripada predstavljenemu realnemu svetu. Predstavnostni predmet: »Moj prijatelj«, ki je v oddaljenem mestu, ni nikakršen predstavnostni predmet, ampak je realni. Da pa si ga nazorno predstavljam, je čisto naključje. Je eksistencionalno avtonomni predmet. Ingarden razlaga, da »če hočemo pri branju predstavljeni svet dojeti natanko tako, kot je predstavljen, se moramo fiktivno premestiti tako rekoč v predstavljeno orientacijsko središče in fiktivno potovati z ustrezno osebo po predstavljenem prostoru« (Ingarden 276). Ločiti je treba predstavljeni prostor od predstavnostnega. V romanih pogosto orientacijsko središče ni dosledno dano eni in isti osebi, ampak je vmeščeno v več oseb. V primeru, da imajo predstavljeni predmeti značaj realnih predmetov, so v »svojskem predstavljenem času«, vendar ga moramo razlikovati od »objektivnega časa« realnega sveta kot tudi »subjektivnega časa« subjekta zavesti (Ingarden 278). Razlikovati moramo med »1. homogenim, »praznim«, fizikalno – matematično določenim »objektivnim«, svetovnim časom; 2. konkretnim, čutno zaznavnim, intersubjektivnim časom v katerem živimo vsi skupaj; in 3. strogo subjektivnim časom« (Ingarden 279). V literarnih delih je predstavljeni čas »le analogon konkretnemu, intersubjektivnemu oz. subjektivnemu času« (Ingarden 280). To ni prazni, fizikalni čas. »Prav tako je znano, da niti intersubjektivno niti subjektivno »izpolnjeni« čas ni v svojih posameznih fazah strogo homogen in ne tvori nikakršnega praznega točkastega medija, ki bi bil neobčutljiv za dogajanja, odvijajoča se v njem« (Prav tam). Ingarden trdi: »Vsaka izmed mnogih sedanjosti, ki si v življenju sledijo, ima svojo posebno barvo […]. Če je v literarnem delu predstavljen analogon subjektivnemu ali intersubjektivnemu času, potem je v svojih posameznih fazah prav tako obarvan« (Prav tam). Njegova obarvanost je odvisna od tega, »kar se dogaja znotraj predstavljenega sveta »prej« in »zdaj« in zlasti še od tega, kar doživljajo predstavljene osebe« (Prav tam). Predstavljeni čas (intersubjektivni oz. subjektivni) se po svoji strukturi razlikuje od dejanskega časa. Sedanjost dejanskega časa ima ontično prednost pred »dejansko« preteklostjo in prihodnostjo. Označuje »zdajšnji trenutek« pa tudi to, kar je navzoče v trenutku sedanjosti, »torej poudarjeno aktualnost, ki je nimata ne preteklost ne prihodnost« (Ingarden 281). Preteklost je lahko nekaj, kar je preživelo zdajšnjost in prihodnost, tisto, kar bo prešlo fazo zdajšnjosti. Predmeti, ki so predstavljeni v literarnem delu, so intencionalni predmeti. Označuje jih eksistencionalna heteronomija. Po svojem značaju so glede na svojo vsebino realni predmeti. Tako, kot je pri prikazovanju prostora navzoče orientacijsko središče, obstaja podobna orientacijska ničelna točka in perspektive pri predstavjenem času. En in isti dogodek je mogoče predstaviti z dveh različnih vidikov časovne orientacije. Lahko poročamo o dogodku, ki se dogaja sedaj, potem pa osvetlimo to, kar se je pravkar zgodilo s poznejšim časovnim momentom. S tem dobimo vidik, da obstaja že dolgo, na kar smo se spomnili v poznejšem času. Imamo opravka z dvojno časovno orientacijo. To je v primeru, ko gre za »hkratnost« v vsakokratni sedanjosti. Avtor poroča o različnih dogodkih, ki so se zgodili zaporedno (hkrati). Njihova hkratnost je jasno razvidna. Vendar je ob hkrati odvijajočih dogajanjih predstavljena le ena vrsta dogajanj.
Plast shematiziranih videzov
Predstavljeni predmeti so lahko samo prikazani, dojeti pa ne morejo biti. Zato je potreben v literarni umetnini dejavnik, »ki pripravlja nazorno pojavnost predstavljenih predmetov« (Ingarden 302). Prav ta dejavnik sestavljajo videzi, ki tvorijo posebno plast v literarnih umetninah. »Če npr. beremo prvo poglavje Čarobne gore (dela, ki je v tem pogledu posebno poučno), tu ne najdemo le množice zaporednih in tesno povezanih stanj stvari, ki predstavljajo zgodbo skoraj brez vrzeli, ampak so nam hkrati vsiljeni tudi s tesno med seboj povezanimi videzi ustreznih predmetov« (Ingarden 332). Če gremo z junakom iz tega dela iz njegove sobe po hodniku in stopnicah v jedilnico, se pred nami premikajo pripadajoči predmeti, ki imajo ustrezne videze. Tako mimogrede vidimo sobo, hodnik, prostore kot si dejansko sledijo. » Če npr. v ekspresionističnih literarnih delih […] predmetne situacije niso samo predstavljene, ampak tudi v videzih pojavno oblikovane in so iz kontinuuma […] iztrgane in si skokovito sledijo, tega ne smemo imeti za pomanjkanje ali nesposobnost […]. Vsak tak videz je skoraj kot trenutni fotografski posnetek, ki se zablešči in ugasne« (Prav tam). Med realnimi predmeti lahko predstavimo na eni strani realne stvari in dogodke, ki se dogajajo v zunanjem svetu, na drugi strani pa lastna psihična doživetja in človekove značajske poteze. Če si predstavljamo »rdečo kroglo«, vidimo le njen videz, le eno stran. Toda obstaja še druga stran, ki je ne vidimo. Tako je tudi v literarnem delu, kjer je prikazan samo en vidik predstavljenih predmetnosti, ostale pa si vsak bralec predstavlja po svoje. To pa pomeni, da si konkretno literarno umetnino razlagamo na več načinov. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da ne gre za poljubno razlago, ampak je treba upoštevati shematizirane videze, kot posebno plast literarne umetnine, ki niso nič konkretnega ali psihičnega. V vsebini videza nekega telesa zaznamo tudi posebne lastnosti, ki kažejo v pojavni obliki za živo telo značilne lastnosti. Ingarden razloži naslednji primer: »Če je npr. zelena barva na obrazu podana kot »nezdrava« ali če je nasploh dana barva površine kot barva kože, če zaznavamo rdeče majhne pege kot »izpuščaje« itd. potem naletimo v vseh ustreznih videzih na čisto posebne kvalitete, ki pri videzu mrtvega predmeta nimajo nobenega smisla« (Ingarden 319). Videz pa lahko dosega neizpolnjene kvalitete in to v primeru, ko kaže določene lastnosti. Neizpolnjena kvaliteta ima neko lastnost, ki ni pobliže določena. Za primer lahko vzamemo pisalno mizo, ki je dobro poznamo že vrsto let. Ta miza ima tudi na strani, ki je odvrnjena od nas, obliko, ki jo lahko natančno opišemo, in ima popolnoma določeno barvo. Ta barva je v nekem določenem trenutku nevidna, toda neizpolnjene kvalitete so v videzu navzoče in vodijo k sonavzočnosti te, od nas odvrnjene plati pisalne mize, v njeni kvalitativni določenosti. Ker smo doživeli tak videz, ki vsebuje natanko določeno neizpolnjeno kvaliteto, nam je pisalna miza dana kot taka. »Pri tem je lahko vsaka zaznava, ki prinaša sonavzočnost določene »odvrnjene« strani neke stvari, v tem pogledu napačna« (Ingarden 307). To pomeni, da lahko zaznavamo isto pisalno mizo z druge strani in pri tem ugotovimo, da ima tam madež črnila, ki nam »ga prej ni reprezentirala nobena neizpolnjena kvaliteta videza« (Prav tam). Taki primeri kažejo, »da nam je ona »odvrnjena stran« dejansko dana z neizpolnjeno kvaliteto« (Prav tam). V literarnem delu lahko prevlada posebna vrsta videzov, ki mu da poseben pečat. Če so uporabljeni »zunanji videzi« vedenja ljudi, so pojavno oblikovana psihična dogajanja. Obstajajo dela, v katerih so odstranjeni akustični videzi in ohranjeni vizualni videzi. »Pri opisovanju kričanja jeznega človeka, ne slišimo kričanja, ampak nam je pokazano, kako so se pri kričanju napele njegove obrazne mišice, […] kako ta človek nenadoma na široko odpre usta in jih nekako ne more zapreti, ker ga togotna jeza sili, da nasprotnika kar naprej obmetava z novimi vzkliki« (Ingarden 328). Drugo delo pa lahko prikaže pretežno akustični videz. Osebo slišimo razgrajati, je pa ne vidimo. V obeh primerih gre za isto predstavljeno situacijo.
V literarni umetnini je predmetna plast najpomembnejši element, središče. V njej so navzoče preostale plasti. Tudi naša pozornost se usmerja pri branju na predstavljene predmete. Če so zajeti v reprezentacijski funkciji hočejo »bralci izvedeti kaj o predstavljenem svetu. In ker je hkrati predstavljeni svet v vsakdanjem primeru realni svet, ki je glavna interesna tema in pojmovan kot nekaj, kar je tu samo zaradi samega sebe in ne izpolnjuje nobenih funkcij, je tudi svet, ki ga predstavljajo literarne umetnine, pojmovan v istem smislu« (Ingarden 338 – 339). Predstavljeni predmeti so »sredstvo za izražanje neke »ideje« […] Ta beseda mnogim pomeni kratko malo resnični stavek, »resnico« [... ] »ideja« dela naj bi pomenila čisto racionalni smisel, za katerega menimo, da je resničen« (Ingarden 340). Ingarden navaja »vzvišeno, tragično, grozljivo, pretresljivo, sveto, pregrešno, žalostno, groteskno, mirno […]. Te kvalitete niso predmetne »lastnosti« v običajnem smislu, pa tudi na splošno niso »znaki« tega ali onega psihičnega stanja« (Prav tam). Razkrivajo se običajno v kompleksnih in pogosto med seboj zelo razlikujočih se situacijah in dogodkih. »To so od časa do časa razodevajoče se »metafizične« kvalitete […], kar podeljuje življenju vrednost preživetja in po katerih konkretnem razkrivanju živi v nas in nas žene skrito hrepenenje« (Ingarden 340-341). Literarna umetnina z razodetjem metafizičnih kvalitet doseže vrh. Metafizične kvalitete pa se kažejo v predstavljenih situacijah in takrat nas umetnina najbolj pretrese. Ingarden razkriva: »Niti po dejanski tragični situaciji niti po dejanski sreči ne moremo ostati isti, kot smo bili poprej in se zato tudi pozneje ne moremo obnašati povsem poljubno. Nasprotno pa lahko po izvedbi neke sicer »do dna« pretresljive drame gremo mirno domov ter se posvetimo vsakdanjim ali pa tudi življenjsko pomembnim, vendar povsem drugačnim opravilom« (Ingarden 345-346).
Dopolnitve in posledice
Gledališka umetnina
V gledališkem delu je potrebno razlikovati med posameznimi gledališkimi uprizoritvami in delom, ki je večkrat izvedeno. Pri vsaki uprizoritvi gre za individualni dogodek. Uprizoritev je lahko dobra ali slaba. Prav v slabi uprizoritvi pa se pokaže razlika med uprizoritvijo in samim gledališkim delom. V gledališki igri ločimo dve različni besedili: glavno, ki ga govorijo predstavljene osebe, in stransko besedilo, ki je sporočilo avtorja. To so informacije o vodenju igre. Stransko besedilo kot besedilo v uprizoritvi odpade. Beremo ga pri branju gledališke igre. Stransko besedilo ima zasnovalno funkcijo. To funkcijo v uprizoritvi prevzamejo realni predmeti, ki imajo posnemovalno in reprezentacijsko funkcijo. Predstavljajo predmete, ki so v »brani« drami intencionalno zasnovani tako s stranskim kot glavnim besedilom. »Nikakor ni nujno, da so ti predstavljeni predmeti prav tiste realne stvari in ljudje, ki jih najdemo v uprizoritvi na odru« (Ingarden 371). Morajo pa vsaj delno opravljati funkcijo posnemanja in reprezentacije predmetov, predstavljenih v gledališkem delu. Pojavno oblikujejo pa jih tudi v vizuelnih in akustičnih videzih. Vse podrobnosti predmetov, ki so zastopani v gledališkem delu, niso predstavljene z realnimi predstavljajočimi predmeti. To se nanaša na to, kar je v literarnem delu »intencionalno zasnovano s stranskim besedilom in deloma tudi na določene psihične predmete in situacije, ki jih določa glavno besedilo in so neposredno »na odru« (Ingarden 372). Lahko se tam dogajajo. » Nasprotno pa sodijo »junakova« psihična dogajanja, ki »se izražajo« ali s funkcijo sporočanja dejansko izgovorjenih stavkov (kolikor se to ne dogaja že z igralčevo mimiko) ali o katerih pripovedujejo razgovori »na odru«, k predstavitvi in pojavnosti podobno kot v literarnem delu« (Ingarden 372-373). Ingarden trdi: »Sredstva predstavljanja in pojavljanja, ki so lastna čisto literarnemu delu (s stavki zasnovana zgolj intencionalna stanja stvari in shematizirani videzi v stanju pripravljenosti) tudi v gledališki igri ne izgubijo svoje funkcije, kolikor je glavno besedilo s stavki zasnovano in vnaprej določeno« (Ingarden 373). V gledališki igri pa se funkcija teh stanj stvari opazno spremeni. »Tem stanjem stvari v gledališkem delu ni potrebno šele primarno konstituirati predstavljenih stvari, ker njihovo konstituiranje, vsekakor na začetku, posredujejo realni predmeti, ki imajo posnemovalno funkcijo« (Prav tam). Problem funkcije jezika v gledališki igri je v tem, da je celotno glavno besedilo »element v gledališki igri predstavljenega sveta« (Ingarden 432). Funkcija besed je izražanje doživetij in različnih psihičnih stanj. Besede in stavki opravljajo funkcijo sporočanja. Gledališče je prostor, namenjen gledalcem in občinstvu. Na odru se dogajajo tudi tista intencionalna stanja stvari, ki konstituirajo dejanje in »so uprizorjena s predstavljajočimi osebami […] z »igralci«, ker ta dejanja ustvarjajo igralci z »igro« (Ingarden 373).
Kinematografski igrokaz (»film«)
Nemi film nam daje »skrito množico podob, od katerih je vsaka s fotografskimi sredstvi ustvarjena rekonstrukcija nekega vizualnega videza določenega predmeta ali neke predmetne situacije« (Ingarden 376). Podobe si sledijo kot slike v zaporedju časovnega dogajanja. Nemi film ni literarno delo v pravem pomenu besede. Zadnja plast v nemem filmu je plast vizualnih videzov. »Edini konstitutivni »material« so tu rekonstruirani vizualni videzi in ti opravljajo svojo konstitucijsko funkcijo s tem, da pojavno oblikujejo ustrezne predmete« (Ingarden 376). Ljudje in stvari so dani »od zunaj« quasi zaznavno, vse mora temeljiti na rekonstruiranih videzih. To pa zahteva tehnične prijeme, kajti smisel govorjenja ni dostopen. Psihična dogajanja v nemem filmu, ki niso izražena v telesnih načinih vedenja in lastnosti, so nedostopna. Lahko pa so konstituirana samo posredno preko pojavno oblikovanih situacij. Gledalčevo dojemanje je subjektivno. V ospredju se pojavijo emocije, strasti, čustva. V ozadje pa je potisnjena »sfera intelektualnih operacij« (Ingarden 377). Zoži se tudi območje metafizičnih kvalitet. Dejansko nemi film »pojavno oblikuje le drug izsek predstavljene biti, namreč vsa dogajanja […] in stvari, ki so pojavno oblikovane v vizuelnih videzih« (Ingarden 378). Nemi film je soroden literarni umetnini po tem, ker obsega plast predstavljenih predmetov. Ingarden ugotavlja, da »če je umetnina, potem niso predstavljeni predmeti pojavno oblikovani kot realni, ampak kot quasi – realni« (378).
Znanstveno delo
V znanstvenem tekstu so stavki, ki so »izključno prave sodbe«. Te pa so lahko resnične ali neresnične. Njihova lastnost je, da si »lastijo pravico do resnice« (Ingarden 381). Znanstveno delo je zgrajeno iz stanja stvari in predstavljenih predmetov. Predstavljeni predmeti lahko opravljajo funkcijo posnemanja in reprezentacije. Plast jezikovno zvenskih enot vsebuje lahko tudi estetsko vrednostne kvalitete. Znanstveno delo ima svoj namen, ki je izkazan z resničnimi stavki. Vsebuje tudi shematizirane videze in metafizične kvalitete.
Konkretizacije
Literarno delo je zelo zapleteno zgrajen objekt. Združuje različne spoznanjske akte, kot so dojemanje, zaznavanje, akte fantazijskega ogledovanja predstavljenih predmetov in situacij. »Ko se bralec podredi delu, doživi prav videze, katerih sheme so v vsem delu v stanju pripravljenosti […], med branjem vzbudijo v bralcu mnoga doživljanja estetskega ugodja. Končno se vzbudijo v bralčevi […] duši različna čustva in afekti, ki sicer ne sodijo več k skupini doživetij, v kateri je literarno delo in concreto dojeto« (Ingarden 386). Literarno delo ni nikoli sprejeto kot popolno, temveč samo deloma. To pa zaradi pogojev, v katerih bralec bere. Isto literarno delo je dojeto v različnih spreminjajočih se »videzih«. Ingarden trdi: »Množica teh »videzov«, ki pripadajo enemu in istemu branju nekega dela je hkrati odločilnega pomena za konstituiranje določene konkretizacije prav branega literarnega dela. In ker je ta množica pri dveh različnih branjih na splošno različna, se nam odpira pot, kako razlikovati posamezno konkretizacijo dela od njega samega« (Ingarden 387). Da bi bili z branjem zadovoljni, je potrebno odstraniti vse mogoče vplive, kot so realno okolje, dogajanje realnega sveta … Vprašanje je, kako je literarno delo predstavljeno. Samemu delu je potrebno nasproti postaviti njegovo konkretizacijo. To pa je prav to, kar se sestavi, ustanovi med branjem, ko dojemamo samo delo. »Akti dojemanja in doživljanja sestavljajo seveda pogoj za to, da je literarno delo živo dojeto v obliki ene izmed svojih možnih konkretizacij […] vsaka njegova konkretizacija je drugačna od tega dojemalnega doživljanja […], zakaj konkretizacije niso zgolj po svojem načinu bivanja, ampak tudi po svoji materiji odvisne od teh doživljanj« (Ingarden 388). Vzpostavi se odnos med konkretizacijami in literarnim delom in odnos med subjektivnim doživljanjem literarne umetnine in konkretizacijami. »Bogastvo in zapletenost subjektivnih operacij in doživetij, ki jih je treba opraviti pri dojemanju literarnega dela, zahteva, […] da odstranimo vse moteče vplive« (Ingarden 387). Nehote pa so odstranjena vsa tista doživetja in psihična stanja, »ki pripadajo sicer realnemu življenju ustreznega bralca, ki je slep in gluhonem za dejstva in dogajanja realnega sveta« (Ingarden 387-388). Estetsko seznanjanje z literarnim besedilom je možno samo v obliki njegovih možnih konkretizacij. In literarna umetnina tvori estetski predmet v pravem smislu, kadar se konkretizira. Estetske kvalitete so v medsebojnem sozvočju. Plast predstavljenih predmetov pa je tista, ki v bralcu najprej vzbudi pozornost in estetsko vrednostne kvalitete vzbudijo v njem estetsko ugodje, potešijo razpoloženje, ga navdušijo. Ingarden trdi, »da estetski predmet ni konkretizacija sama, ampak literarna umetnina, pojmovana natanko tako, kot se izraža v konkretizaciji, ko doseže svoje polno utelešenje« (Ingarden 428).
Zaključek
Literarno delo je večplastna tvorba. Ingarden trdi, da je sestavljeno iz štirih plasti. Kot prvo izpostavi zvensko plast literarne umetnine. Daje ji prednost, ker je zvok primarnejši od pisave. Kot drugo plast obravnava plast pomenskih enot. V pomenu imen razlikuje pet prvin, med katerimi je najpomembnejša vsebinska usmerjenost imenskega izraza. Ingarden jo imenuje intencionalni smerni dejavnik. Med najpomembnejšo plast šteje plast predstavljenih predmetov. Zadnja plast pa obravnava shematizirane videze. Avtor trdi, da je literarna umetnina predmet zavesti. Ni ne realni niti idealni, temveč je intencionalni. Literarno delo ne more biti nekaj idealnega, saj ne obstaja zunaj časa in prostora, pač pa je nastalo in traja v času in bo nekoč tudi nehalo obstajati. Intencionalno obstaja zato, ker ni niti psihična niti fizična stvar, pa tudi ne nekaj idealno bivajočega. Literarno delo v sebi nima samostojne biti. Obstaja zgolj kot čisti doživljaj zavesti. Prav ta delitev je izzvala mnoge pomisleke.
Literatura
Hribar, Tine. Fenomenologija I. Ljubljana: Slovenska matica. 1993.
Ingarden, Roman. Literarna umetnina. Ljubljana: ŠKUC Filozofska fakulteta. 1990.
Kos, Janko. Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS. 1995.
Virk, Tomo. Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 2003.