Lirski cikel ali lirska pesnitev?

Povzetek članka

Avtorica Vita Žerjal Pavlin se v svojem članku, Lirski cikel ali lirska pesnitev, ukvarja z definicijo teh dveh literarnoteoretskih pojmov. V začetku poda opredelitev lirskega cikla in lirske pesnitve ter skuša poiskati najpomembnejše razlike. Medtem, ko je za pesnitev ključna povezanost besedila v celoto, cikel tvorijo samostojne enote, ki skupaj sestavljajo širšo tvorbo. Poleg teh teoretičnih opredelitev na določitev oznake vplivajo tudi dela, ki so jih tako poimenovali že avtorji pred njimi. Zaradi velikega vpliva opredelitev na literarno sprejemanje in interpretacijo, se avtorica odloči za obravnavo razlogov določenega poimenovanja. Vzroke za opredelitev in ustreznost le-te ugotavlja v delih Gregorja Strnišein Borisa A. Novaka, ki sta jih avtorja sama opremila z oznakami. Pri Strniši je opazno poudarjanje enovitosti, za Novaka pa ima velik vpliv obseg celotnega dela. Skozi avtoričino analizo spoznamo, da je ustreznost oznak, zaradi prepleta značilnosti pesnitve in cikla, odvisna od same interpretacije.

Ključni pojmi

- Lirski cikel — medsebojno povezana vrsta besedil. Deli v takšni združbi ohranjajo svojo samostojnost, obenem pa sestavljajo novo, širšo celoto.

- Lirska pesnitev — literarno delo v verzih z daljšim obsegom.

- Gregor Strniša — slovenski pesnik, dramatik in pisec mladinske književnosti.

- Boris A. Novak — slovenski pesnik, dramaturg in urednik.

Analiza članka

Avtorica v uvodu predstavi razliko med oznako lirska pesnitev in lirski cikel. Slovenski izraz pesnitev, ki po etimologiji ustreza sopomenki pesem, opredeljujemo kot »literarno delo v verzih z daljšim obsegom, zlasti pripovedna dela (ep), pa tudi lirika« (Dolinar in drugi 1981: 178). Pesnitev ni mogoče pravilno dojeti, če je ne obravnavamo kot celoto. Medtem pa je lirski cikel zbirno delo, katerega etimologija opozarja na sklenjenost in zaokroženost skupine besedil, ki »v takšni združbi ohranjajo svojo samostojnost, obenem pa tvorijo novo, širšo celoto« (Kmecl 1977: 201). Cikel je torej tekst višjega reda, ki preko zunanjih znakov (skupni naslov, oštevilčevanje pesmi) in notranje povezanosti besedil tvori sklenjeno celoto. Vsaka objava posamezne pesmi izven cikla bi izključila širši kontekst in smiselnost enovitega dela.

Kot drugod po svetu, se je tudi na Slovenskem težnja po vsebinski povezanosti, in posledično po ustvarjanju ciklov, pokazala že v romantiki. Za prva ciklična dela štejemo Prešernov Sonetni venec, Gazele in Sonetje nesreče, ena najbolj znanih pesnitev pa je Krst pri Savici. Ta dela so podlaga za določanje oziroma označevanje kasnejših besedil. Avtorica na podlagi Strniševih in Novakovih del pokaže, da opredeljevanje besedila vendarle ni tako preprosto, kot kaže teorija.

Gregor Strniša ne opredeljuje razlike med izrazoma pesem in pesnitev, vendar značilno uporablja izraz pesnitev za obširnejše celote, katerih sestavne dele poimenuje kot speve. Najpogosteje Strniša svoja dela označi kot balade, pesmi in pesnitve; pri čemer so pesnitve v pomožni rabi. Največjo polemiko so povzročile njegove petpesemske celote, ki jih literarnovedni opisi označujejo kot cikle. Temu pa avtor dosledno nasprotuje, saj pravi, da gre za poskus lirične balade, in ne cikla. To zagovarja z dejstvom, da bi odvzem ene od pesmi že povzročilo nedojemljivost oziroma napačno razumevanje besedila. Poleg vpliva na samo vsebino besedila, pa bi ciklično dojemanje dela zmanjšalo tudi estetski vidik. Kljub temu, pa se bralcem zdi označitev cikel smiselna, saj omogoča bogatejše doživljanje in razumevanje posameznih pesmi. Da je ciklično poimenovanje upravičeno, pokaže tudi avtorica s primeri iz Strniševega opusa. Prvi primer je njegovo delo Odisej, ki ima simbolni pomen, saj naslovni junak v pesmi sploh ni več poimensko omenjen. Poleg tega avtorjev namig na ciklično povezanost kažejo tudi variantne ponovitve verza. Naslednji primer je Vrba, kjer vse pesmi opisujejo isto idejo: nesmrtnost človeka in neuničljivost vsega obstoječega. Variantna ubeseditev iste teme, ki je pripisana različnim subjektom, časom ali prostorom, je vzrok za oznako paradigmatski cikel. Strniša tudi tu izrazi nestrinjanje, in sicer s trditvijo, da gre za estetsko plat dela, ki pripomore k medpesemski koherentnosti. Avtorica članka predstavi tudi pogled Martine Schmidt - Snoj, ki je analizirala Strniševe večdelne celote s primerjavo na podlagi filmske umetnosti. Snojeva pravi, da »zaporedne pesmi predstavljajo eno samo filmsko sekvenco ali pa na način ostrih rezov ustvarjajo paralelno montažo istočasno potekajočih akcij oziroma zgodb«. Dodaja, da lastnosti Strniševih pesmi dajejo občutek krožnega ponavljanja in prehajanja, kar bralca usmerja k smislu celotne knjige.

Prav tako kot Strniša, je tudi Boris A. Novak znan po označevanju svojih del. Delo Kamnita Afrodita je, tako kot mnogi raziskovalci njegovih del, tudi sam podnaslovil kot pesnitev. Poudariti velja, da ima delo lahko lirskociklične uresničitve, saj gre za skupek samostojnih delov, vse do zadnjega speva. Enako velja za desetdelno pesemsko knjigo 1001 stih, ki jo, kljub tendenci cikličnosti, Novak opredeljuje kot pesnitev. Izraz cikel je zavrnjen zaradi medpesemske povezanosti in daljšega obsega del, saj se po številu verzov obe pesnitvi približujeta dolžini del v romantiki. Njegova Kamnita Afrodita šteje 360 verzov, delu 1001 stih pa dolžino določa že naslov sam. Avtorica poudari, da imajo velik vpliv pri obsegu besedila tudi sestavni deli le-tega, saj vizualno podaljšajo delo. Oba primera kažeta na Novakovo ambicijo, oblikovati sodobni žanr lirske pesnitve. Poleg tega želi avtor ustvariti vtis prestižnosti in idejno-slogovne prepoznavnosti, saj črpa snov iz pomembnih mitskih zgodb. Naslednji primer Novakovega dela je paradigmatska zveza pesnitve Otroštvo, kjer povezano celoto tvorijo vidiki otroškega doživljanja sveta. Glavna tema in naslov, ki nas spremljata skozi posamezne pesmi bi torej dopuščala poimenovanje ciklus, obsežnost besedila pa kaže na ustreznost oznake pesnitev. Prav tako je pri Letu časa, ki bi ga zaradi zaokrožene tematike o letnih časih opredelili kot cikel, zaradi obsega posameznih enot pa ostajamo pri rabi oznake pesnitev.

Zaključek

Za Gregorja Strnišo je značilno spreminjanje pesniških struktur in mešanje zvrstnih in slogovnih značilnosti. Poudarjal je predvsem enovitost večdelnih pesmi, ki jih je kot celote postavil v dodatna razmerja znotraj knjige in tako razširil meje knjižnega obsega. Boris A. Novak piše lirsko pesnitve pretežno cikličnega značaja, ki jih zaradi obsežnosti celote ali posameznih delov utemeljeno poimenuje pesnitve. Zaokroženost dela in prepletenost enake teme skozi celotno delo pa omogoča tudi poimenovanje ciklična pesnitev. Opredelitev dela ni zanemarljiva, saj vpliva na literarno sprejemanje in obdelovanje. Skozi različne interpretacije in analize besedil pa lahko ugotovimo, da lahko enako besedilo upravičeno podnaslovimo z več oznakami.

Vir

Vita Žerjal Pavlin: Lirski cikel ali lirska pesnitev? SR LVI/3 (2008). 355—367.
http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/sr/okvir.html

Literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, Založba Borec, 1976.

Darko Dolinar in drugi: Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981.

Gregor Strniša: Zbrane pesmi. Ljubljana: Študentska založba, 2007.