Lepo je biti mlad

Poldi Leskovčeva: Lepo je biti mlad

Življenje in delo

Leopolda Leskovec * 2. november 1894, Idrija, † 8. maj, 1961, Idrija.

Pesnica in pripovednica se je rodila 2. novembra 1894 v Idriji, očetu Leopoldu, ki je bil po poklicu rudar, ter materi Antoniji Šinkovec. Bila je najstarejša izmed sedmih otrok in je kljub veliki družini leta 1915 maturirala na uršulinskem učiteljišču v Škofji Loki. Poučevala je na Vojskem, v Sp. Idriji in na Ledinah. Med fašizmom so jo premestili v notranjost Italije (Torrita di Siena). Od 1943 je živela v Idriji.

S pesmimi je prvič nastopila 1922 v mladinski reviji Novi rod (1922, 1924-26), leto kasneje v tržaški ženski reviji Ženski svet (1923-25, 1927-29, 1932), v kateri je objavila veliko svojih stvaritev. Sodelovala je tudi v revijah Jugoslovenče (1934-35) in Naš glas (1928). Njene pesmi so kratke in ponesejo bralca v domač vaški svet, kjer vladajo pristna čustva, med katerimi prevladuje ljubezen. Oblika in vsebina spominjata na ljudsko poezijo. Poskusila se je tudi v prozi, a je ta zelo prigodna, saj jo zanima življenje mladih deklet, katerim je ljubezen usodna.

Umre v svoje rojstnem kraju, 8. maja 1961.

Vir: Primorski slovenski biografski leksikon, II. knjiga (Kacin-Pirjevec). Uredil Martin Jevnikar. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982-1985.

Analiza

Ženski svet, Letnik 2, številka 12, stran 284.

Poredno se luna smejala

je sredi neba.

Še slavček se nama je rogal

kraj tihih vodà.

Tam v travi sva rosni sedela

sred gluhe noči,

brez praznih besed razumela,

kaj v duši drhti.

Čutila ni duša ljubezni,

ne praznih nad;

slutila le večno resnico:

Lepo je biti mlad!]]

Ženska in moški v prijetnem romantičnem okolju (luna, zvoki slavčka) ponoči sedita ob vodi. Med njima je čutiti ljubezen. Zavedata sem, da njuna ljubezen nima prihodnosti, vendar jima to v tem trenutku ni pomembno. Da je njuna ljubezen brez pomena, lahko sklepamo s 1. svetovno vojno, saj bi šel lahko moški v boj in bi bila ločena, lahko pa tudi kot prepoved staršev, da se dobivata. V tistih časih je namreč veljalo, da otrokom partnerje izberejo starši. Pesem je ljubezenska, tudi avtorica je znana po kratkih pesmih, ki bralca ponesejo v svet ljubezni. Skozi pesem lahko srečamo motive lune, slavčka, trava, mladosti, resnice, ki spet pričajo o romantiki. Avtorica je znana tudi po tem, da je pisala o mladih dekletih, katerim je bila ljubezen usodna. Najbrž je bila usodna tudi deklici iz pesmi, saj se pesem konča z vzklikom: »Lepo je biti mlad.« Zanjo je bila sicer usodna ljubezen, ki pa se je zgodila v obdobju mladosti.

Lahko pa interpretiramo tudi drugače:

1. Pesem govori o paru, ki sredi noči sedi v travi brez besed. Nista zaljubljena, niti ne upata, da bi se zaljubila. Le srečna sta, ker vesta, da je lepo biti mlad.

2. Pesem pa lahko razumemo tudi kot trditev, da sta moški in ženska lahko samo prijatelja. V dobi emancipacije žensk je namreč še veljalo nepisano pravilo, da naj bi bil edini moški, ki je v nekem globljem prijateljskem stiku z žensko, lahko le njen partner.

3. Pesem lahko govori tudi o intimnem stiku med moškim in žensko. Spolni odnos se ni zgodil iz ljubezni, pač pa iz telesne strasti. Že prva beseda v pesmi, to je ukrasni pridevek »poredno/luna« nakazuje na to. Mlada dva v navalu strastni nista govorila, lirski subjekt to poudari z verzom »brez praznih besed razumela«, pove tudi, da »čutila ni duša ljubezni«, saj je vse podrejeno telesnemu občutku.

V pesmi se prepletata opis občutkov lirskega subjekta (glede na to, da je avtorica pesmi ženska, sklepava, da je tudi lirski subjekt ženska), ki jih doživlja s fantom, ter opis zunanje stvarnosti, zato ne moremo govoriti ne o čisti liriki in ne o epski liriki. Lahko pa rečemo, da je pesem izrazito tradicionalna, saj svoje misli in čustva vplete v opis zunanje stvarnosti.

Pesem je izrazito ljubezenska tudi zaradi osebnega lirskega subjekta, saj ga občutimo kot živo človeško osebo z vsemi njenimi čustvi. Pesem se začne z ukrasnim pridevkom in poosebitvijo, kar izkaže čustva zaljubljene deklice. To pa kaže tudi besedni obrat kot priča o tem, da je deklica »opita« od ljubezni.

Opaznejše pa je tudi ponavljanje istih vokalov, tako imenovano zvočno slikanje v asonanci ali samoglasniškem stiku. Asonanco lahko razumemo tudi kot zvočno spremljavo, saj mlada sedita ob vodi, ki šumi.

Literatura

- Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana, Založba Borec, Zavod RS za šolstvo, 1977.

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana, DZS, 2001.