Lado Kralj: Sodobna slovenska dramatika (1945–2000)

Uvod

Po 2. svetovni vojni sta se v slovenski dramatiki razvijali tako tradicionalna kakor tudi sodobna dramatika. Tradicionalna je svoj razvoj začela v tridesetih letih, in sicer smer socialnega realizma. Opirala se je na spoštovanja vredno dediščino, tj. na Cankarjev družbenokritični projekt. Avtorji so s svojimi temami večinoma aktivno podpirali novo socialistično oblast. To so bili, med drugimi, Ivan Potrč, Matej Bor in Mira Mihelič. Povojni socialni realizem se je iztekel šele ob koncu šestdesetih let. Sredi petdesetih let pa sta se pojavili nova smer, drama absurda, in nova oblika, poetična drama, ki je zaradi svoje moči in razširjenosti počasi pridobila status smeri. Obe sta se razvijali in se ohranili vse do danes, velikokrat tudi z medsebojnim prepletanjem. Drama absurda vsebinsko tematizira spoznanje o absurdnosti eksistence in sodobnega sveta. Sodobni svet se kaže kot popolnoma nesmiseln v vsebini in formi drame. Dogajanje, predstavljeno na konkretni ravni, je povsem neverjetno, na bolj abstraktni pa je odraz sodobnih družbenih razmer in je zato verjetno. Poetična drama postavlja pred gledalca dva svetova, empiričnega in nevidnega, pri čemer ima slednji priviligiran status resnice. V dramskem govoru je prisoten verz, motivi pa so mitični, pravljični, zgodovinski. V osemdesetih letih se jima je pridružil dramski postmodernizem. Vse te smeri so spodbujale razvoj neke motivno, idejno in izrazno povsem drugačne dramatike, ki je bolj ali manj odprto kazala svoje težnje po kritiki oblasti. Avtorji, ki pripadajo sodobni slovenski dramatiki, so Dominik Smole, Primož Kozak, Jože Javoršek, idr.

O sodobni slovenski dramatiki

Težnja po kritiki oblasti

Postavili sva hipotezo, da je bil pomemben motiv sodobne dramatike že od vsega začetka zaznavanje in kritika oblasti ter represije, ki jo je nad ljudmi izvajal komunistični sistem.

Jože Javoršek je bil eden izmed prvih avtorjev, ki je v svoje drame vključil ta motiv. V Povečevalnem steklu (1956), se Janez Pohlin, ki je tih, redkobeseden in skrivnosten človek, »samotar«, zateče v provincialno mesto Glažuto, ker ga je bilo v prejšnjih bivališčih strah opravljanja in »čvekanja«. Tu ga imajo prebivalci za nevarnega, čeprav nimajo o njem nič dokazljivega, zato ga stlačijo v stekleno hišico, postavljeno na glavnem trgu, da bi ga lahko vseskozi nadzirali in mu brali misli. Priredijo mu montiran proces in na koncu se Pohlin sam obesi. Represijo vodijo in izvajajo opat in menihi iz samostana, opat torej alegorično pomeni sekretarja centralnega komiteja, samostan pa partijo. To je tedanji oblasti zdelo še posebej predrzno in bogokletno in po petih predstavah je morala ljubljanska Drama uprizoritev umakniti z repertoarja, kar je botrovalo protestom na dijaškem stojišču in policijskem zasliševanju protestnikov.

Antigona (1960), drama Dominika Smoleta, se prav tako nedvomno ukvarja s kritiko oblasti. Ko dobi nagrado na Sterijevem pozorju v Novem Sadu, pa dobi še vsedržavne razsežnosti in s tem večji vpliv na gledalce. Sprta brata Eteokles in Polinejk predstavljata ideološko razdeljenost Slovencev med 2. svetovno vojno, Antigonino vztrajanje, da je treba pokopati oba, ne samo zmagovalca, pa signalizira resnico o povojnih pobojih domobranskih ujetnikov, ki jih je zagrešila komunistična oblast. Protagonist te drame je negativna in nevarna oseba, kralj Kreon. Ta utrjuje svojo oblast z govorniško spretnostjo in tudi z ubojem, če je potrebno. V njem lahko vidimo komunističnega oblastnika, tj. sekretarja centralnega komiteja. Smoletova Antigona išče truplo brata Polinejka ves čas drame in ga najde šele na koncu. Gre za nek simbolistični motiv iskanja. Pri tem nas avtor opozarja še na neko povsem konkretno zgodovinsko prakso. Antigona mora najti Polinejka, saj začnejo osebe okoli Kreona trditi, da Polinejka sploh ni in ga nikoli ni bilo. Prenešeno v realnost bi naj to pomenilo, da so totalitarni režimi poznali prakso, da so neko dejstvo, npr. množični poboj domobranskih ujetnikov na Slovenskem, zanikali in izbrisali iz spomina. Kdor je govoril drugače, si je prislužil najmanj naziv, da je nor. Tudi Antigono so proglasili za blazno, a bolj kot takšno, jo lahko pojmujemo kot simbol upora.

Umobolnice posebnega tipa in grozljiva dogajanja v tej ustanovi, v kakršne so v Sovjetski zvezi zapirali nasprotnike in oporečnike, opisuje Drago Jančar v anti-drami Veliki briljantni valček (1985). Ustanovo poimenuje Svoboda osvobaja. Tukaj je človek ves čas nadzorovan, njegova zasebnost je grobo kršena, javno delovanje pa onemogočeno. Njeno ime nas spominja geslo Delo osvobaja, s katerim je bil okrašen vhod skoraj vsakega nemškega koncentracijskega taborišča. Preko nacizma Jančar v bistvu meri na komunizem, saj sta oba sistema z dokaj podobnimi metodami obravnavala svoje oporečnike. Zgodovinar Simon Veber, niti ne preveč aktiven oporečnik, se znajde v tej umobolnici. Odvzem njegove osebne svobode je prispodoba najbolj grobega kršenja človekovih pravic. Njegovo zdravljenje bi potekalo po freudistični metodi. Poljski vstajnik Drohojowski naj bi bil njegova nevroza, ki ga je treba spraviti na dan, da se bo Simon z njim identificiral, nato pa ga uničiti. Uporabljen je psihični pritisk, da bo potrebno Simonu odrezati nogo, ker so enako storili tudi Drohojowskemu. Pri tem so združena groteskna sredstva drame absurda z razpoložljivimi dejanskimi podatki o sovjetski praksi zatiranja oporečnikov. Nogo mu resnično odrežejo, ko prevzame vodstvo bolnišnice bolničar Volodja. Ta razlaga, da če boš začel s pohabljanjem duš, boš prej ali slej končal pri pohabljanju telesa. S pomočjo tehnike drame absurda se Jančar dokoplje do skritega bistva totalitarnega sistema.

Zelo pomembno je bilo predvsem, kako so avtorji dozirali in kamuflirali kritiko sistema. Drama absurda in poetična drama sta nudili še posebej veliko možnosti za takšna skrivna uporniška sporočila zaradi visoke stopnje metaforizacije in tudi strukture absurdnega humorja. Obenem je shema drame absurda odlična obramba pred cenzuro, saj onemogoča racionalno kritiko ravno zaradi njene nesmiselne plati, ki je vseskozi v ospredju. Oblast je skrivna sporočila sicer znala razbrati, a ni hotela izpasti preveč nedemokratično. Zato je včasih namenoma prezrla kakšno stvar in redkeje pošiljala ostra svarila. Ko je potem koga poklicala na zaslišanje ali pa zaprla, je bil za nekaj časa spet mir.

Nekateri so podpirali kamuflažo kritike sistema, drugi pa so jo obsojali, da naj bi šlo le za pomanjkanje poguma in pozivali, da naj se avtorji lotijo pisanja tekstov, ki bodo gledalca nagovorili indirektno. Tega se je lotil Marjan Rožanc, napisal je realistično dramo o položaju slovenskega kmeta v socializmu, Toplo gredo. Oblast je takoj reagirala in naredila škandal. Predstava je bila prekinjena, tekst pa zaplenjen in sodno prepovedan. Gledališče Oder 57, kjer je bila drama uprizorjena, je po tem kmalu usahnilo.

Grotesknost in sarkastičnost

Najina druga hipoteza je, da so dramatiki skozi dramo absurda oblast kritizirali na grotesken in sarkastičen način.

Grotesken pomeni čuden, nenavaden, spačen. Sarkastičen pa piker, posmehljiv.

Vzporedno s povojnim socialnim realizmom se je takrat razvila drugačna dramatika, ki je kazala težnjo po kritiki oblasti. Najprej se je ta nova dramatika uveljavljala skozi eksistencialistične drame, kjer se je eksistencializem kazal skozi značilno bivanjsko tematiko (vrženost v svet, tesnoba, smrt, nesmisel).

Kasneje pa se je najbolj uveljavil modernizem in z njim drama absurda. Drama absurda izhaja iz tega, da je realnost absurdna in nesmiselna. V dramskih delih se to kaže kot nelogično, nepovezano dogajanje, dialog ni več namenjen komunikaciji in dramske osebe so groteskne. Drama absurda je v zahodni Evropi prevzela vodstvo eksistencialistični drami z grotesknostjo in gledališkim poudarkom. Eksistencialistična drama naj bi bila preveč pusta in konservativna.

Del sodobne slovenske dramatike se ukvarja z zaznavanjem in kritiko totalitarnega sistema in v drami absurda dobi kritika sistema groteskne dimenzije.

V slovenski dramatiki se drama absurda začne s Povečevalnim steklom Jožeta Javorška leta 1956. Osnovna zgodba parafrazira Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Parafraza v slovenski drami absurda se pojavi še najmanj dvakrat. V Smoletovi Veseloigri v temnem in Zupančičevem Golem pianistu.

V Veseloigri v temnem se je uveljavi značilnost gledališča absurda. Smole je zgodbo priredil po Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Tujec pride v zaprto skupnost in vzbudi radovednost, potem policijsko preiskavo in na koncu kaos. Dogajanje v zgodbi je nelogično in ima groteskne detajle. Umorjeni morilci oživijo, gluhonemi slepec spregovori …

Nove dimenzije drami absurda doda Peter Božič s poudarjeno etično perspektivo, ki je v svojih dramah preobračal tradicionalna pravila dramske tehnike. Drama absurda se je razvijala še naprej in njene prvine najdemo tudi v poetični drami npr. pri Smoletu (Antigona, Krst pri Savici), Zajcu (Potohodec) in Strniši (Žabe). Pri Antigoni je odnos Kreona do stražarja izdelan s pomočjo absurda, Antigone pa ni nikoli na odru. Podoben izoliran način uporabita Strniša in Zajc.

Smoletova drama Krst pri Savici nadaljuje Prešernovo pesem, tradicionalno zgodbo o Črtomiru, pokristjanjen pogan. Zahteva vero v boga maščevanja in s tem je podoben rimskemu cesarju iz drame Kaligula Camusa.

Milan Jesih v Grenkih sadežih pravice opisuje sejo komunistične partije. Udeleženci se zavedajo svoje moči in ukvarjajo se z iskanjem “nezdravih pojavov”. Naenkrat se spremenijo v žrtve, ki jih v zaporu tepejo. S tem Jesih prikazuje notranji razkol v partiji. V prizoru, v katerem sodelujeta žena in žakelj, ki govori, prikaže kmečko okolje, odnos med hlapcem in gospodarjem. Spet se naenkrat vse spremeni in znajdemo se v sodobnem okolju. V zaključku se situacije spreminjajo. Vojna med Jugoslavijo in Paragvajem, strokovni pogovor med šahisti, parodija konca neke tragedije, itd., potem pa govorec sklene, da bo naredil samomor.

Novo obdobje napoveduje Jovanović z igro Znamke, nakar še Emilija, kjer se parodično preigrava z vohunsko zgodbo, identitetami in namiguje na razpad policijske postaje. Jovanovič v politiki in institucijah vidi klinično norost. Tu drama absurda postane nova forma. Pridruži se mu Drago Jančar z Velikim briljantnim valčkom, Halštatom in Dedalusom in skupaj dosežeta najpomembnejši dosežek absurdnega sveta. Novo obdobje nadaljujejo Rudi Šeligo s Svatbo, Filipčič z Ujetniki svobode in Matjaž Zupančič.

Halštat Draga Jančarja je med najbolj grotesknimi dramami. Dogaja se po osamosvojitvi Slovenije in kraj dogajanja je arheološko najdišče. Nastopajoči odkopavajo kosti, ki naj bi bile [[wikipedia:sl:Kelti|keltske]. Vse postaja zelo sumljivo. So kosti res keltske ali pa so iz pobojev ujetnikov domobrancev, ki jih je pobila komunistična partija. Jančar dramo zaključi z možnostjo, da so vse to bile le sanje, da stvar ne bi postala preveč grozna.

Jančarjeva Svatba je posnetek kmečkih obredov na slovenskem podeželju. Svatje organizirajo lažno poroko. Glavna junaka razumeta poroko kot resnično, za svate pa je to le zabava in preganjanje dolgočasja. Po poroki vsi pričakujejo, da bosta glavna junaka živela naprej normalno. Postajajo vedno bolj nasilni in vdirajo v njuno življenje. Grozijo jima s tem, da je njuna poroka neveljavna. Še enkrat priredijo poroko in ju razglasijo za brata in sestro. Junakinja je tako pretresena, da zboli na smrt, svatje pa se začnejo spopadati med sabo. Svatje so okolica v kateri živita glavna junaka, izpraznjeni, ljudi okoli sebe vidijo kot plen.

Drama absurda je na slovensko dramsko osnovo je bila uporabljena v razponu od komike do tragike. To je razvidno v delih in priredbah drugih del (Pohujšanje v dolini šentflorjanski). Bila je glavna spodbuda za slovensko dramatiko, dramatiki so lahko skozi svoje drame na grotesken, sarkastičen in parodičen način ter tragikomičnostjo opozarjali na notranji razkol in kritiko oblasti. Pogosto se mešajo komične in tragične prvine in tragikomičnost postane ena glavnih značilnosti pri Javoršku, Smoletu, Jovanoviču, Jančarju in Zupančiču; tudi pri Strniši in Zajcu.

Sodobna slovenska dramatika se je začela sredi petdesetih let v odporu do socialnega realizma. In smer drame absurda daje avtorjem možnost, da so s svojimi dramami kritizirali oblast, brez cenzure.

Sklepi

Težnja po kritiki oblasti in drama absurda se povezujeta. Težnja po kritiki se je pokazala skozi dramo absurda, ki je ponujala možnosti za skrivna uporniška sporočila, drama absurda je imela funkcijo politične kritike. Avtorji so opisovali različne teme, ki so bile takrat aktualne, npr. Teme so obravnavali na grotesken način. Težnje po kritiki oblasti se kažejo v delih, ko avtorji posredno pišejo o komunistični partiji, razdeljenosti slovencev po 2. svetovni vojni, o povojnih pobojih, o nadzorovanosti in zasebnosti, o okolici. Posrednost se vidi v grotesknosti in sarkazmu. Oblast se trudi za prepoved del, ko dešifrira metafore. Vendar vseh metafor oblast ni prepoznala. Kritika oblasti se vidi v Povečevalnem steklu Javorška, ko glavnega junaka prebivalci mesta zaprejo v stekleno hišico, da bi ga nadzorovali. Opati v drami predstavljajo centralni komite, samostan pa patrijo. V Antigoni Dominika Smoleta se skozi brata Eteokla in Polinejka vidi razdeljenost slovencev. Antigonino vztrajanje za pokop obeh pa je prispodoba domobranskih ujetnikov, ki so jih pobili.

Grotesknost in sarkastičnost opazimo pri Grenkih sadežih pravice Milana Jesiha, ko se udeleženci seje spreminjajo v žrtve, kaže na poniževalnost in grozljivost in žakelj govori, kar pa je nenavadno. V Halštatu Draga Jančarja je arheološko najdišče, kar daje občutek nenavadnosti in groze, ko odkopavajo kosti. V Svatbi Jančarja je lažna poroka grda igra svatov, ki se ob tem zabavajo. Iz glavnih junakov se norčujejo in ju ponižujejo. Ko še enkrat organizirajo lažno poroko, ju razglasijo za brata in sestro, kar je spet ponižujoče in grozljivo. Vse grozljive in popačene stvari pa imajo v zgodbi tudi funckijo posmehljivosti. S tem so kazali odnos do oblasti. Dramatiki so skozi popačene like, grozljivostjo, ponižanjem in hkrati komičnostjo kritizirali oblast.

Prvi, ki je v svojo dramo vključil zaznavanje in kritiko oblasti je bil Jože Javoršek s parafrazo Cankarja.

Oblast je vedela, da avtorji dram kritizirajo njih. Nekatere drame je oblast potem umaknila iz javnosti. Prepovedali in ukinili so igranje in tekst. Med gledališčem in oblastjo je potekala igra mačke in miši.

Drama absurda je bistveno vplivala na slovensko sodobno dramatiko s premikom do izrazito gledaliških in neliterarnih rešitev. Kakor drugod po svetu je tudi pri nas drama absurda doživela premik kritike meščanstva do kritike režima. Upad pomembnosti in količine v sodobni slovenski dramatiki je viden, ko je padel berlinski zid (to je, ko je v socialističnih deželah prišlo do pravice, da dežela vlada po svojih zakonih in samostojno rešuje vprašanja notranje uprave). Upad se čuti tudi danes, ker gledališče ni več tako pomembna ustanova kot včasih. Glavna socialna in moralna vprašanja se obravnavajo drugje.

Viri in literatura

Lado KRALJ, 2005: Sodobna slovenska dramatika (1945–2000). Slavistična revija 53/2. 101–117