Kersnikovi literararniteoretski pogledi in literarnokritična merila

Povzetek članka

Gregor Kocijan je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomiral iz slavistike. Leta 1983 je na ljubljanski Filozofski fakulteti doktoriral z disertacijo Slovenska kratka pripovedna proza v drugi polovici 19. stoletja in po desetih letih postal redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Upokojil se je leta 1999, leta 2000 je postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Od leta 1998 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani pogodbeno predaval na oddelku za bibliotekarstvo, prej pa tudi na oddelku za primerjalno književnosti in literarno teorijo.

Članek govori o Kersnikovih literarnoestetskih pogledih in literarnokritičnih merilih, ki so razvidni iz dopisovanja in podlistkov, slednji so oblika pisem. Zavzemal se je za razvoj poezije, kasneje tudi pripovedništva, zato je v čitalnicah organiziral predavanja. Eno takšnih je izvedel leta 1877, ko je omenil veliko vero v vrednote svobodomiselnih sistemov idej. Tako je ljudem pobližje predstavljal literaturo, saj je bil mnenja, da je literatura pomembna za vzgojo človeka. Ali kot je sam dejal, da je »literatura zbiralnik misli človeka«.

Ključni pojmi

Janko Kersnik

literarnoteoretski pogledi

literarnokritična merila

Analiza članka

Avtor članka Gregor Kocijan je kritično povzel njegove razprave ter se upravičeno ne strinja s Kersnikovim mnenjem, da ima literatura zgolj estetski in vzgojni namen. K temu je potrebno dodati, da mora poleg vzgojnega namena literatura vsebovati tudi nekakšno idejo.

Pomembno je, da je Kersnik težil k resničnosti. Omejeval se je le na empirična dejstva, zanikal je vsako nedokazljivo spoznanje. Verjetno je k temu pripomoglo, da se je veliko opiral na dela, ki jih je zelo cenil. Gre za odlično poznavanje evropske zgodovine in poznavanje avtorja Johna Williama Draperja.

Medtem, ko je v Jurčičevih Rokovnjačih, ki jih je dokončal Kersnik, čutiti pridih romantičnega časa, se v drugi polovici 19. stoletja zgodi bistven Kersnikov preobrat k realizmu, čeprav njegov realizem ni bil objektiven, ampak poetični. To pomeni, da je ljubezensko čustvovanje iz romantike ostalo prisotno, vendar se povezuje s smislom za stvarnost, slednja pa je značilna za realizem.

Drugačen pogled v pripovedništvu se je najbolj izrazito pokazal v začetku leta 1883, ko je izšel Kersnikov roman Ciklamen, v katerem je že moč čutiti poudarjanje slovenske narodne zavesti in kulturnega delovanja v čitalnicah. Na nov pogled v pripovedništvu je močno vplival Fran Celestin z razpravljanjem in objavo članka v Ljubljanskem zvonu. Govori o tematiki, kateri bi se slovenski pisatelji morali bolj posvečati. Gre za opisovanje domačega – slovenskega življenja. »Gori sem dejal ,da ni vse jedno, je li kak povest vzeta iz domačega življenja ali pa ne. Naše življenje je gotovo tako različno in zanimivo, da našim pisateljem ponuja gradiva več kot dovolj. Vzemimo samo dobo našega preporoda, na primer od Vodnika pa do danes. […] Življenje naših trgov in malih mest ima spet marsikaj posebnega: dotika s kmetom zunaj trgov in vpliv nanj, medsobna odvisnost itd. To življenje je v masičem morda celo bolj zanimivo ko življenje večjih mest, ki je bolj podobno drugim večjim mestom in že drugod bolj izučeno ter opisano, četudi ima svoj tip, svoje poljedelce, obrtnike, trgovce itd.« (Ljubljanski zvon 1883, 397-398)

Svoja literarna merila je spreobrnil ob izidu Aškerčeve Epike. Kersnik je pojem realizem opredelil z besedami: »In kako mi razumemo ta realizem? Slikati, opisovati vse, kakršno je vse v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščanje, hrepenenje po nečem nedoseženem, skratka – da mora ustvarjati ideal v gledalcu, v čitatelju samem: torej ne golo življenje – golo resnico samo, ampak golo resnico pod zlato tančico idealizma.« (Kersnik, Prav tam, 315.)

Vodilno nit je tako prevzel instinktivni realizem. Nekakšna sposobnost za zaznavanje ali bolje rečeno nagonski čut. Pomembno je, da je vedel, da v življenju vladajo materialni zakoni. Vredno je omeniti, kako je v podlistkih »napadel« fevdalno meščanstvo in klerikalizem ter jih opomnil, da se jih večina ne spominja več, kako so nekdaj nosili navadne kmečke čevlje, prekratke hlače in dolgo suknjo narejeno pri kmečkem krojaču. Velikokrat je podvomil v lepe, napredne in humanistične ideje, saj je slutil, da jih bodo višji predstavniki, ki imajo »v rokah« oblast, zavrnili. Zaradi tega je večkrat kritično obsodil katoliškega kritika in kulturnega filozofa Antona Mahniča, ki je imel popolnoma drugačne poglede na književnost. Prav tako je Mahnič znan po zavračanju pesimističnih elementov v delih Prešerna, Aškerca, Gregorčiča in Tavčarja.

Kljub dvomom pa je pomembno, da je Kersnik verjel, da ima življenje v sebi moč, ki bo uredilo vse zapletene niti.

Zaključek

Lahko povzamemo, da je Janko Kersnik v času delovanja zaradi svojih postavljenih teorij spreobrnil temelje pisanja in vzpostavil vzporednice tudi s prihodnjimi »kreatorji« naše literature. Vplivi se čutijo vse tja do moderne.

Viri

Gregor Kocijan: Kersnikovi literararniteoretski pogledi in literarnokritična merila. SR LVI/3 (2008). 313—330.

Literatura

Janko Kos, Tomo Virk: Svet književnosti 2.Maribor: Obzorja, 2002. Ljubljanski zvon 1881-1941.