Junak ali parodija junaka
Miran Hladnik (1954) je literarni zgodovinar, avtor več knjig o slovenski književnosti in profesor na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Ukvarja se s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze, na univerzi pa predava Uvod v študij slovenske književnosti in Slovensko prozo 1900–1950 s poudarkom na slovenski žanrski literaturi. Moderira diskusijski forum Slovlit, soureja Slavistično revijo in je samooklicani wikiholik.
| Junak ali parodija junaka | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Junak ali parodija junaka? |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Predobjava pogovora, ki ga je pripravila Eva Ule ob novi izdaji knjige Josip Vandot: Kekec nad samotnim breznom, Beletrina, 2023 (zbirka Zvezdna Beletrina). |
| Klasifikacija | |
Letošnji izdaji Kekca nad samotnim breznom je prispeval spremno besedo, sodeloval pa je tudi pri jezikovni posodobitvi. Ob ponatisu sva spregovorila o Josipu Vandotu in pomenu njegovega kultnega literarnega lika, Kekca.
1. Kekec nad samotnim breznom je zadnji del trilogije mladinskih zgodb Josipa Vandota, ki je prvič izšel leta 1924. Nosi podnaslov »planinska pripovedka«, a kljub temu v svoji pripovedni shemi, motivi in motivaciji spominja na Proppovo shemo pravljice. Kaj loči Vandotovo pripovedko od pravljice?
Pravljice so anonimno ljudsko blago, Kekčeve pripovedi pa so Vandotovo avtorsko delo, pravljice se dogajajo v izmišljenem prostoru, Kekčeve pripovedi pa na čisto konkretnih hribovskih lokacijah nad Kranjsko Goro, v pravljicah se godijo čudežne reči, v Kekčevih pripovedih pa ni nič magije. Na abstraktni ravni pa sta si pravljica in pripovedka vendarle blizu, saj obe sledita istim globinskim zakonitostim pripovedovanja, dogajanja in razmerij med osebami.
2. Etnolog Zmago Šmitek v delu Moč ti je dana: Slovenske pripovedi o junakih in zgodovinskih osebnostih piše, da ljudske pripovedne junake prepoznamo po »posebnih telesnih znamenjih in po posebnih sposobnostih« in da kot taki dobijo »nekaj mitičnega sijaja«. Ali to drži tudi za Kekca?
Kekec je sicer močan, ampak še vedno le fantič, z nobenimi nadčloveškimi močmi ne razpolaga, kakršne imajo pravljični junaki. Nekaj posebnega je zaradi svojih značajskih lastnosti, to so po eni strani pogum, po drugi pa premetenost, nagajivost in postavljaštvo. Kekec se rad širokousti, napihuje se in vzbuja videz moči – samozaupanje je recept za uspešnost njegovih dejanj. Če bi hoteli biti strogi, bi rekli, da je z nenehnim govoričenjem in šopirjenjem bolj parodija junakov, ki so junaki zaradi svojih dejanj. Pa nočemo biti strogi in parodične razsežnosti njegovega lika raje porinemo na rob, da ne bi ovirale njegove mitične dimenzije. Kekca hočemo imeti radi kot junaka.
3. Kako si razlagate dejstvo, da občno ime »kekec« v ekspresivni rabi nosi negativno konotacijo, čeprav Kekca načeloma pojmujemo kot junaka?
Nekje sem prebral, da je slabšalni pomen imena Kekec povezan z asociacijami na kakec: Kekec naj bi ne bil varianta imena Gregec, ampak naj bi označeval pokakanega otroka. Ker ne gre za edini tak primer (slovenski junaki so praviloma problematični, celo Krpan in svoje hibe, njegovo ime Martin pa pomeni tudi omejenega človeka), je negativni pomen imena mogoče odraz trdožive slovenske potrebe po ugovarjanju avtoritetam, nazaupanja vanje in razveljavljanja njihove moč. Za nekatere je to samodestruktivni kolektivni impulz, za druge izraz naturnega demokratizma oz. vitalnosti.
4. Zanimivi so tudi Kekčevi nasprotniki. Le Anjo Panja in Bedanca lahko z gotovostjo imenujemo antagonista, medtem ko se vloga Prisanka, vile Škrlatice, Pehte in Vitranca v zgodbah spreminja. Slednji prevzamejo vlogo daritelja, torej nekoga, ki junaka preizkuša. Zakaj je tako? Kaj poganja zgodbo, če ne boj dobrega proti zlu?
Črno-beli svet, ki ga vzpostavljata opozicija in boj med dobrim in zlim, je preveč preprost, predvidljiv in dolgočasen. Že za najmlajše bralce in poslušalce so bolj zanimivi vmesni prostori in osebe, ki igrajo različne, tudi popolnoma nasprotujoče si vloge. Tak svet je bolj kompleksen, ponuja več možnosti identifikacije in spremembo stališč, predvsem pa je bliže realnim družbenimi razmerjem in našim življenjskim izkušnjam. Proppova ugotovitev, da ista oseba v pravljici lahko zaporedno igra več vlog, je bila odlična.
5. Znano je, da marsikatero pravljico lahko interpretiramo tudi s perspektive psihoanalize. V dotični pripovedi mora Kekec rešiti Meno in svojo mamo, ki ju je odvedel strašni Bedanec. Bi v tem lahko iskali sledove psihoanalize? Kaj pri Kekcu pomenita odsotnost očetovske figure in nezadostnost domačega okolja?
Psihoanalitična razlaga je vabljivejša od sociološke, ki odsotnost očeta preprosto pojasni s krutimi socialnimi razmerami na vasi v času, ko se pripovedka dogaja: oče je pač moral od doma s trebuhom za kruhom, da je lahko preživel družino. Podobno bi lahko pojasnili relativno skromno materino vlogo: otroci so se rojevali in umirali v precej hitrejšem ritmu kot danes, saj je bilo treba tiste, ki jih je vzel k sebi bog (ali pa Bedanec), nadomeščati z novimi. Kekec na današnjega razvajenega otroka deluje naravnost zdravilno, ko mu dopoveduje, da mora on prevzeti skrb za mamo in družino, ne pa čakati na družino, da ga zaščiti pred nevarnostmi od zunaj. Ah, psihoanaliza: najbrž bi bila razlaga, da želi Kekec s svojo akcijo tako kot Ojdip pri materi nadomestiti očeta, le preveč špekulativna.
6. Kot odrasli bralci pa ne moremo mimo parodičnega prizvoka pripovedi. V Kekcu nad samotnim breznom me je zbodla predvsem upodobitev pomočnice, sove, ki edina zmore prestrašiti silaka Bedanca. Parodiranje je prisotno tudi v samih dejanjih junaka-otroka. Gre tu zgolj za komični učinek ali ima parodija kakšen globlji pomen in sporočilo?
Slovenci sebe dojemajo kot resnoben kolektiv, literatura pa nas skozi humorne junake prepričuje, da gre za precej radoživo nacijo. Obešenjaštvo (humor na ozadju zavesti neizogibnega konca: če že ne moremo sveta spremeniti na bolje, se pa vsaj ponorčujmo iz njega) bi morda morali pridružiti seznamu slovenskih preživitvenih strategij.
7. Kekec nad samotnim breznom je v letošnji izdaji doživel tudi jezikovno posodobitev, za katero je v sodelovanju z vami poskrbela Anita Dernovšek. Zakaj je bila posodobitev jezika potrebna? Boste v prihodnosti jezikovno posodobili tudi druga dva dela trilogije, morda tudi kakšno drugo slovensko (mladinsko) klasiko?
Literarni zgodovinarji nismo najbolj primerni za posodabljanje besedil, saj se nam zdi vsakega starinskega izraza, pozabljene besede in nenavadne končnice škoda. Mi raje besedila vračamo v izvirno obliko, kot nekakšni besedilovarstveniki smo. Da ne bi šlo preveč v smer konzerviranja starinskosti ali po drugi strani preveč v modernizacijo, pri kateri bi se izgubil prepoznavni Vandotov slog, je bilo potrebno usklajevanje med obema redaktorjema. Zavzemam se za to, da bi imeli vso domačo klasiko na izbiro v različnih oblikah: v izvirni, jezikovno/slogovno/pedagoško/nazorsko prirejeni, skrajšani, prevedeni, predelani. Možnost predelave verzov v prozo in opreme tekstov z opombami smo letos s študenti preverjali ob Prešernovi Novi pisarji na Wikiviru.
8. Letos mineva 60 let od nastanka celovečernega filma Srečno, Kekec!, prvega slovenskega barvnega filma, ki ga je režiral Jože Gale. V njem se pojavi Kekčeva pesem Kajetana Koviča, ki je, tako kot pesem Dobra volja je najbolja Frana Milčinskega Ježka, tako rekoč ponarodela. Kekec ima v Kranjski Gori svoj spomenik in doživljajski park, njegovo ime vidimo na paštetah, vrtcih, naslovnici otroške revije in še kje. Zakaj mislite, da so se Kekčeve prigode tako vtisnile v kolektivno zavest?
Če bi ljudje vnaprej vedeli, kaj je potrebno za uspešnega junaka, potem bi proizvajali same take. Pa jih ne. Nagibam se k pojasnilu, da je tvorba mitičnih osebnosti, kakršna je Kekec, bolj odvisna od potreb skupnosti kot od lastnosti junaka. Skupnost v junaka pač projicira svoje kolektivne potrebe, tudi če jih ta slabo reprezentira. Kako je lahko poraženec Črtomir postal nacionalni junak? Samo tako, da smo njegove hibe začeli dojemati kot kreposti. Tudi Kekčevo obnašanje ni prav v vseh pogledih za zgled. Mogoče je pa ravno to recept za uspeh: biti odprt za skrajno različne razlage in tako hkrati ustreči obema skrajnima variantama Slovencev in še tistim vmes.
9. Trojico slovenskih literarnih junakov poleg Kekca tvorita še Martin Krpan, robat silak in prestopnik, ter Peter Klepec, ubogljiv mamin sinček, ki moč pridobi, saj želi pomagati drugim ljudem. Kaj ta trojica pove o Slovencih?
Seznam slovenskih junakov bo treba dopolniti še s kako junaško deklico, ljubicami lepo Vido, Veroniko Deseniško in Hudabivško Meto, pa s svetovnimi popotnicami, ki ne potrebujejo več moške pomoči. Šele takrat bo seznam slovenskih literarnih junakov enakomerno pokril glavnino slovenskih identitetnih potreb. S Kekcem se danes lahko ne glede na spol poistoveti vsak, ki tako kot on razmišlja s svojo glavo in je ohranil v sebi nekaj uporniškega duha, trme in poguma. Takih je, tako upam, več kot tistih, ki slepo in voljno ubogajo zapovedi močnejših.