Janja Žitnik Serafin: Književno delo slovenskih izseljencev

O avtorici in članku

Janja Žitnik Serafin je leta 1981 diplomirala iz nemškega in angleškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1989 tudi magistrirala iz ameriške književnosti in leta 1992 doktorirala iz literarnih znanosti. Od leta 1982 je redno zaposlena na ZRC SAZU, v letih 1982–85 kot strokovna delavka na Inštitutu za slovenski jezik, od 1985 dalje pa kot raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo. Od leta 2001 je glavna urednica znanstvene monografske zbirke Migracije. S predavanji, samostojnimi predmeti in kot somentorica je sodelovala oziroma sodeluje v podiplomskih študijskih programih Oddelka za slavistiko in Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Fakultete za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici. Obravnavani članek je izšel v Slavistični reviji leta 2000 (v 2. številki).

Kaj je slovenska izseljenska književnost in kaj je književnost slovenskih izseljencev?

Književnost slovenskih izseljencev je veliko širši pojem, kot slovenska izseljenska književnost, saj dejansko zajema tudi njihova literarna dela v drugih jezikih, medtem ko so pri slovenski izseljenski književnosti upoštevana samo dela napisana v slovenskem jeziku.

Téme, ki so obravnavane v delih slovenskih izseljenskih piscev so zelo pisane. Najprej so tu vse osnovne teme, ki jih najdemo v katerikoli književnosti: življenje, narava, družba, zgodovina, božje in človeško, večno in minljivo, temeljne dileme človeškega duha, zraven pa še odkrivanje in približevanje novega, neznanega, po čemer izseljenska dela, tako v pripovedništvu kot v pesništvu, vidno izstopajo iz glavnine slovenske književnosti.

Kratek pregled predvojnih in povojnih izseljenskih piscev

Pisci predvojnih generacij slovenskih izseljencev (pred l. 1941)

Do konca 19. stoletja so izseljenska, predvsem misijonarska besedila napisana večinoma v latinščini, ključnih evrospkih jezikih in celo v jezikih staroselcev, med katerimi katerimi so bili nastanjeni misijoni, deloma pa tudi v slovenščini (pisci misijonskih pisem iz Amerike so Ivan Ratkaj, Friderik Baraga in Franc Pirec). S prihodom prvega množičnega vala slovenskih priseljencev v ZDA, se je na prelomu stoletja (iz devetnajstega v dvajseto), tam oblikovala dovolj močna slovenska skupnost, da je potrebovala svojo kulturo in tiskano besedo. Začeli so ustanavljati slovenska (najprej podporna) društva, pevske zbore in gledaiške skupine. Leta 1891 je začel izhajati prvi slovenski izseljenski časopis Amerikanski Slovenec. Med pomembnejšimi predvojnimi izseljenskimi avtorji v ZDA, ki so pisali večinoma v slovenskem jeziku, so Jože Grdina, Ivan Jontez, Jurij M. Trunk, Kazimir Zakrajšek, Ivan Molek, Zvonko A. Novak, Andrej Kobal, Anna Praček Krasna in Janko N. Rogelj, med tistimi, ki pa so pisali v angleščini, pa sta najpomembnejša Louis Adamič in Paul Laric. V zahodni Evropi je med obema vojnama izhajalo deset jugoslovanskih izseljenskih listov in okoli dvajset komunističnih oziroma levo usmerjenih delavskih listov, v katerih so sodelovali tudi Slovenci (Naš zvon, Rafael idr.), med predstavnike pa sodijo: Vojeslav Molé, Janko Lavrin in Ven Pilon. Predvojni slovenski listi in revije v Južni Ameriki, v katerih najdemo največ leposlovnih prispevkov (ustanovljeni so bili v Argentini konec dvajsetih oziroma v tridesetih letih), so Slovenski tednik, Duhovno življenje, Novi list in Njiva. Tu so objavljali štirje najpomembnejši avtorji predvojnega obdobja: David Fortunat Doktorič, Ivan (Jan) Kacin, Gvidon Jug in Bogomil Trampuž Bratina.

Pisci povojne emigracije

Med pisci prve generacije povojnih emigrantov so je znašlo konservativno usmerjeno duhovno jedro slovenskega katolištva, z vrsto že v domovini uveljavljenih pesnikov, pisateljev, dramatikov, esejistov, kritikov, literarnih zgodovinarjev, publicistov, znanstvenikov idr. Med najpomembnejše v Nemčiji sodijo: Igor Šentjurc, Venčeslav Šprager, Tea Rovšek-Witzemann, Milena Merlak Detela in njen mož Lev Detela. V Argentini in drugih južnoameriških deželah, so kmalu po prihodu ustanovili svoje osrednje periodične publikacije, ki še danes predstavljajo pomemben vir pri literarnozgodovinskih raziskavah na izseljenskem področju. Med najpomembnejše osrednje publikacije sodita Zbornik – Koledar Svobodne Slovenije (ustanovljen leta 1949) in revija Meddobje. Med pomembnejšimi ustvarjalci iz tega območja so: Tine Debeljak ml., France Papež, Vinko Žitnik, Tone Rode, Joža Vombergar, Zorko Simčič, Stanko Kociper, Lojze Ilija, Tone Brulc, Pavel Šimec idr. Od tistih, ki so se po drugi svetovni vojni priselili v ZDA, so v ospredju Karel Mauser, Milena Šoukal, Marjan Jakopič in Mirko Javornik, v Kanadi pa so delovali Ted Kramolc, Irma Marinčič Ožbalt, Ivan Dolenc, Cvetka Kocjančič in Zdravko Jelinčič. Slovenci v Avstraliji, so se začeli uveljavljati na področju leposlovja z ustanovitvijo časopisa Misli (leta 1952), pisci, ki so bili tam dejavni pa so: Bert Pribac, Jože Žohar, Danijela Hliš, Cilka Žagar. Pavle Gruden in Peter Košak. V Aziji in Afriki ni večjih slovenskih skupnosti, od tam in iz Papue – Nove Gvineje se oglašajo predvsem posamezni misijonarji, največ v revijah Katoliški misijoni, Duhovno življenje in Misijonska obzorja. Z literarno-estetskega vidika izstopata Jože Cukale iz Indije in Vladimir Kos iz Japonske; pesnik Kos, ki je svoje delo objavil že v devetih zbirkah, se namreč uvršča v vrh slovenske izseljenske poezije.

Hipoteza

Med branjem članka sem dobila občutek, da so selitve na izseljenske pisce zelo vplivale (po mojem mnenju v negativnem smislu), zato so pisali z ljubeznijo do rodne domovine obarvana dela (prozna, poetična idr.), posledica tega pa sta bila pesimizem in obupanost, ki se prav tako kažeta v nastalih delih.

V pomoč pri dokazovanju hipotez, sem vzela 2 pesmi, in sicer, predvojnega pisca Franca Pirca (Pesmi od svojega popotovanja), ki se je leta 1835 kot misijonar odpravil v Ameriko in tam opravljal pomembno delo pri naseljevanju in kultiviranju nove domovine; pri njem sem sem analizirala le začetnih par verzov (pesem je dolga tri strani) in pesem Tineta Debeljaka ml. Iskanje (izšla je v pesniški zbirki Prsti časa).

Kdo bi bil mi to povedal,
Sam nikdár ne verjel,
Da Ameriko bom gledal,
V njej slovensko pesem pel?
Pa Gospod, ki srca viža,
In življenja tek meji,
Ni me pustil bit' brez križa,
Mi na težko pot velí.

Nič me ni domá žalilo,
Res sem zadovoljen bil,
Dost' ljudi me je ljubilo,
Dosti dobrega sem vžil.
      […]
Oh, težko je b'lo ločenje
Od preljubih farmanov,
Srcu britko poslovljenje,
Od zvestih prijatelov.

(Pirc 1887: 10–11)

Menim da je ta pesem dober primer ljubezni do domovine, kljub temu da o tem ne govori dobesedno. Vidi se, da je pesnik doma užival in bil ljubljen. Hrepenenje po rodni zemlji se prepleta s hrepenenjem po izgubljenem. Izseljenčev boj v novem okolju, njegovo spreminjanje in prilagajanje imajo kot dramatična ustvarjalna motivacija skoraj enakovredne vzporednice v matični književnosti, čeprav na drugačnih ravneh. Marsikdo bi izseljenca primerjal z začetno osamljenostjo slovenskega študenta, ki pride iz podeželja študirat v prestolnico in tam tudi ostane. Vendar se nostalgija izseljenca, ki ne more stopiti na domača tla, kadarkoli bi to želel, in njegov občutek trajne izkoreninjenosti, s tem sploh ne more primerjati. Literarni analitiki menijo, da so avtorji slovenske izseljenske književnosti v svojih delih že davno prerasli in preboleli domotožje. Pa ga niso in ga ne bodo. Presegli so le njegove začetne stopnje, iz katerih se je razvila nova, trajnejša stopnja duhovnega stanja z istim predznakom. Vedno znova nas o tem prepričajo njihovi zadnji verzi, izpovedni pasusi v prozi, pisma in celo esejistična razmišljanja z najrazličnejšo tematiko.

V naslednji pesmi sta zelo izrazita pesimizem in obupanost nad svetom, kar je po mojem mnenju posledica selitve iz domovine in zapustitev svojim domačih, bližnjih oseb.

Ne išči, deklica,
v meni
židane volje,
saj mi je čas
raztrosil smehljaje
v neplodno zemljó.

Ne išči, deklica,
v meni
žarečih oči,
kajti ogenj samotni
v praznih nočeh
je mrzel in bel.

Ne išči, deklica,
v meni
močnih pesti,
truden berač
pobiram ostanke
nekdanjih moči.

V meni, deklica,
našla boš
le bolečino,
v trpkem čakanju
na živo mavrico
tvojih dlani.

(Debeljak 1991: 40–41)

Iz ozadja te pesmi lahko razberemo piščev intimni odnos do življenja in sveta, ki se kaže v vseh svojih oblikah, kot ujetost, osamljenost, obsodba, malodušje in vdaja - avtor je obupal.

Sklep

Selitev lahko pusti pri človeku negativne kot tudi pozitivne posledice. Oditi in zapustiti domače okolje (pa naj bo to zaradi lastne volje, ali pa po sili razmer) ni lahko. Nekateri žalost in bolečino zadržijo v sebi. Spet drugi jo izlijejo na papir. In menim da je tako tudi prav, saj so ravno iz tega razloga nastajala in še nastajajo pomembna dela, ki bogatijo našo kulturno zgodovino. Zato so književna dela slovenskih izseljencev zagotovo tako pomembna, kot so dela napisana na domačih tleh (avtorjev, ki so nam bližje oziroma so nam bolj poznani). Potrebna bi bila večja ˮpromocijaˮ le-teh, saj skrbijo za našo prepoznavnost v tujini ter za ohranjanje in pomnjenje našega jezika tudi izven naših meja. Za konec bi še navedla del izbranega članka, kjer avtorica jasno pove, kaj bi k temu zelo pripomoglo.

Končni cilj bo namreč dosežen šele tedaj, ko bodo vsi kvalitetnejši slovenski izseljenski pisci vključeni v osrednja dela slovenske literarne zgodovine (sintetične preglede, leksikone, zbirke klasičnih del) in v osnovnošolske, srednješolske in visokošolske učne vsebine, njihova najboljša dela pa v obvezna šolska berila. (Žitnik SR 2000/2: 174)

Literatura

• Tine Debeljak ml.: Prsti časa. Ljubljana: Založba Karantanija, 1991.
• P. Florentin Hrovat: Franc Pirec oče umne sadjereje na Kranjskem in apostolski misijonar med indijani v severni Ameriki. Celovec: Družba sv. Mohora, 1887.
• Janja Žitnik Serafin: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 6. 1. 2010.
• Janja Žitnik Serafin: Književno delo slovenskih izseljencev. Slavistična revija 48/2 (2000). 159–176.